Jedro

CISG v 39. členu ne specificira oblike obvestila s katerim mora kupec prodajalca obvestiti o napakah blaga. Iz tega sledi, da je dopustno obvestilo tudi preko telefona, vendar pa mora obstoj takega obvestila stranka nato dokazati z drugimi sredstvi.

Tožena stranka kot kupec deluje zgolj kot posrednik v verigi, in je ob prejemu blaga v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z večje palete. Pomanjkljivosti glede orehov so se pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren.

Pri kupcu, ki na trgu deluje kot posrednik blaga v proizvodni verigi, pričakovani dobiček od nadaljnje prodaje blaga predstavlja tipičen pogodbeni interes. Riziko izgubljenih poslov in s tem izpad dobička torej predstavlja tipičen riziko takšnega gospodarskega subjekta, ki mora biti njegovemu sopogodbeniku znan.

Pritožba ne uspe izpodbiti zaključkov prvostopenjske sodbe glede ugotovljene višine škode. Izraža zgolj golo nestrinjanje z ugotovljeno višino, pri čemer pa ne poda konkretnih razlogov zakaj ugotovljena višina ni pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je tožila na plačilo računov za dobavljene orehe. Tožena stranka je v procesni pobot uveljavila več nasprotnih terjatev. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke v zneskih 1.216,88 EUR, 2.150,00 EUR in 2.343,50 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) in tožene stranke v višini 7.252,05 EUR (2. točka izreka) ter po opravljenem pobotu tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.245,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na dan izdaje prvostopenjske sodbe je znašala terjatev tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ob upoštevanju že izvedenih pobotov 7.252,05 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. Podredno predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pravdi zahtevala plačilo računov. Tožena stranka je v procesni pobot uveljavila odškodninsko terjatev iz naslova kršitve pogodbe.

6. Iz relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da sta tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec imeli sklenjeno pogodbo glede dobave orehov. Tožena stranka na trgu deluje kot posrednik, ki orehe prodaja naprej svojim strankam. V juliju, avgustu in septembru 2016 je prišlo do nekaterih spornih dobav tožeče stranke (računi 108, 114, 117, 118). Dobavo z dne 17.7.2016 (račun 108) je tožena stranka dne 20.7.2016 dostavila naprej odjemalcu pekarni X., ki je reklamacijo toženi stranki podala 25.7.2016. Tožena stranka je isti dan po telefonu o reklamaciji obvestila tožečo stranko. Dobave po računih 114, 117 in 118 je tožena stranka prejela po dnevih 26.8.2016, 1.9.2016 in 5.9.2016. Orehe po računih 114 in 117 je tožena stranka dobavila M. dne 2.9.2016 (ni podatka o dostavi po računu 118). M. je orehe po računih 114, 117 in 118 toženi stranki reklamiral dne 12.9.2016. Tožena stranka je isti dan po telefonu o reklamaciji obvestila tožečo stranko, nato pa je dne 22.9.2016 podala še pisno reklamacijo. Tožeča stranka je 3.10.2016 toženi stranki na podlagi njene reklamacije izdala dobropis v znesku 3.633,50 EUR. Dva kupca tožene stranke (pekarna X. in M.) sta zaradi dobave nekvalitetnih oz. pokvarjenih orehov odpovedali nadaljnje poslovanje s toženo stranko. Tožena stranka odškodninsko terjatev iz naslova izpada dobička zaradi izgube teh dveh strank uveljavlja v procesni pobot. 7. Sodišče prve stopnje je odločalo v drugič ponovljenem sojenju. Že pravnomočno ugotovljen je obstoj terjatev tožeče stranke, kot so navedene v izreku prvostopenjske sodbe, ter terjatev tožene stranke v zneskih 238,12 EUR in 272,55 EUR.1 V drugem ponovnem sojenju je v bil bistvu sporen le obstoj odškodninske terjatve tožene stranke iz naslova izgubljenega dobička, ki jo je ta uveljavljala zaradi izgube posla z M. in pekarno X. 8. Pravno podlago v obravnavanem primeru predstavlja Konvencija združenih narodov o mednarodni prodaji blaga – CISG, saj gre za pogodbo o prodaji blaga, sklenjeno med strankama, ki imata sedeže na ozemljih različnih držav, ki so države pogodbenice CISG. V 38. členu CISG je določena obveznost kupca pregledati blago v čim krajšem možnem roku. V 39. členu CISG je določeno, da kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivosti glede blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila, v katerem je navedel naravo pomanjkljivosti, v primernem roku od trenutka, ko jo je odkril ali bi jo bil moral odkriti. Če kupec iz opravičljivega razloga ni poslal prodajalcu obvestila v primernem roku, lahko še vedno zahteva znižanje cene in odškodnino, a ne za izgubljen dobiček (44. člen CISG). Stranka, ki ji je zaradi kršitve pogodbe druge stranke nastala škoda, ima pravico zahtevati odškodnino. Ta je v skladu s 74. členom CISG enaka pretrpljeni izgubi in izgubljenemu dobičku, ne sme pa biti večja od izgube, ki jo je kršitelj pogodbe predvidel ali bi jo bil moral predvideti pri sklenitvi pogodbe kot možno posledico njene kršitve, glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

9. Pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravne zaključke z navedbami, da tožeča stranka ni kršila pogodbene obveznosti glede dobave ustreznih orehov toženi stranki. Tožena stranka tudi ni izkazala, da je izguba posla s poslovnima partnerjema posledica kršitve pogodbe, sploh pa tožeča stranka ni bila seznanjena s poslovnimi odnosi tožene stranke. Tožena stranka tudi ni ustrezno pregledala pošiljk orehov in morebitnih napak ni grajala primerno in pravočasno.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v danem primeru tožeča stranka ni kršila prodajne pogodbe med strankama. Predmet pogodbe so bili orehi standardne kakovosti, kupca tožene stranke pa sta v dobavljenih orehih odkrila črvive orehe, molje in celo kovinski tujek (ribiški trnek), kot izhaja iz reklamacij pekarne X. in M. (B11, B16 in B17).

11. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da je pregled prejetih orehov izvajala na način, da je iz palete, ki vsebuje 54 škatel po 10 kg orehov (pri čemer se škatle povezane z ovojem; razvidno na fotografiji B45), naključno vzela 3-4 škatle z vrha palete in pregledala vsebino. Po izpovedbah zakonitega zastopnika tožene stranke in priče T. T., ki je po izobrazbi diplomirani sanitarni inženir, gre za standarden način pregleda v živilski industriji v skladu s smernicami HACCP. Pritožba takšnemu zaključku nasprotuje in navaja, da takšen pregled ni ustrezen, sploh pa bi sodišče to lahko ugotovilo le s pomočjo izvedenca. Višje sodišče takšnemu stališču ne pritrjuje. Ustreznost pregleda v konkretnem primeru ne pomeni takšnega vprašanja, da bi sodišče o njem lahko odločilo le na podlagi izvedenskega mnenja, ampak sme zaključek o tem sprejeti tudi ni podlagi drugih izvedenih dokazov. Sploh pa postavitve izvedenca v postopku ni predlagala nobena stranka. Način pregleda, kot ga je opravila tožena stranka, je tudi po presoji višjega sodišča ustrezen z vidika, da tožena stranka deluje kot posrednik, ki prejeto blago dostavlja drugim odjemalcem v verigi.

12. Glede reklamacije pekarne X. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za orehe, ki jih je tožena stranka prejela 17.7.2016 (B13 in B14) in so bili pekarni X. dostavljeni 20.7.2016. Slednja je orehe reklamirala dne 25.7.2016 (B16 in B17) in med drugim navedla, da so bili med orehi tujki in celo ribiški trnek. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb priče T. T. in zakonitega zastopnika tožene stranke N. N. ugotovilo, da je slednji še isti dan po prejemu reklamacije s strani pekarne X. po telefonu obvestil zakonito zastopnico tožeče stranke glede prejete reklamacije. CISG v 39. členu ne specificira oblike obvestila s katerim mora kupec prodajalca obvestiti o napakah blaga. Iz tega sledi, da je dopustno obvestilo tudi preko telefona, vendar pa mora obstoj takega obvestila stranka nato dokazati z drugimi sredstvi. V konkretnem primeru je telefonsko obvestilo o napakah potrdil kot priča zaslišani T. T., zaradi česar je utemeljen zaključek, da je tožena stranka grajo podala.

13. Glede reklamacije orehov, ki jih je tožena stranka dobavila M., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili orehi, dobavljeni toženi stranki po računih 114 in 117 na dneva 26.8.2016 in 1.9.2016, M. dostavljeni 2.9.2016, medtem ko datum nadaljnje dostave orehov po računu 118, ki jih je tožena stranka prejela 5.9.2016, ni znan. M. je orehe grajal toženi stranki 12.9.2016 in med drugim navedel, da so orehi katastrofalni in da so pri odprtju embalaže doživeli pravi šok (črvi in molji). Tožena stranka je to tožeči stranki še isti dan sporočila po telefonu, kar je potrdila kot priča zaslišana V. V. Orehe, prejete po računih 117 in 118, je tožena stranka reklamirala še pisno (B4) dne 22.9.2016. Tožeča stranka ni ugovarjala reklamaciji z dne 22.9.2016 in je izdala dobropis z dne 3.10.2016. 14. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka orehe, ki jih je nadalje prodala pekarni X., grajala toženi stranki 8. dan po prejemu. Orehe, ki jih je prejel M., pa je tožena stranka grajala najkasneje 12. dan po prejemu (za orehe po računih 117 in 118) oziroma 16. dan po prejemu orehov po računu 114. Takšen rok je po stališču višjega sodišča primeren. Primeren rok je določen kot pravni standard, ki mu v vsakem konkretnem primeru da vsebino sodišče. Treba je upoštevati, da je v obravnavnem primeru tožena stranka kot kupec zgolj posrednik v verigi, da je ob prejemu blaga v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z večje palete ter da so se pomanjkljivosti glede orehov pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren. Orehi po presoji pritožbenega sodišča tudi niso tako hitro pokvarljivo blago, da bi bilo primerno le takojšnje grajanje. Da je bil v obravnavanem primeru rok za grajanje primeren, kaže tudi to, da tožeča stranka ni ugovarjala reklamaciji z dne 22.9.2016 in je izdala dobropis z dne 3.10.2016. 15. Pritožba tudi ne more uspeti z navedbami, da tožena stranka ni dokazala, da so bili orehi, grajani s strani poslovnih partnerjev tožene stranke, ravno tisti orehi, ki jih je dostavila tožeča stranka. Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da drugih dobaviteljev orehov v tistem času ni imela. Navedeno je dokazovala s skladiščnim kartonom (B44 in B45), ki kaže, da drugega dobavitelja orehov ni imela, o tem sta izpovedala priča V. V. in kot stranka zaslišani zakoniti zastopnik tožene stranke N. N. Prav tako pa je iz fotografije (B12) razvidna številka lota, ki sovpada z dobavnico M. (B10). Povedano po zaključku višjega sodišča zadosti dokaznemu bremenu, da so reklamirani orehi prav tisti, ki jih je toženi dobavila tožeča stranka. Drugačnega zaključka pritožba tudi ne more doseči z navajanjem številnih predpisov, ki urejajo sledljivost živil. V zvezi s tem pritožba niti ne poda določnih trditev, kaj v navedenih šestnajstih predpisih bi naj tožena stranka kršila, zaradi česar pritožba s takšnimi navedbami ne more uspeti.

16. Na podlagi obrazloženega višje sodišče zaključuje, da je tožena stranka uspela dokazati kršitev pogodbe s strani tožeče stranke. S tem je podana kršitev pogodbe kot oblika protipravnosti, kar pomeni prvo predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti.

17. Pritožba v nadaljevanju izpodbija tudi zaključke prvostopenjske sodbe glede višine škode. Navaja, da višina zanjo ni bila predvidljiva, saj ni vedela za obstoj dolgoročnih pogodb s pekarno X. in M. Sodišče bi naj tudi opustilo izvedbo ugotavljanja višine škode in se zadovoljilo s trditvami tožene stranke o obstoju škode. Pri višini odškodnine tudi ni upoštevalo fiksnih ali variabilnih stroškov. Višino bi stranka lahko dokazala le z izvedencem ekonomske stroke, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za to.

18. CISG v 74. členu omejuje odškodnino na višino škode, ki jo je stranka, ki je kršila pogodbo, predvidela ali bi jo bila morala predvideti pri sklenitvi pogodbe kot možno posledico njene kršitve, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji bila morala biti znana. V zvezi z omejitvijo višine škode na predvidljivo škodo je potrebno razlikovati tipične in atipične pogodbene interese. V primeru pogodbenih interesov, ki se pri posameznih tipih pogodb štejejo kot tipični, upniku ne bo treba dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani.

19. Pri kupcu, ki na trgu deluje kot posrednik blaga v proizvodni verigi, pričakovani dobiček od nadaljnje prodaje blaga predstavlja tipičen pogodbeni interes. Riziko izgubljenih poslov in s tem izpad dobička torej predstavlja tipičen riziko takšnega gospodarskega subjekta, ki mora biti njegovemu sopogodbeniku znan. Predvidljivost višine škode v smislu 74. člena CISG zato ne gre razumeti v tako dobesednem smislu, da bi moral biti prodajalec seznanjen z definirano višino dobička, ki si ga njegov sopogodbenik obeta, saj mu tega ni dolžan razkriti. Niti mu ni dolžan razkriti njegovih odjemalcev, kar je za posrednika razumljivo, saj mu sicer grozi izguba posla. Dolžan pa mu je razkriti morebitne atipične pogodbene interese, ki jih prodajalec ob normalni skrbnosti ne more predvideti. V konkretnem primeru atipičnih pogodbenih interesov tožene stranke ni mogoče zaznati. Zato s sklicevanjem na nepredvidljivost škode pritožba ne more uspeti.

20. Pritožba tudi ne uspe izpodbiti zaključkov prvostopenjske sodbe glede ugotovljene višine škode. Izraža zgolj golo nestrinjanje z ugotovljeno višino, pri čemer pa ne poda konkretnih razlogov, zakaj ugotovljena višina ni pravilna. Zgolj z navedbami, da se je sodišče prve stopnje zadovoljilo s sprejemom stališča o višini odškodnine in da to predstavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pritožba ne more uspeti, saj so takšne navedbe na ravni pavšalnosti. Na pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja namreč višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato ga mora pritožba ustrezno konkretizirati. Neutemeljena je tudi graja, da sodišče pri višini odškodnine ni upoštevalo fiksnih ter variabilnih stroškov, davkov ter razmer na trgu. Sodišče prve stopnje je to storilo v 24. točki obrazložitve (prvi in drugi odstavek) ter ugotovilo, da toženi stranki zaradi kršitve niso bili prihranjeni stroški poslovanja (najem poslovnih prostorov, elektrika, voda itd.), zaradi česar odškodnine za izgubljeni dobiček ni možno zmanjševati z izkazanimi stalnimi stroški poslovanja, ki so neodvisni od konkretnega posla. Stroškov, povezanih zgolj s konkretnim poslom z orehi, tožena stranka ni imela. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so preveč nekonkretizirane, da bi lahko bile uspešne. V kolikor pritožba takšno ugotovitev izpodbija, bi sama morala podati konkretne navedbe v smislu neupoštevanih stroškov, dogajanja na trgu z orehi ipd.

21. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo obstoj škode tožene stranke v obliki izgubljenega dobička s pekarno X. v višini 3.135,00 EUR, ki ga je utrpela zaradi trimesečnega izpada poslovanja. Izračun temelji na povprečnem poslovanju v 4 mesecih pred kršitvijo pogodbe (l. št. 17), ki ob upoštevanju razlike med nakupno in prodajno ceno orehov za toženo stranko znaša povprečno 1.045,00 EUR na mesec. Poslovanje je bilo ustaljeno. Tožena stranka je v spis vložila tudi izjavo pekarne X. (B49), s katero je ta potrdila, da je s toženo stranko sodelovala, zaradi nesprejemljivosti julijske pošiljke orehov pa so sodelovanje prekinili. Menili so, da so nezanesljiv partner, in začeli surovine nabavljati od drugih dobaviteljev. Ne drži pritožbena navedba, da je ta izjava nepodpisana in nežigosana, saj vsebuje tako podpis kot žig.

22. Izračun izgubljenega dobička z M. temelji na razliki med nabavno in prodajno ceno za kg orehovih jedrc v višini 95,00 EUR mesečno oz. 1.140,00 EUR letno ter 710,00 EUR mesečno oz. 8.520,00 EUR letno za kg mletih orehov. O obstoju enoletnega posla z M. je sodišče sklepalo na podlagi izpovedb prič T. T. in V. V., tožena stranka pa je tudi pojasnila, da pisne pogodbe z odjemalci niso poslovno običajne. Takšen zaključek temelji na dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki mu pritožba ne uspe konkretizirano nasprotovati, kot je pojasnjeno zgoraj.

23. Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita bistveno kršitev določb postopka po 9. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pri zaslišanju zakonite zastopnice tožeče stranke ni zagotovilo prisotnosti sodnega tolmača za romunski jezik, kot je to tožeča stranka zahtevala v vlogi z dne 3. 7. 2018. Prisotna je bila le tolmačka za angleški jezik. Sicer drži, da je tožeča stranka zahtevala prisotnost tolmača za romunski jezik, na naroku pa je bila potem prisotna tolmačka za angleški jezik. Razlogi za to v zapisniku naroka z dne 25. 9. 2018 niso pojasnjeni. Vendar pa iz zapisnika ne izhaja, da bi tožeča stranka temu kadarkoli oporekala, zaslišanje zakonite zastopnice pa se je vseeno izvedlo. Kršitev postopka po navedeni določbi je podana, če je sodišče zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Na navedeno kršitev pa višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zaradi tega bi morala tožeča stranka kršitev navedene pravice uveljavljati že na naroku samem. Ker tega ni storila, se na takšno kršitev ne more sklicevati šele v pritožbi (286.b člen ZPP).

24. Prav tako pa ni podana kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba navaja, da ji je sodišče 22.6.2020 poslalo elektronsko sporočilo, da v spisu manjkajo določene priloge. Nato pa je dne 29.6.2020 že prejela predmetno sodbo, zaradi česar meni, da je sodišče sodbo izdalo brez vpogleda v manjkajoče priloge. Višje sodišče sicer res ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki poslalo takšno sporočilo (l. št. 365). Vseeno pa pritožba ne pojasni, katerih prilog in dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi bila s tem kršena pravica tožeče stranke do izjave. Zato takšen pritožbeni razlog ni zadosti konkretiziran in ga višje sodišče ne more upoštevati.

25. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

26. Izrek o stroških temelji na 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in stroškovnika k odgovoru na pritožbo znašajo 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 OT), 2% materialni stroški (11. člen OT) in 22% DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 373,32 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Pg 389/2017 z dne 19.12.2017 v zvezi s sklepom VSK I Cpg 67/2018 z dne 11. 5. 2018 (prvo sojenje v tej zadevi) in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Pg 1095/2018 z dne 25. 9. 2018 v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cpg 285/2019 z dne 29. 10. 2019.