Jedro

V tem upravnem sporu tožnica uveljavlja sodno varstvo pravice do napredovanja na položaj svétnice. Pravna narava tega interesa je zakonska pravica tožnice in ne le pravna korist, zato mora biti presoja zakonitosti izpodbijanega akta stroga, a manj stroga kot v primerih, ko gre za posege v temeljne človekove pravice. Varstvo pridobljene pravice do sodniškega položaja svétnika po ZSS po naravi stvari ne more veljati samo takrat, ko sodniku ob premestitvi ni mogoče zagotoviti enakega sodniškega mesta, kajti nedvomno ga obdrži tudi v primeru situacije iz prvega stavka 3. odstavka 66. člena ZSS, ko je torej premeščen na enako sodniško mesto. Iz tega sledi, da je zakonodajalec zagotovil popolno varstvo pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika za sodnike po 66. členu ZSS, med tem ko ni zagotovil varstva pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika sodnikom za prekrške, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča implicitno izhaja, da določila 66. člena ZSS ni mogoče uporabiti pri odločanju po 5. odstavku 217. člena ZP-1, ker je zakonodajalec drugačno (specialno) ureditev prevedbe v primeru premestitve zaradi sistemske reorganizacije določil v specialnem predpisu, in sicer v prehodni določbi 217. člen ZP-1. Ureditev, na podlagi katere je tožena stranka izdala izpodbijani akt, prestane test arbitrarnosti (načelo enakosti pred zakonom - 2. odstavek 14. člena Ustave), ker v zadevi ne gre za dve enaki dejanski situaciji. Sodniki za prekrške so pridobili položaj svétnik po dopolnjenem 42 letu starosti in že, če so izpolnjevali pogoje za redno napredovanje (3. odstavek 258.h. člena ZP), med tem ko so okrajni sodniki pridobili položaj svétnik po dopolnjenem 45 letu starosti, če je bilo z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje za hitrejše napredovanje (27. člen ZSS). Ker ne gre za dve enaki dejanski situaciji, ju tudi ni mogoče primerjati z vidika prepovedi diskriminacije. Ker bi poseg v pridobljeno pravico tožnice lahko pomenil nedopusten poseg v neodvisnost sodstva, je sodišče v okviru te presoje preverilo, ali katera od v ustavno-sodni praksi uveljavljenih mednarodnih listin o varstvu načela neodvisnosti sodstva določa, da bi moral v primeru neprostovoljne premestitve sodnika zaradi sodne reorganizacije sodnik obdržati vse pridobljene pravice v smislu nazivov ali položajev, ki so primerljivi s položajem svétnice. Ker je tožnica ohranila uvrstitev v plačilni razred, kot ga je imela pred prevedbo, in ker nobena od navedenih mednarodnih listin, ki po ustavno-sodni praksi Ustavnega sodišča RS služijo kot "razlagalno orodje" v zvezi z določilom 125. člena Ustave, ne določa, da bi moral sodnik v primeru premestitve zaradi sodne reorganizacije obdržati položaj, ki ustreza položaju svétnika v slovenski ureditvi, sodišče v tem upravnem sporu ni štelo, da je poseg v pravico tožnice prekomeren oziroma ni štelo, da je javni interes po varstvu neodvisnosti sodstva prevladujoč nad že omenjenim javnim interesom zakonodajalca.

Izrek

1. Tožba zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2005 se zavrne. 2. Tožba zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2004 se zavrže.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 12. 2004 je Sodni svet na podlagi določila 217. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Uradni list RS, št. 7/2003) odločil, da se tožnica razporedi na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ž. z dnem 1. 1. 2005 in da je od dne 28. 2. 2001 uvrščena v plačilni razred 2,94. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe Sodni svet pravi, da tožnica opravlja funkcijo sodnice za prekrške 25 let. Sodnica je bila na podlagi odločbe Sveta sodnikov za prekrške št. ... z dne 28. 2. 2001 imenovana v naziv sodnice svétnice na podlagi tretjega odstavka 258. h člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 - v nadaljevanju ZP). Ker je bilo z oceno sodniške službe ugotovljeno, da sodnica izpolnjuje pogoje za redno napredovanje in ker okrajni sodnik na podlagi četrtega odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) lahko napreduje na položaj svetnika po dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, Sodni svet sodnice ni uvrstil v naziv svetnice okrajnega sodišča, saj za pridobitev takšnega naziva sodnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev (četrti odstavek 27. člena ZSS).

Tožnica je vložila pritožbo, ker je Sodni svet ni uvrstil v naziv svetnice okrajnega sodišča. Sklicuje se na pridobljene pravice, saj je naziv svetnika vezan na sodniško funkcijo. Pravi, da jo je Svet Sodnikov za prekrške z dnem 28. 2. 2001 imenoval na položaj svetnice in meni, da ji Sodni svet pridobljene pravice ne more odvzeti. Za določanje položajev je bil takrat pristojen Svet sodnikov za prekrške, ki je ugotovil, da je tožnica do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških dne 8. 4. 2000 dopolnila 20 let, 9 mesecev in 23 dni sodniške službe in po izvedenem postopku ugotavljanja strokovnosti in uspešnosti sodniškega dela, kot je bilo ugotovljeno in obseženo v pravnomočni oceni sodniške službe z dne 16. 1. 2001, upošteval, da izpolnjuje pogoje za napredovanje (3. in 5. odstavek 158h. člena Zakona o prekrških v zvezi s 3. točko 32. člena Zakona o sodniški službi). Meni, da ji Sodni svet zaradi uveljavitve novega Zakona o prekrških naziva svetnice ne more vzeti, ker je to pravico že pridobila po odločitvi Sveta sodnikov za prekrške, naziv pa je, kot že rečeno, vezan na sodniško funkcijo in ne na obstoj Sodnika za prekrške kot organa. Če je organ, Sodnik za prekrške, prenehal z delom, to še ne pomeni, da sodnik izgubi položaj svetnika, četudi je prešel pod okrajno sodišče. Sodnik je namreč v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, to pa pomeni, da ni pomembno, ali je naziv svetnika podelil Svet sodnikov za prekrške ali Sodni svet. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbo tožnice zavrnila. Tožena stranka se sklicuje na določilo 5. odstavka 217. člena ZP-1. ZP-1 nima posebnih določb, na podlagi katerih, bi sodniki za prekrške, ki so pridobili položaj svetnika, že na podlagi pridobitve navedenega položaja, pridobili tudi položaj svetnika okrajnega sodišča. ZP-1 je takšno ohranitev pridobljenih pravic določil glede plačilnih razredov, saj sodniki za prekrške, ki nadaljujejo z delom na sodiščih, ohranijo uvrstitve v plačilne razrede po sklepih Sveta sodnikov za prekrške (tretji odstavek 217. člena ZP-1). Sodni svet zato uvrstitev sodnikov za prekrške v plačilne razrede, ki nadaljujejo delo na sodiščih, ni preverjal skozi določbe ZSS. Sodni svet je upošteval določbe ZP-1 ter ob tem tudi določbo petega odstavka 217. člena ZP-1, da se čas opravljanja funkcije sodnika za prekrške, šteje kot čas opravljanja sodniške službe okrajnega sodnika, vendar je bil dolžan na podlagi citirane določbe, upoštevati tudi določbe ZSS in Zakona o sodiščih. Sodni svet je sodnike za prekrške razporedil na položaj svetnika okrajnega sodnika, če so s 1. 1. 2005 dopolnili petinštirideset let starosti in če je iz ocene sodniške službe, ki jo je izdelal Svet sodnikov za prekrške izhajalo, da izpolnjujejo pogoje za hitrejše napredovanje. Prav iz razloga varovanja ustavnega načela enakih pravic, je moral Sodni svet pri nekdanjih sodnikih za prekrške ob razporeditvi na okrajna sodišča, upoštevati enake pogoje za pridobitev položaja svetnika, kot veljajo za okrajne sodnike. ZP-1 ni predvidel, da bi sodniki za prekrške, ki so pridobili položaj svetnika, pridobili položaj svetnika okrajnega sodišča, že zaradi pridobitve navedenega položaja po sklepih Sveta sodnikov za prekrške. ZP-1 tudi ne določa, da bi za sodnike za prekrške, ki so pridobili položaj svetnika, veljala določba drugega odstavka 106. člena ZSS. Navedena določba ima prehodni značaj in je veljala v času razvrščanja sodnikov temeljnih sodišč na sodniška mesta okrajnih sodišč, zato navedene določbe ni mogoče uporabiti za sodnike za prekrške. Iz navedenih razlogov Sodni svet sodnikom za prekrške ni odvzel položaja svetnika, saj je potrebno tudi upoštevati, da je na podlagi 224. člena ZP-1, Zakon o prekrških prenehal veljati, zato položaj svetnik sodnika za prekrške več ne obstaja.

Šesti odstavek 217. člena ZP-1 določa, da sodnikom za prekrške, ki ne izpolnjujejo pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo po ZSS, preneha sodniška funkcija. Sodni svet je bil le v takšnih primerih zavezan izdati (negativno) odločbo o neizpolnjevanju pogojev sodnikov za prekrške. V vseh ostalih primerih je Sodni svet sodnike za prekrške le razporedil in uvrstil v ustrezne nazive in položaje. Sodni svet o uvrstitvah v nazive in položaje ni odločal na podlagi predloga, ampak na podlagi ZP-1. Sodni svet je bil zato dolžan na podlagi zakona izvesti potrebne postopke in izdati odločbe, s katerimi je sodnike za prekrške uvrstil v ustrezne nazive in položaje. Ker Sodni svet ni odločal o predlogu za uvrstitev sodnika za prekrške na položaj svetnika okrajnega sodišča, ampak je odločal na podlagi zakonske dolžnosti, da sprejme ustrezne odločitve, v izreku odločbe tudi ni zavrnil uvrstitve sodnice na položaj svetnice. Izrek odločbe vsebuje le odločitve, ki so vezane na izpolnjevanje zakonskih pogojev za razporeditev na ustrezno sodišče in v ustrezen naziv sodnikov za prekrške. Ob tem je potrebno pojasniti, da je nepotreben ugotovitveni del izreka odločbe, ki se nanaša na plačilni razred. V izrek odločbe je bil navedeni del vnesen le zaradi lažje preglednosti zadeve, ob morebitnih bodočih napredovanjih sodnice.

Tožnica s tožbo izpodbija prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo. Na podlagi 3. odstavka 217. člena ZP-1 sodniki za prekrške, ki nadaljujejo z delom na okrajnih sodiščih, ohranijo uvrstitev v plačilne razrede po sklepih Sveta sodnikov za prekrške, torej po sklepih, ki vključujejo tako redno napredovanje v višji plačilni razred, kot tudi napredovanje v naziv sodnika svetnika in s tem uvrstitev v najvišji plačilni razred v svoji plačilni skupini. Imenovanje v naziv sodnika svetnika je bilo namreč tudi po določbah takrat veljavnega 258. h člena Zakona o prekrških pravna podlaga za uvrstitev v najvišji plačilni razred, funkcija sodnika za prekrške pa izenačena s sodniško funkcijo (tako tudi Ustavno sodišče npr. v odločbah št. U-I-117/93, U-I-159/96, U-I-321/96 in U-I-167/97). Zato zgolj zaradi ukinitve sodnikov za prekrške kot državnih organov oziroma spremembe organizacijske oblike ni dopustno posegati v tožničin že pridobljeni naziv sodnice svetnice.

Tožnica je nadalje mnenja, da je izrek odločbe sodnega sveta št. 2/04-436 z dne 23. 12. 2004 nepopoln. Po izrecni določbi 1. odstavka 217. člena ZP-1 sodniki za prekrške, ki ob začetku dela sodišč v zadevah prekrškov opravljajo trajno sodniško funkcijo v državnem organu z imenom Sodnik za prekrške in izpolnjujejo pogoje po zakonu, ki ureja sodniško službo, nadaljujejo svoj trajni mandat kot okrajni sodniki na okrajnih sodiščih za območje tistega sodnega okraja, v katerem ima ta organ sedež, torej na oddelkih za prekrške. Sodniki za prekrške so bili namreč s strani Državnega zbora izvoljeni v trajno sodniško funkcijo na sodniško mesto sodnika za prekrške in ne v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajnega sodnika, saj je odlok Državnega zbora njihovo delovno področje konkretno opredelil. Torej nadaljujejo svoj trajni mandat na oddelkih za prekrške pri okrajnih sodiščih, saj je področje njihovega dela prešlo pod okrajna sodišča. V kolikor bi bila razlaga zakona drugačna in do tega v praksi tudi prihaja, je s tem kršen 2. člen Ustave, ki govori o prepovedi retroaktivnosti predpisa. Poseg v odlok Državnega zbora ni dopusten, saj je bil zakonito izdan še pred sprejemom ZP-1 in je sodnikom za prekrške podelil ustavno pravico, da opravljajo sodniško funkcijo na sodniškem mestu sodnika za prekrške. Pri tem ni pomembno, da so Sodniki za prekrške kot državni organi prenehali z delom, saj se je ukinila le organizacijska oblika, ne pa tudi področje dela. V tem smislu govori ZP-1 tudi o delu sodišč v zadevah prekrškov. Prepoved retroaktivnosti in načelo varstva zaupanja v pravo varujeta pred posegi zakonodajalca v že pridobljene pravice in obstoječa pravna razmerja. V skladu s splošnimi načeli pravne države je zagotovljeno varstvo pridobljenih pravic. Retroaktivnost zakona pa je dopustna le, če to opravičuje javna korist in hkrati povratni učinki ne smejo posegati v že pridobljene pravice. Sodni svet ni upošteval odloka Državnega zbora in ni opredelil področja sodniškega dela na oddelku za prekrške. Ker je že pred pravnomočnostjo navedene odločbe in po izteku pritožbenega roka personalni svet Okrožnega sodišča v Ž. brez soglasja tožnice in na predlog predsednice tega sodišča z letnim razporedom dela, ki je akt poslovanja, tožnico razporedil na kazenski oddelek tega sodišča, je takšna razporeditev v nasprotju za načeli pravne države iz 2. člena Ustave (načelo varstva zaupanja v pravo, pridobljene pravice) ter s 155. členom Ustave (prepoved retroaktivnosti), saj posega v že pridobljeno pravico tožnice do sodniškega dela na področju prekrškov, torej na oddelku za prekrške, ki je bil pri Okrajnem sodišču v Ž. ustanovljen s 1. 1. 2005. Premestitev na kazenski oddelek za tožnico namreč predstavlja tako materialno kot tudi moralno oškodovanje. Na oddelku za prekrške bi tožnica imela pravico do opravljanja dežurne službe, ki je na kazenskem oddelku ni, poleg tega pa premestitev pomeni popolno degradacijo tožnice, saj ima na področju prekrškovnega prava 25 letne sodniške izkušnje, na kazenskem področju pa prav nobenih in torej njeno delo na tem oddelku ne bo tako uspešno kot na oddelku za prekrške, saj je postavljena v položaj sodnika začetnika. Ob izvolitvi v sodniško funkcijo na mesto sodnice za prekrške tožnica tudi ni mogla pričakovati, da bo morala opravljati sodniško funkcijo kazenskega, ali morda kasneje celo civilnega sodnika, saj bi se v tem primeru lahko že prej prijavila na razpis na sodniško mesto okrajnega sodnika.

Predlaga, da sodišče odločbi tožene stranke Sodnega sveta št. ... z dne 23. 12. 2004 in št. 2... z dne 17. 2. 2005 odpravi in da se tožnico A.A. z dnem 1. 1. 2005 razporedi na sodniško mesto okrajne sodnice svetnice na Okrajnem sodišču v Ž., oddelku za prekrške, pri čemer je od dne 28. 2. 2001 uvrščena v plačilni razred 2,94. Podrejeno predlaga, da se citirani odločbi odpravita in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi uveljavljala dva tožbena ugovora. Prvi tožbeni ugovor se nanaša na to, da tožena stranka tožnice ni uvrstila v naziv svetnica, pa bi jo morala, drugi tožbeni ugovor pa je v tem, da bi morala tožena stranka z odločbo opredeliti tudi področje sodniškega dela in sicer na oddelku za prekrške.

Med strankama ni sporno, da je tožnica pridobila položaj svétnice s pravnomočno odločbo Sveta sodnikov za prekrške dne 28. 2. 2001, zaradi izdaje prvostopenjskega akta in odločitve o pritožbi tožene stranke pa ga nima več. Iz obrazložitve izpodbijanega akta je mogoče izpeljati, da tožena stranka sicer tožnici priznava, da gre za poseg v pridobljene pravice, vendar pa je tožena stranka ob tem štela, da drugi argumenti in sicer volja zakonodajalca, izražena v določilih 3. in 5. odstavka 217. člena ZP-1, dejstvo, da položaj svetnik sodnika za prekrške ne obstaja več, in načelo enakih pravic v razmerju med bivšimi sodniki za prekrške in okrajnimi sodniki odtehtajo načelo varstva pridobljenih pravic. Po drugi strani pa je mogoče zaradi zadnjega stavka na prvi strani izpodbijanega akta, kjer tožena stranka pravi, da je ohranitev pridobljenih pravic zakonodajalec določil glede plačilnih razredov, sklepati, da je tožena stranka štela, da z vidika uvrščanja v položaje zakonodajalec ni hotel zagotoviti nikakršnega varstva pred posegom v pridobljene pravice, ampak je to storil le za uvrstitev v plačne razrede. Drugi omenjeni način obravnavanja splošnega pravnega načela varstva pridobljenih pravic tožnice s strani tožene stranke je po presoji sodišča nepravilen, med tem ko je prvi način argumentacije skladen z odločitvijo Ustavnega sodišča v istovrstni zadevi U-I-110/05 z dne 15. 2. 2007, ko je Ustavno sodišče presojalo ustavnost 5. odstavka 217. člena ZP-1. V tem upravnem sporu tožnica uveljavlja sodno varstvo pravice do napredovanja na položaj svétnice. Pravna narava tega interesa je torej zakonska pravica tožnice in ne le pravna korist, zato mora biti presoja zakonitosti izpodbijanega akta stroga, a manj stroga kot v primerih, ko gre za posege v temeljne človekove pravice. Pravna podlaga za ugotovitev, da tožnica uveljavlja sodno varstvo zakonske pravice je določilo 2. odstavka 258. h člena ZP-I (Uradni list RS, št. 35/1997), ki je v obdobju, ko je tožnica pridobila položaj svétnice, določal, da je sodnik za prekrške glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, kolikor ta zakon ne določa drugače. Določilo 1. alinee 5. odstavka 258. h člena ZP-I pa je določalo, da kolikor s tem zakonom ni določeno drugače, veljajo za sodnike za prekrške smiselno določbe zakona o sodniški službi glede napredovanja. To pomeni, da so pravne podlage za to, da tožnica uveljavlja varstvo posega v pridobljeno zakonsko pravico, poleg določil 2. odstavka 258.h. člena in 1. alinee 5. odstavka 258.h. člena ZP-I tudi določili 1. in 2. odstavka 24. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/1996, 24/1998, 48/2001), ki pravita, da z nastopom sodniške službe sodnik pridobi pravico do napredovanja in da to zajema napredovanje na položaj svétnika.

Dejanski razlog, da izpodbijana odločba po mnenju sodišča posega v pridobljeno pravico tožnice, pa je vezan na naravo samega položaja svétnik. Iz zakonske podlage in odločbe o imenovanju tožnice v naziv svétnica z dne 28. 2. 2001 izhaja, da akt imenovanja v ta položaj izkazuje izključno določena pravno relevantna dejstva za nazaj in sicer, da je tožnica opravljala službo sodnice za prekrške več kot 20 let (zakonski pogoj je 15 let sodniške službe), da je bila imenovana v svétnico zato, ker so bila v obdobju pred aktom o napredovanju ugotovljena določena dejstva v zvezi z njeno strokovnostjo in uspešnostjo sodniškega dela na podlagi pravnomočne ocene sodniške službe z dne 16. 1. 2001 in da je takrat izpolnjevala pogoje za napredovanje. Zato je pravno nepomembno, da v času odločanja tožene stranke instituta sodnika za prekrške ni več, saj je bila tožnica kot sodnica za prekrške že od odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995 funkcionar sodne veje oblasti.

Dejstvo, da je zakonodajalec v 3. odstavku 217. člena ZP-1 določil, da sodniki za prekrške, ki nadaljujejo z delom na sodiščih, ohranijo uvrstitev v plačilne razrede po sklepih sodnikov za prekrške, ne more samo po sebi pomeniti, da zaradi tega ti sodniki ne morejo ohraniti svojega položaja svétnika. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da v predmetni zadevi sploh ne gre za poseg v pridobljene pravice, ampak Ustavno sodišče pravi, da se predlagatelji, ker so pridobili naziv sodnik za prekrške - svétnik v ureditvi, ki je bila drugačna, od ureditve po ZSS, "ne morejo sklicevati na pridobljene pravice" (10. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Tega stališča Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da se ti sodniki ne morejo "uspešno" sklicevati na načelo varstva pridobljenih pravic in sicer zato, ker je zakonodajalec imel "razumen razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu" in da v predmetni zadevi "ne gre za prekomerno poslabšanje položaja". To je namreč test, ki ga je treba uporabiti v presoji, ali je poseg v pridobljene pravice ustavno dopusten ali ne (na primer odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, 13 in 15. odstavek obrazložitve). Ustavno sodišče tega testa ustavne dopustnosti posega v pridobljene pravice sicer ni izrecno izpeljalo, zato pa ga v tej sodbi izpeljuje Upravno sodišče. Za sodišče namreč ni nobenega dvoma, da je zakonodajalec posegel v pravni položaj tožnice, saj je tožnica položaj svétnica dobila na podlagi pravnomočne odločbe. Pravna razmerja, ki so urejena s pravnomočnimi odločbami, pa so ustavno varovana kategorija. Po določilu 158. člena Ustave je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenih z zakonom. Ustavno sodišče sicer določila 158. člena Ustave v obrazložitvi ne omenja, vendar ker velja predpostavka, da Ustavno sodišče pravo pozna, je sodišče štelo, da predmetna ureditev 217. člena ZP-1 po mnenju Ustavnega sodišča zadosti kriterijem iz 158. člena Ustave, to je, da je postopek spremembe pravnomočno izdanih odločb o položajih prizadetih sodnikov z zakonom dovolj jasno določen in da je primer tudi v materialno-pravnem pogledu v ZP-1 dovolj jasno določen, tako da ne dopušča arbitrarnega odločanja.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe preverja, ali je v predmetni zadevi pravno pomembno določilo 2. odstavka 106. člena ZSS. V tem delu sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ker to določilo ni relevantno za obravnavani primer in tožnica tega tudi ne uveljavlja.

Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, zakaj tožena stranka ni upoštevala določila 66. člena ZSS in tega določila tudi ne omenja Ustavno sodišče v omenjeni odločbi.

Iz določila 5. odstavka 217. člena ZP-1 povsem jasno izhaja, da mora tožena stranka sodnike uvrstiti v nazive in položaje tudi ob upoštevanju ZSS. Določilo 66. člena ZSS namreč izrecno ureja obravnavano sporno okoliščino. Do odločanja tožene stranke v konkretnem primeru je prišlo zaradi prenehanja z delom sodnikov za prekrške in sodne reorganizacije na področju reševanja sporov v zvezi s prekrški (2. odstavek 215. člena ZP-1). To pa je pravna situacija, ki jo ureja določilo 2. odstavka (1. in 3. točka) in določilo 3. odstavka 66. člena ZSS. Določilo 3. odstavka 66. člena ZP-1 pravi, da "je treba v primerih iz prejšnjega odstavka sodniku zagotoviti enako sodniško mesto in enak plačilni razred, ki ga je imel pred premestitvijo. Če to ni mogoče, se sodnika premesti na drugo sodišče, ima pa pravico zadržati svoj prejšnji sodniški položaj kot naziv in svoj prejšnji plačilni razred, če sta bila višja, in pravico do napredovanja, kot jo je imel pred premestitvijo".

Varstvo pridobljene pravice do sodniškega položaja svétnika po ZSS pa po naravi stvari ne more veljati samo takrat, ko sodniku ob premestitvi ni mogoče zagotoviti enakega sodniškega mesta, kajti nedvomno ga obdrži tudi v primeru situacije iz prvega stavka 3. odstavka 66. člena ZSS, ko je torej premeščen na enako sodniško mesto. Iz tega sledi, da je zakonodajalec zagotovil popolno varstvo pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika za sodnike po 66. členu ZSS, med tem ko ni zagotovil varstva pridobljene pravice v zvezi s položajem svétnika sodnikom za prekrške, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča implicitno izhaja, da določila 66. člena ZSS ni mogoče uporabiti pri odločanju po 5. odstavku 217. člena ZP-1, ker je zakonodajalec drugačno (specialno) ureditev prevedbe v primeru premestitve zaradi sistemske reorganizacije določil v specialnem predpisu in sicer v prehodni določbi 217. člen ZP-1. Iz odločbe Ustavnega sodišča torej izhaja, da se določbe ZSS sicer uporabljajo, vendar ne v delu, ki se nanaša na prevedbe položajev ob premestitvah v primeru reorganizacije organov za odločanje o prekrških. To pa pomeni, da v predmetni zadevi ne gre samo za vprašanje ustavne dopustnosti posega v pridobljene pravice, ampak se odpira tudi vprašanje ustavne (ne)dopustnosti diskriminacije sodnikov za prekrške v razmerju do drugih sodnikov v času izvajanja prevedb, ker je ureditev po 66. členu ZSS za sodnike ugodnejša, kot je ureditev v ZP-1 za sodnike za prekrške.

Ureditev, na podlagi katere je tožena stranka izdala izpodbijani akt, prestane test arbitrarnosti (načelo enakosti pred zakonom - 2. odstavek 14. člena Ustave), ker v predmetni zadevi ne gre za dve enaki dejanski situaciji. Sodniki za prekrške so pridobili položaj svétnik po dopolnjenem 42 letu starosti in že, če so izpolnjevali pogoje za redno napredovanje (3. odstavek 258.h. člena ZP), med tem ko so okrajni sodniki pridobili položaj svétnik po dopolnjenem 45 letu starosti, če je bilo z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje za hitrejše napredovanje (27. člen ZSS). Ker ne gre za dve enaki dejanski situaciji, ju tudi ni mogoče primerjati z vidika prepovedi diskriminacije.

Kar pa zadeva dopustnost posega v pridobljeno pravico tožnice, pa sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec imel razumen razlog v tem, da bi bilo pridobivanje položajev za vse sodnike po ZSS enako. Sporna ureditev torej ni brez razumnega razloga (prvi kriterij ta presojo posega v pridobljene pravice). Ta razlog je tudi utemeljen v javnem interesu enakega obravnavanja sodnikov po ZSS (drugi kriterij presoje posega v pridobljene pravice). Na vprašanje, ali je ta razlog tudi prevladujoč (tretji kriterij presoje posega v pridobljene pravice) glede na varstvo pridobljenih pravic tožnice na drugi strani, pa je mogoče odgovoriti pritrdilno, ali nikalno. Ker se je v predmetni zadevi Ustavno sodišče že izreklo o ustavnosti določila 5. odstavka 217. člena ZP-1, pri čemer je treba upoštevati, da sta izrek in obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča v zadevah, ko ustavno sodišče presoja ustavnost splošnega predpisa, obvezujoča (1. člen Zakona o Ustavnem sodišču in odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-572/06 z dne 8. 11. 2007), sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave zaradi ponovne presoje ustavnosti določila 5. odstavka 217. člena ZP-1. Vendar obstaja še en razlog, zaradi katerega sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave na točki presoje, ali je zakonodajalčev cilj res prevladujoč glede na druge pravno zavarovane interese. Sodišče namreč ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave tudi zato, ker ni našlo zadostne podlage za stališče, da je poslabšanje tožničinega položaja oziroma da je poseg v njeno pridobljeno pravico prekomeren (četrti kriterij presoje posega v pridobljene pravice). Ker bi poseg v pridobljeno pravico tožnice lahko pomenil nedopusten poseg v neodvisnost sodstva, je sodišče v okviru te presoje preverilo, ali katera od v ustavno-sodni praksi uveljavljenih mednarodnih listin o varstvu načela neodvisnosti sodstva določa, da bi moral v primeru neprostovoljne premestitve sodnika zaradi sodne reorganizacije, sodnik obdržati vse pridobljene pravice v smislu nazivov ali položajev, ki so primerljivi s položajem svétnice. Sodišče je pri tem upoštevalo Temeljna načela OZN o neodvisnosti sodstva iz leta 1985, Mnenje št. 1 (2001) Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov o standardih neodvisnosti sodstva in premestitvah sodnikov, Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope št. R (94) 12 držav o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov in Evropsko listino o zakonski ureditvi položaja sodnikov (1998). Ker je tožnica ohranila uvrstitev v plačilni razred, kot ga je imela pred prevedbo, in ker nobena od navedenih mednarodnih listin, ki po ustavno-sodni praksi Ustavnega sodišča RS služijo kot "razlagalno orodje" v zvezi z določilom 125. člena Ustave (U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006), ne določa, da bi moral sodnik v primeru premestitve zaradi sodne reorganizacije obdržati položaj, ki ustreza položaju svétnika v slovenski ureditvi, sodišče v tem upravnem sporu ni štelo, da je poseg v pravico tožnice prekomeren oziroma ni štelo, da je javni interes po varstvu neodvisnosti sodstva prevladujoč nad že omenjenim javnim interesom zakonodajalca.

Zaradi tega je sodišče štelo, da je prvi tožbeni ugovor, ki se nanaša na varstvo pridobljene pravice neutemeljen.

Z drugim tožbenim ugovorom pa tožnica ne more uspeti, ker je po eni strani to nedopusten tožbeni ugovor, saj po določilu 3. odstavka 14. člena ZUS (v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1) stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev, če je imela možnost navajati to dejstvo v postopku pred izdajo akta. Vendar pa, če bi iz same določbe 5. odstavka 217. člena ZP-1 izhajalo, da mora odločba o razporeditvi sodnika na sodišče zajemati tudi opredelitev področja sodniškega dela, potem bi moralo sodišče ta ugovor upoštevati, čeprav ga je tožnica postavila šele v tožbi. V zvezi s slednjim vprašanjem sodišče ugotavlja, da določilo 5. odstavka 217. člena ZP-1 nalaga Sodnemu svetu, da sodnika razporedi na sodišče. To je tožena stranka storila s tem, ko je s prvostopenjskim aktom tožnico razporedila na Okrajno sodišče. Uvrstitev v naziv in položaj v skladu z ZP-1 in ZSS pa (tudi) ne pomeni zahteve po opredelitvi področja sodniškega dela (na določenem oddelku). Kajti "uvrstitev v naziv" (v smislu 5. odstavka 217. člena ZP-1), ob upoštevanju pravnih institutov v ZSS, pomeni uvrstitev v naziv okrajni, okrožni, višji ali vrhovni sodnik - gre torej za uvrstitve na sodniška mesta (1. odstavek 27. člena ZSS, 24. in 25. člen ZSS), med tem ko uvrstitev "v položaj" (v smislu 5. odstavka 217. člena ZP-1) pomeni pridobitev položaja "svetnik" (3. in 4. odstavek 27. člena ZSS, 24. in 25. člen ZSS). V nobenem od teh dveh primerov ne gre tudi za opredelitev področja sodniškega dela (na določenem oddelku).

Na tej podlagi je sodišče s sodbo v prvi točki izreka tožbo tožeče stranke zoper drugostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba se zavrže. Po določilu 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov. To izhaja tudi iz določila 1. odstavka 157. člena Ustave. Dokončen posamični akt v smislu ZUS pa tisti akt, zoper katerega ni možna pritožba. To pomeni, da lahko stranka v upravnem sporu, če je šlo v upravnem postopku za dvostopenjsko odločanje, vloži tožbo samo zoper drugostopenjski akt, ne pa tudi zoper prvostopenjski akt. Ker je tožeča stranka izrecno na začetku tožbe in v tožbenem predlogu navedla, da izpodbija tudi prvostopenjski akt tožene stranke, je sodišče s sklepom v drugi točki izreka tožbo zoper prvostopenjski akt zavrglo, ker gre za akt, ki ga stranka ne more izpodbijati v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1).