Jedro

V obravnavanem primeru sodišče meni, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer samostojno sodno varstvo v upravnem sporu-zaradi molka organa. Kadar pa je zoper nek akt ali dejanje, za katero se zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo sodno varstvo, sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po določbi prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 ni potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi ugotovitve, da je tožena stranka s svojim ravnanjem - opustitvijo odstopa njegove pritožbe zaradi molka organa z dne 9. 1. 2017 oziroma z opustitvijo vročitve potrdila o odstopu njegove pritožbe ravnala nezakonito, zaradi česar mora nemudoma odpraviti nezakonito stanje na način, da njegovo pritožbo zaradi molka organa z dne 9. 1. 2017 odstopi drugostopenjskemu organu oziroma o tem izda in vroči potrdilo, če je odstop že izvedla. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2. V tožbi navaja, da je dne 10. 6. 2017 vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine za leto 2016 z dne 31. 5. 2017, ki mu je priložil tudi pojasnilo. Ker v roku iz 276. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ni prejel odločbe o odmeri dohodnine za leto 2016, je dne 9. 11. 2017 preko e-davkov vložil pritožbo zaradi molka organa, saj je ugotovil, da odločbe v letu 2017 očitno ne bo prejel. Zaradi vložitve pritožbe je dne 13. 11. 2017 prejel klic g. A.A. iz FURS, ki mu je povedal, da zadeve ne bo odstopil v reševanje Ministrstvu za finance, ker je rok iz 276. člena ZDavP-2 instrukcijske narave, pojasnila glede navedb v ugovoru pa bo posredoval po elektronski pošti. Dne 21. 11. 2017 je g. A.A. posredoval pojasnilo glede ugovornih navedb, v katerem je spet navedel, da je rok instrukcijski in enako tudi v elektronski pošti dne 23. 11. 2017. Tožnik je na ta argument odgovoril že po telefonu, kasneje pa tudi po elektronski pošti dne 23. 11. 2017 in g. A.A. opozoril, da ne gre za vprašanje instrukcijskega roka, ampak za vprašanje obveznega ravnanja prvostopenjskih organov, kadar je vložena pritožba zaradi molka organa. Tožnik torej vlaga tožbo zaradi posamičnega dejanja, ki ima obliko opustitve ravnanja po četrtem odstavku 239. člena ZUP. Opustitev predstavlja poseg v 21., 22. in 25. člen Ustave RS.

3. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi poziv sodišču k uporabi drugega oziroma tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. Navaja, da ne vlaga predloga za izdajo začasne odredbe, ker ima sodišče v primerih, ko poseg v ustavne pravice še traja, ob vložitvi tožbe dolžnost, da s sklepom prepove nadaljevanje nezakonitega posega in to brez odlašanja. Če to ni mogoče, pa je dolžno po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo. Dejstvo je, da nezakonit poseg v tožnikove ustavne pravice še traja.

4. Sodišče tožbe ni poslalo v odgovor toženi stranki, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K 1. točki izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Uveljavljal je sodno varstvo zaradi posega v ustavne pravice iz 21., 22. in 25. člena Ustave RS. Vložil je torej tožbo za začetek subsidiarnega upravnega spora.

7. Skladno s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu lahko odloči tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa sodišče meni, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer samostojno sodno varstvo v upravnem sporu-zaradi molka organa. Kadar pa je zoper nek akt ali dejanje, za katero se zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo sodno varstvo, sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po določbi prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 ni potrebno.

8. Ker ima torej tožnik v obravnavanem primeru zagotovljeno redno sodno varstvo v upravnem sporu v smislu tretjega odstavka 5. člena ZUS-1, je bilo treba ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva v smislu drugega odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 4. členom ZUS-1 tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Ker je tožnik vložil tudi poziv k uporabi drugega oziroma tretjega odstavka 66. člena ZUS-1, sodišče pojasnjuje, da ob ugotovitvi, da niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni bilo pogojev za odločanje po drugem oziroma tretjem odstavku 66. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.