Jedro

Tožnik po razpisu ne bi mogel pridobiti stanovanjske pravice na naslovu Z., saj za pridobitev tega stanovanja ni kandidiral, zato ga tudi ne bi mogel kupiti. Pravilen je torej zaključek sodišča, da toženki nista ravnali protipravno, ker tožniku nista omogočili odkupa omenjenega stanovanja. Tožnik tako ni izkazal temeljnega elementa za nastalo premoženjsko škodo, ki naj bi se odražala v razliki med odkupno ceno stanovanja po SZ-91 in tržno ceno, torej protipravnosti tožečih strank v zvezi z odkupom konkretnega stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencema povrniti njune pravdne stroške, odmerjene na 2.294,11 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Ugotovitev sodišča, da je prva toženka lastništvo stanovanja na Z. prenesla na drugo toženo stranko na podlagi akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 24. 6. 1991, je napačna. Takrat je namreč druga toženka stanovanje prevzela zgolj v upravljanje, lastnica pa je ostala prva toženka. Druga toženka se je kot lastnica stanovanja vknjižila šele s sklenitvijo pogodbe z Občino Z. o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim 13. 5. 2010. Do takrat je bila prava lastnica stanovanja prva toženka. Ker je sodišče prezrlo sosledje dejanskega izvenknjižnega lastništva, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo. Zmoten je zaključek sodišča, da toženki tožniku nista povzročili škode, ko mu nista omogočili odkupa stanovanja po ugodnih pogojih, saj naj bi tožnik ne kandidiral na razpisu, objavljenem 1. 3. 1991, za dodelitev predmetnega stanovanja. Tožnik ni imel vpliva na okoliščino, da tega stanovanja na seznamu razpisanih stanovanj ni bilo. Ves čas razpisnega postopka je ravnal pravilno in glede na svoje osebne in družinske okoliščine kandidiral za dodelitev primernega stanovanja. Prednica prve tožene stranke, ki je šele naknadno predmetno stanovanje uvrstila na seznam stanovanj, ki so bila prosta in primerna za dodelitev, s tem pa tožniku onemogočila pridobitev imetništva lastninske pravice, je ravnala nepošteno. To je tožniku povzročilo škodo, saj bi sicer nedvomno postal imetnik stanovanjske pravice na enem izmed razpisanih stanovanj. Tudi kasneje sklenjena izvensodna poravnava do takrat nastale škode ni odpravila, temveč jo je še dodatno povečala, saj bi tožnik najemno pogodbo moral skleniti s pravnim prednikom prve tožene stranke in ne z drugo toženo stranko. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je znesek stroškov absolutno previsoko odmerjen.

3. Na pritožbo sta odgovorili toženki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi od toženk zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala, ker zaradi nepravilnega točkovanja stanovanjskih in drugih razmer pravnega prednika prve toženke na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ-91) ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na naslovu Z., saj mu je bilo to dodeljeno šele po izvensodni poravnavi 21. 5. 1992. Zato je neupravičeno izgubil pravico do nakupa stanovanja pod ugodnimi pogoji, kar mu je povzročilo premoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR, nastala pa mu je tudi nepremoženjska škoda v višini 15.000,00 EUR, ker ga je ravnanje prednika izjemno prizadelo, zaradi česar je trajno duševno zbolel. 6. Odškodninska obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo, za katero je odgovorna. Da bi sodišče odškodninskemu zahtevku lahko ugodilo, morajo biti kumulativno izpolnjeni splošni pogoji civilnega delikta, in sicer, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstoji vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Oškodovancu ni treba dokazati krivde, torej odgovornosti povzročitelja škode (131. člen OZ), nosi pa dokazno breme za vse ostale predpostavke. Te morajo izhajati iz tožbenih trditev, saj sicer tožba ni sklepčna.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik kandidiral na razpis pravnega prednika prve toženke za dodelitev stanovanja, ki je bil objavljen 1. 3. 1991. Ker je ocenil, da stanovanjska komisija ni pravilno točkovala njegovih stanovanjskih razmer, je vložil tožbo na takratno Sodišče združenega dela zoper pravno prednico prve toženke, tretjega udeleženca H. Z. in drugo toženko. Med omenjenim postopkom je sodišče izdalo začasni ukrep, s katerim je toženkam prepovedalo obremenjevanje, zamenjavo in razpolaganje z dvosobnim stanovanjem na R., z enosobnim stanovanjem na naslovu A. ali s katerimkoli drugim stanovanjem iz razpisa prostih stanovanj z dne 1. 3. 1991, razveljavilo pa je tudi sklep Komisije za družbene standarde in kadrovsko politiko ter naložilo ponovno točkovanje stanovanjskih razmer predlagatelja in ostalih udeležencev za dodelitev stanovanja na R. Pred zaključkom postopka je tožnik s prvo toženko sklenil izvensodno poravnavo (dne 21. 5. 1992), po kateri je sklenil najemno pogodbo za stanovanje na Z. za neprofitno najemnino za nedoločen čas, to stanovanje pa še vedno uporablja. V pritožbi so neprerekane tudi ugotovitve sodišča, povzete iz listinske dokumentacije v spisu, da tožnik na razpisu 1. 3. 1991 ni kandidiral za pridobitev stanovanja na naslovu Z., kjer sedaj živi, temveč na drugih dveh stanovanjih, točkovanje pa je bilo razveljavljeno zgolj za stanovanje na R. 8. Tožnik po razpisu z dne 1. 3. 1991 ne bi mogel pridobiti stanovanjske pravice na naslovu Z., saj za pridobitev tega stanovanja ni kandidiral, zato ga tudi ne bi mogel kupiti. Pravilen je torej zaključek sodišča, da niti prva tožena niti druga tožena stranka nista ravnali protipravno, ker tožniku nista omogočili odkupa omenjenega stanovanja. Tožnik tako ni izkazal temeljnega elementa za nastalo premoženjsko škodo, ki naj bi se odražala v razliki med odkupno ceno stanovanja po SZ-91 in tržno ceno, torej protipravnosti tožečih strank v zvezi z odkupom konkretnega stanovanja. Pri tem je neodločilno, čigavo je bilo to stanovanje v času sklenitve izvensodne poravnave, zato se pritožbeno sodišče do omenjenega vprašanja niti ni opredeljevalo.

9. Tožnik v pritožbi nedopustno širi trditveno podlago, ko pavšalno navaja, da je protipravnost ravnanja toženk tudi v tem, ker stanovanja na Z. nista uvrstili v razpis z dne 1. 3. 1991. Gre za nova dejstva, za katera ne izkaže, da jih brez krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji, zato jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo.

10. Po trditvah tožnika (poprava tožbe z dne 17. 2. 2014) naj bi mu nepremoženjska škoda nastala, ker je bil zaradi napake pravnega prednika prikrajšan v svojih pravicah, kasneje pa je bil zaradi posrednih pritiskov druge toženke v strahu pred izselitvijo. Ker glede na že navedeno toženki nista ravnali protipravno glede dodelitve stanovanja na Z., ki ga je tožnik kasneje želel odkupiti, vendar neuspešno, ne drži, da bi bil z njunim ravnanjem prikrajšan v svojih pravicah. Tožnik je kandidiral na razpis za dodelitev dveh stanovanj, pri čemer iz odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani S 839/91 z dne 6. 4. 1992 izhaja, da tudi ob pravilnem točkovanju ne bi uspel pridobiti stanovanja na A. Sodišče je razveljavilo zgolj sklep Komisije za družbeni standard z dne 25. 3. 1991 glede stanovanja na R. in Komisiji naložilo, naj za to stanovanje izdela prednostno lestvico z upoštevanjem točkovanj vseh zainteresiranih oseb. Tožnik v tožbi ni podal trditev, da bi ob pravilnem ravnanju prve toženke glede razpisa za omenjeno stanovanje prav on dosegel največ točk med izbranimi kandidati in pridobil stanovanjsko pravico. Poleg tega je pred zaključkom postopka s prvo toženko sklenil izvensodno poravnavo, po kateri mu je bilo dodeljeno stanovanje na naslovu Z., kjer še vedno prebiva, stanovanje na O. k. pa se je dodelilo M. O. in D. O. Tožnik je soglašal, da je s podpisom poravnave razrešeno sporno razmerje glede dodelitve stanovanja in spor, ki se je vodil pred Sodiščem združenega dela. Vse navedeno kaže, da je bila prva tožena stranka pripravljena na vsebinsko rešitev tožnikovega stanovanjskega problema in ga je v sporazumu z njim tudi rešila, zato ji protipravnega ravnanja, iz katerega bi izvirala tožnikova prizadetost in posledično duševna bolezen, ni mogoče očitati. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tudi v ravnanju druge tožene stranke, ki ji tožnik pavšalno očita posredne pritiske, ni mogoče najti elementov nedopustnosti, pritožba pa tega zaključka niti ne graja.

11. Tožnik povsem pavšalno graja stroškovno odločitev sodišča. Ker konkretne napake pri odmeri stroškov ne navaja, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pri čemer takih kršitev ni zaznalo.

12. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi po povedanem niso utemeljeni, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. in 155. členu ter prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo o stroških toženk z odgovorom na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k njeni rešitvi.