Jedro

Koncesnina predstavlja odmeno za program, ki ga bo visokošolski zavod izpeljal in bo z njim imel tudi stroške. Koncesnina zato ne predstavlja obogatitve oziroma premoženjske koristi. Obstoja le ekvivalenca med višino izplačane koncesnine in vrednostjo izrednega visokošolskega programa. Pridobitev koncesnine je zato nepremoženjska korist.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom iz razloga po "šestem odstavku 436. člena" Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obdolžena A.A. in B.B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep so vložili pritožbi: - državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 434. člena ZKP; predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek; - zagovorniki obdolženega A.A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; predlagali so "odpravo sklepa".

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega B.B. ter predlagal ugoditvi pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v fazi formalnega preizkusa obtožnega akta.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Oba pritožnika utemeljeno grajata odločitev sodišča prve stopnje, ko je v fazi oprave glavne obravnave zavrglo obtožni predlog iz razloga, da ni stvarno pristojno za razsojo, ker iz opisa dejanja izhaja očitek poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, za katero je pristojno okrožno sodišče. 6. Zagovorniki obdolženega A.A. pravilno ugotavljajo, da zakonska določba, na podlagi katere je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo, sploh ne obstoji. Pravilna zakonska podlaga bi bila peti odstavek 443. člena ZKP.

7. Pritožniki utemeljeno uveljavljajo tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj si sodišče prve stopnje napačno razlaga opis kaznivega dejanja, iz katerega tudi po presoji sodišča druge stopnje nedvomno izhajajo znaki nepremoženjske koristi. Sodišče druge stopnje pritrjuje državni tožilki, da koncesnina predstavlja plačilo - odmeno za program, ki bi ga visokošolski zavodi izpeljali in imeli z njim stroške, zato v tem smislu morebitna izplačana koncesnina za te zavode ne predstavlja obogatitve oziroma premoženjske koristi, temveč po logiki obstoja le ekvivalenca med višino izplačane koncesnine in vrednostjo izvedenega visokošolskega programa. Pritožnica je slikovito ponazorila, da bi za premoženjsko korist šlo le v primeru, ko bi koncesionarji - visokošolske ustanove prejeli koncesnino, v zameno pa ne bi opravili visokošolskega pedagoškega programa. Tudi zagovorniki obdolženega A.A. utemeljeno navajajo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za nepremoženjsko korist, nepravilno in kaže na nepoznavanje sistema koncesnin. Sodišče druge stopnje se strinja z njimi, da v konkretnem primeru ne gre za zakonske znake poskusa kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, saj je poskus tega kaznivega dejanja po prvem odstavku (ko gre storilcu za pridobitev nepremoženjske koristi) kot tudi po tretjem odstavku (ko gre storilcu za pridobitev premoženjske koristi), pojmovno izključen. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je državna tožilka na poziv sodišča na glavni obravnavi jasno in popolno, brez vsake sence dvoma, pojasnila, zakaj obdolžencema očita priviligirano obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje, kljub izrecnemu vztrajanju državne tožilke pri vloženem obtožnem aktu, ki je nedvomno ugodnejši glede pravne opredelitve, prestopila meje obtožnega načela. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 137/2009, katerega pa nepravilno interpretira. Nepremoženjska korist v kazenskem pravu zajema najrazličnejše vrste ugodnosti, ki jih storilec pridobi zase ali za drugo osebo, pa ne pomenijo neposredne premoženjske koristi. Zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 (prej člen 261 Kazenskega zakonika - KZ) je torej v pridobitvi kakršnihkoli pravic, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more odvzeti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V praksi pa se pridobitev nepremoženjske koristi najpogosteje pokaže kot zagotovitev prednosti ali ugodnejšega položaja med ostalimi strankami v postopku, pri napredovanju na delovnem mestu, pri sklepanju pravnih poslov ipd.

8. Tudi zagovornik obdolženega B.B. v odgovoru utemeljeno opozarja, da iz opisa dejanja izhaja očitek kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 storjenega v sostorilstvu, torej v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter da je sodišče prve stopnje z zavrženjem obtožnega predloga zaradi stvarne nepristojnosti prekoračilo svoje pristojnosti v smislu prekoračitve obtožbe, saj je pravno opredelitev spremenilo v škodo obdolžencev, na ta način pa je tudi kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP. Zmotno pa je njegovo stališče, da bi bilo potrebno po razveljavitvi izpodbijanega sklepa vrniti zadevo sodišču prve stopnje v fazo formalnega preizkusa obtožnega predloga. Po določbah 435. člena ZKP sodišče prve stopnje po prejemu obtožnega predloga preizkusi ali je pristojno in ali so podani pogoji, da se obtožni predlog oziroma zasebna tožba zavrže. Če sodnik ne izda nobenega od sklepov (tretji odstavek istega člena), odredi vročitev obtožnega akta obdolžencu in takoj razpiše glavno obravnavo. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je državno tožilstvo obtožni predlog vložilo že dne 30. 4. 2015. Dne 8. 5. 2015 je sodišče prve stopnje obtožni predlog skupaj s spisom vrnila državnemu tožilstvu z navedbo, da bi o zadevi moralo odločati Okrožno sodišče v Ljubljani. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je dne 14. 9. 2015 odločil, da je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je zatem obdolžencema skupaj z izvodi tega sklepa poslalo tudi drugopise obtožnih predlogov. Na ta način je sodišče prve stopnje že opravilo preizkus obtožnega predloga v smislu 435. člena ZKP, saj je tudi razpisalo glavno obravnavo, ki jo je dne 2. 9. 2016 že začelo, ko je državna tožilka predstavila obtožni akt. 9. Razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sklep sodišča prve stopnje, so bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Le-to bo moralo nemudoma razpisati glavno obravnavo, saj je od vložitve obtožnega predloga preteklo že skoraj dve leti, izvesti bo moralo dokazni postopek, o zadevi pa meritorno odločiti.