Jedro

Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb. Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.

Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Kratek oris zadeve**

1. Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani je 21. 12. 2018 izdelal Oceno sodniške službe SuZ 86/2017 za okrožnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani dr. A. A. za ocenjevalno obdobje obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 6. 2017, po kateri ocenjevani sodnik vsaj na ravni povprečnosti ne izpolnjuje vseh z zakonom predpisanih pogojev za napredovanje, konkretno kriterijev delovnih sposobnosti in strokovnega znanja. Personalni svet Vrhovnega sodišča je z Odločbo SuZ 57/2019 z dne 14. 6. 2019 tožnikovo pritožbo zoper navedeno oceno zavrnil. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zato tožnikov predlog za redno napredovanje v plačnih razredih z Odločbo Su 80/2004 z dne 14. 11. 2019 zavrnil. Tožnik je zoper odločbo predsednika sodišča vložil pritožbo na Sodni svet. Ta je pritožbo z Odločbo Su 612/2019 z dne 7. 5. 2020 zavrnil. Ključno pravno stališče Sodnega sveta je bilo, da je na oceno sodniške službe vezan, ker je po zakonu pristojen za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za napredovanje le, ko je predlagano hitrejše ali izjemno napredovanje, v obravnavanem primeru pa je bilo predlagano redno napredovanje v plačnih razredih, ki je v pristojnosti predsednika sodišča. Sodni svet ima v zadevah sodniškega napredovanja iz pristojnosti predsednika sodišča zgolj funkcijo inštančnega nadzora nad zakonitostjo odločbe predsednika sodišča, konkretno nadzora, ali je bil glede na oceno sodniške službe sodnik uvrščen v pravilen plačni razred.

2. Odločbo Sodnega sveta je tožnik izpodbijal s tožbo v upravnem sporu. Stvarno pristojno Vrhovno sodišče je tožbi ugodilo; s sodbo U 5/2020 z dne 10. 11. 2020 je zaradi stališča, da Sodni svet ni bil vezan na pravnomočno oceno sodniške službe, njegovo odločbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

3. Sodni svet je o tožnikovi pritožbi nato ponovno odločal in jo z Odločbo Su 612/2019-15 v zvezi s Su 237/2020 z dne 4. 3. 2021 zavrnil. Oceno tožnikove sodniške službe je preizkusil s procesnega in vsebinskega vidika. Procesnih kršitev ni ugotovil, pritrdil pa je vsebinskim razlogom o tem, da tožnik v ocenjevalnem obdobju kriterijev delovne uspešnosti in strokovnega znanja ni izpolnjeval v meri, zahtevani za napredovanje.

**Tožba**

4. Tudi to odločbo Sodnega sveta tožnik izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Z njo uveljavlja, kot navaja uvodoma, zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj o njegovem napredovanju (uvrstitvi v višji plačni razred) odloči samo. V nadaljevanju so povzete le bistvene, v tožbi v 9 sklopov razdeljene in naknadno še dopolnjene izrazito obširne tožbene navedbe. V prvem sklopu tožnik uveljavlja protipravnost službenega nadzora in pojasnjuje, da Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani predloga predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani za službeni nadzor nad tožnikovim delom (Su 21/2017-81 z dne 27. 10. 2017) ni obrazložil. S tem je kršil določbo 79.b člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), 41. člen Listine Evropske unije o človekovih pravicah ter 12., 14. in 21. do 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodni svet je trditve o protipravnosti službenega nadzora odpravil le s sklicevanjem na 79.a člen ZSS, kar je deplasirano in argumentacijsko prazno. O tožnikovem nasprotovanju službenemu nadzoru v odgovoru na Sklep Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani SuZ 1/2017-81 v zvezi z odredbo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani ni bilo odločeno, zato zahteva pojasnilo. Nato uveljavlja kršitev načela nepristranskosti, ki naj bi bila storjena s tem, da je Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani pri oceni upošteval zadevo IV Pg 54/2005, ki je bila na zahtevo predsednika senata v pritožbenem postopku Franca Seljaka vložena v tožnikovo personalno mapo, nato pa je Franc Seljak kot član Personalnega sveta Vrhovnega sodišča odločal o tožnikovi pritožbi zoper oceno sodniške službe, ki jo je zanj izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani, čeprav bi moral biti izločen: po 35. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pooblaščena uradna oseba ne sme odločati, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Sodni svet se do tega ni opredelil. V zvezi s trditvami o pristranskosti vodje oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani B. B., predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in predsednika Višjega sodišča v Ljubljani tožnik zgolj napotuje na dosedanja pisanja, od katerih navede le svoja odgovora z dne 12. 6. 2019 in 8. 7. 2019 na pisanje predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 5. 2019. Nadalje uveljavlja kršitev pravice do javne obravnave in navaja, da mora zahteva po javni obravnavi (22., 24. člen URS) veljati za organ, ki odloča na prvi stopnji in o pravnem sredstvu, tudi za personalne svete, predsednike sodišč in Sodni svet. Organ mora prizadetemu sodniku omogočiti ustno predstavitev stališč in razlogov, razen če gre za očitno neutemeljeno pravno sredstvo. Tožnik je javno obravnavo večkrat predlagal. Zaslišanje uglednih pravnih strokovnjakov in celo zaslišanje tožnika je bilo zavrnjeno. Stališče Sodnega sveta, da je imel pravico do pisnega zagovora, je zmotno: ta pravica je bila le navidezna, izveden ni bil niti en sam predlagan dokaz in tožnikove navedbe so ostale popolnoma prezrte. Naslednji vsebinski sklop vsebuje očitek o mobingu, ki naj bi bil nad njim izvajan na več načinov. Enega od teh je predstavljal poseg v njegovo komunikacijsko zasebnost z vdorom v zasebno pošto, drugega protipraven pregled njegove sobe, ki sta ga brez odredbe o pregledu in brez zapisnika opravili vodja oddelka B. B. in namestnica vodje C. C. V tem sklopu tožnik navaja še, da sodnica B. B. ni omenila njegovega dela na Srg zadevah in ni upoštevala, da je v letu 2014 na Pg in Srg zadevah dosegel 188 % norme, da je notorno lagala o njegovi nespoštljivosti in vpila nanj. Ločeno od očitka o njegovi protipravnosti nato tožnik zatrjuje nestrokovnost službenega nadzora z obrazložitvijo, da je izvajalec nadzora zapisal, da (tožnik) v odločbe vnaša nepravna gradiva (citate Shakespeara in Rileya), ki pomenijo prazen tovor odločb, čeprav je sodnica ESČP Iulia Motoc ocenila, da je citiranje literature presežek prava in uvršča pravo v humanistiko. Nadalje mu je bila očitana presoja (ne)etičnosti ravnanja strank, čeprav je vrhovni sodnik Jan Zobec v zborniku ob 80-letnici Ernesta Petriča zapisal, da je pravo človekovih pravic v svojem bistvu etični pogled na pravo. V slabo se mu je štelo, da je bilo sklenjenih veliko sodnih poravnav in da je bila obrazložitev v zadevi Pg 988/2011 predolga, pri tem pa ni bilo upoštevano, da je sodba postala pravnomočna brez pritožbe in so jo stranke sprejele kot pravilno. Devastacijo in erozijo vrednotnih domen in kršitev 22. in 23. člena URS in prvega odstavka 6. člena EKČP pomeni vnaprejšnja ocena neizvedenih dokazov, v zvezi s čemer navaja, da so personalna sveta Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča ter Sodni svet zavrnili vse njegove dokaze, zato je bila njegova pravica do obrambe le navidezna. V izpodbijani odločbi Sodni svet, ki se dobro zaveda, da ni bilo ugodeno niti enemu njegovemu dokaznemu predlogu, cinično razloguje, da mora biti stranki omogočeno navajati dejstva, dokaze in pravna stališča, opredeljevati se do stališč nasprotnika, sodelovati v dokaznem postopku. Na tožnikove pripombe glede službenega nadzora, podane obema personalnima svetoma, Sodni svet ni odgovoril. Oba personalna sveta sta odločala avtokratsko; njuni oceni temeljita na vnaprejšnji oceni neizvedenih dokazov. V sklopu, naslovljenim kot tožnikova strokovnost in kršitev 8. člena Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (v nadaljevanju Merila), tožnik navaja, da je Sodni svet upošteval samo tisto, kar mu je bilo v škodo, spregledal pa je, kar mu je v korist. Tako v izpodbijani odločbi ni upošteval njegovega znanstveno-akademskega dela, pri čemer je dobro vedel, da je tožnik doktor pravnih znanosti, da je prejel pohvalo Evropske pravne fakultete za nadpovprečno doktorsko disertacijo. Izid njegove monografije sta financirala ARRS in AMCHAM na podlagi ocene, da je temeljnega pomena za razvoj pravne znanosti in predstavljanje znanstvenih dosežkov v domačem in tujem prostoru ter širjenje novih znanstvenih spoznanj in znanstvene kulture na pravnem področju. Prilaga mnenja znanstvenih inštitucij (Evropske pravne fakultete, Katoliškega inštituta, Varuha človekovih pravic) in dr. Ernesta Petriča. Dodaja, da so nad oceno njegove sodniške službe zgroženi vrhovni sodniki D. D., E. E. in F. F., nerazumnost ocene pa izhaja tudi iz korespondence med tožnikom in vrhovnim sodnikom G. G. Nadalje uveljavlja, da so bili statistični podatki prikazani pomanjkljivo in zavajajoče. V letu 2014 je del norme opravil na Srg zadevah in je v tem letu dosegel 188 % norme, kar ni bilo prikazano. Normo je (vsaj) dosegal vsa leta. Rezultat pritožbenega preizkusa bi moral izhajati iz primerjave tožnika s sodniki Okrožnega sodišča v Ljubljani, kar bi pokazalo, da so tožnikovi rezultati boljši. Predlaga vpogled v osebne mape okrožnih sodnikov za 10 let zaradi preverbe, ali je ob dejanskem stanju, kakršno je tožnikovo, kdo napredoval; če je, to pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do enake obravnave in enakega varstva pravic. V letu 2016 je reševal le Pg zadeve. Dosegel je 147 % poravnav glede na povprečje oddelka. Število potrjenih odločb presega povprečje (upoštevati je treba tudi St zadeve). Statistični podatki so bili uporabljeni selektivno, vedno v njegovo škodo. Tako je na primer v končnem poročilu navedeno, da je v letu 2016 rešil 182 St zadev in da je povprečje oddelka 401 zadeva, pri tem pa je zamolčano, da je St zadeve v tem letu reševal le tri mesece, kar je, pravilno, upošteval (šele) Sodni svet. V zadnjem vsebinskem sklopu, naslovljenim kot sklepno, tožnik ocenjuje, da je izpodbijana odločitev očitno napačna z materialnega ustavnopravnega vidika, da je s procesnega ustavnopravnega vidika neobrazložena (tako kot odločbi obeh personalnih svetov) glede trditev o neenaki obravnavi tožnika, kršitvi pravice do izjave, protipravnosti in neobrazloženosti predloga za službeni nadzor, nestrokovnosti (napačnosti) službenega nadzora ter napak v oceni.

**Odgovor na tožbo**

5. Sodni svet je na tožbo odgovoril in Vrhovnemu sodišču obrazloženo predlagal, naj jo zavrne. V odgovoru poudarja, da ocena vsebuje celotno presojo tožnikovega dela skozi 3-letno obdobje in da v njej navedena dejstva ne omogočajo, da bi bila boljša. Slabša ocena ne izključuje možnosti, da ocenjevani sodnik v ocenjevalnem obdobju napiše eno ali več dobrih odločb in člankov in da napreduje v akademski karieri. Strokovna dejavnost, specialistični in podiplomski študij in dosežen ugled v pravni stroki so le eden od kriterijev in ta kriterij ni imel take teže kot kriterija delovne sposobnosti in sposobnost reševanja pravnih vprašanj, ki sta neposredno povezana s kvaliteto sodnikovega dela. Sodni svet opozarja, da so mnenja o tožnikovi strokovnosti in znanstvenih dosežkih podale osebe in inštitucije, ki s tožnikovim sodniškim delom niso bile seznanjene. Ne dvomi v uspešnost njegovega delovanja kot namestnika Varuha človekovih pravic, v kvaliteto njegove doktorske disertacije in v ugled, ki ga uživa pri nekaterih pravnih strokovnjakih, kar pa ne more vplivati na v oceni utemeljeno dejstvo, da je v funkciji sodnika v ocenjevalnem obdobju delal tako, kot izhaja iz ocene, ki je bila večkrat preizkušena. Ta se nanaša na obdobje preden je tožnik doktoriral, preden je bil objavljen njegov članek, ki ga omenja dr. Petrič in preden ga je Varuh človekovih pravic spoznal. Oceno tožnikove sodniške službe je Sodni svet preizkusil postopkovno in vsebinsko. Zaključil je, da so v njej zbrani podatki o delovni sposobnosti in strokovnem znanju zadoščali, da postopkovnih napak ni bilo in da ni bilo potrebe po dopolnitvi dejanskega stanja. Javne obravnave Sodni svet res ni opravil. Toda ta ni bila obligatorna (prvi odstavek 154. člena ZUP). Tožnik predloga ni substanciral niti glede lastnega zaslišanja (kaj bi povedal več od tistega, kar je zapisal), predlagane priče (pravni strokovnjaki) pa o tožnikovem sodniškem delu ne bi vedele izpovedati in neprimerno bi bilo upoštevati mnenja oseb, ki nimajo ključnih informacij o tožnikovem sodniškem delu ter ne upoštevati mnenja tistih, ki take informacije imajo. Zatrjevani mobing na oceno ni vplival. Opozarja še, da je tožnikovo sklicevanje na prejšnje vloge nedovoljeno.

**Naknadne navedbe strank**

6. Tožnik se je pisno odzval na odgovor na tožbo. Ponavlja, da Sodni svet zaslišanju pravnih strokovnjakov, ki je bilo nujno, ne bi smel nasprotovati, še posebej ne pavšalno, češ, da ti ne bi vedeli izpovedati o za obravnavano zadevo pomembnih dejstvih. S tem vnaprej ocenjuje neizvedene dokaze. Našteva svoje dosežke na znanstvenem področju in pri izvensodnem udejstvovanju ter pohvale in priznanja, ki jih je bil za to deležen, kar, poudarja, ovrže ponižujočo in povsem neprimerno oceno podpovprečnosti pisnega in ustnega izražanja. V oceni ni konkretizirano, katere odločbe so bile strokovno neustrezne. Obravnavan je bil ad personam in ne ad rem. Razlogovanje, da je pomembna le strokovnost, ki se nanaša na sojenje, je nekonsistentno ob upoštevanju dejstva, da sta bila za vrhovna sodnika izvoljena H. H. in I. I., oba brez dneva sodniških izkušenj in samo na podlagi njunega akademskega dela.

**Glavna obravnava**

7. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo. Na njej je tožnik umaknil tožbo z zahtevkom, naj sodišče odloči, da napreduje v plačnem razredu, vztrajal pa je pri zahtevku za odpravo izpodbijane odločbe.

8. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika kot stranke ter z vpogledom v njegov osebni spis, zapisnik Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani SuZ 1/2017 z dne 27. 10. 2017, sklep predsednika Višjega sodišča v Ljubljani SuZ 1/2017-81 z dne 27. 10. 2017 o službenem nadzoru nad delom tožnika, dokazila o zaključenem doktorskem študiju tožnika, pohvalo Evropske pravne fakultete za nadpovprečno doktorsko disertacijo, dokazila o objavi doktorske disertacije kot monografije s predgovorom prof. dr. Rada Bohinca in o objavi strokovnih člankov, mnenja o njegovem strokovnem udejstvovanju in znanju dr. Ernesta Petriča, prof. dr. Jurija Toplaka, Varuha človekovih pravic, Evropske pravne fakultete, Pravne fakultete v Ljubljani, Katoliškega inštituta v Ljubljani – torej v vse listine, ki jih je predložil tožnik, poleg tega pa še v evidenco Okrožnega sodišča v Ljubljani o tožnikovi odsotnosti z dela v ocenjevalnem obdobju.

9. Ostale tožnikove dokazne predloge je sodišče zavrnilo. Dokaz z zaslišanjem prič o mobingu, ki naj bi ga nad tožnikom izvajala sodnica B. B., je bil nepotreben, ker tožnik ni zatrjeval, da bi mobing vplival na tiste rezultate njegovega sodniškega dela, ki so bili ocenjeni kot podpovprečni. Glede ostalih - razen v nadaljevanju navedenih treh - prič je bil dokazni predlog nesubstanciran; tožnik ni navedel, katera in o kateri konkretni za presojo njegove delovne uspešnosti in strokovnega znanja v ocenjevalnem obdobju pomembni okoliščini bi izpovedala. Iz tožnikovih tožbenih in kasnejših trditev namreč ne izhaja, da bi imele priče vpogled v kvaliteto njegovega sojenja (niti nasploh niti v ocenjevalnem obdobju), razen v eno zadevo, pač pa naj bi potrdile svoje mnenje o visoki stopnji tožnikove strokovnosti, črpano iz njegovega akademskega in publicističnega udejstvovanja in nanašajoče se na področja le-tega. Dokazni predlog za zaslišanje prič F. F., dr. E. E. in D. D. je tožnik na glavni obravnavi konkretiziral: vse tri priče naj bi izpovedale o visoki ravni njegovega pisnega izražanja. Sodišče ga je zavrnilo kot nepotrebnega. Sposobnost pisnega in ustnega izražanja je samo eden od elementov, ki napolnjujejo kriterija delovnih sposobnosti in strokovnega znanja, vendar je tožnik prezrl, da je v izpodbijani odločbi najprej povzeta obrazložitev ocene njegove sodniške službe, ki jo je izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani, in v tem okvirju tudi zapis1 o sposobnosti pisnega in ustnega izražanja, ki da »ne izpolnjujeta pogojev za napredovanje,« da pa je Sodni svet slednjega ni upošteval kot razlog za zavrnitev pritožbe. Kot neutemeljeno je pritožbo ocenil na podlagi statističnih podatkov, nanašajočih se na pravočasnost izdelave sodnih odločb in rezultate pritožbenega preizkusa tožnikovih odločb ter na podlagi mnenja sodnikov, ki so odločali o pritožbah zoper tožnikove odločbe. Z vpogledom v osebne spise vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za 10 let pred izdelavo ocene tožnikove sodniške službe za tu obravnavano ocenjevalno obdobje bi bila, skladno z njegovim _prvotnim_ predlogom, sodišču dana možnost medsebojne primerjave, ki bi privedla do ugotovitve o morebitnem neenakem obravnavanju tožnika. Dokaz, predlagan z opisanim namenom, je informativen in je kot tak nedovoljen. Je tudi nepotreben. Trditve o morebitnem neenakem obravnavanju je tožnik, kot je razvidno iz povzetka tožbenih navedb, vključil v tožbeni vsebinski sklop »statistični podatki,« v katerem poudarja redno (najmanj) doseganje »norme« in njeno preseganje v ocenjevalnem obdobju ter nadpovprečen pritožbeni rezultat, upoštevaje vse okrožne sodnike »njegovega« sodišča. Domnevna neenakost obravnave naj bi se torej nanašala na navedena dva gradnika ocene. Vendar pa s tožbo izpodbijana odločba ne problematizira tožnikove storilnosti, primerjava pritožbenih rezultatov sodnikov, ki sodijo na različnih pravnih področjih, pa, o čemer več v nadaljevanju, ni primerna – ni realen odraz kvalitete sojenja. _Na glavni obravnavi_ pa je, enako kot v takrat vloženi pripravljalni vlogi, tožnik vpogled v osebne mape drugih sodnikov predlagal zaradi primerjave, »kako so bili oni obravnavani, kako je bilo obravnavno njihovo akademsko delo in njihov položaj,« kar je že zato, ker tožnikovo akademsko delo ne spada v ocenjevalno obdobje, nepomembno.

**Presoja utemeljenosti tožbe**

10. Tožba ni utemeljena.

**O nezakonitosti službenega nadzora**

11. Službeni nadzor sodnikovega dela je namenjen ugotavljanju izpolnjevanja sodniških dolžnosti po zakonu in sodnem redu ter zajema vse ukrepe za odpravljanje vzrokov za neustrezen obseg, kakovost in strokovnost dela ter zaostanke pri delu (prvi odstavek 79. a člena ZSS). Nadzor opravita predsednik sodišča, na katerem sodnik opravlja sodniško funkcijo (prvi odstavek 79.b člena ZSS2) ali predsednik neposredno višjega sodišča (drugi odstavek 79.b člena ZSS3).

12. V obravnavanem primeru je nesporno, da je bil predlagatelj službenega nadzora Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani.4 Predlog res ni bil obrazložen, zaradi česar je po tožnikovem prepričanju ocena njegove sodniške službe, ker naj bi temeljila na poročilu o nadzoru, nezakonita.5 Vendar pa se sodišču ni treba opredeliti do vprašanja, ali je bil predlog za službeni nadzor (pa tudi njegova odreditev in izvedba), postopkovno hiben, za presojo, ali je bil opravljen nestrokovno, pa ni pristojno. Za odločitev odgovor na nobeno od teh vprašanj namreč ni pomemben. Poročilo o službenem nadzoru SuZ 156/2017, ki sta ga opravila za insolvenčne zadeve višja sodnica Mateja Levstek, za Pg zadeve pa višji sodnik dr. Marko Brus, ni pomenilo podlage izpodbijane odločitve Sodnega sveta. V slednji je poudarjeno, da sta personalna sveta tožnikove delovne sposobnosti ocenila na podlagi statističnih podatkov o številu rešenih zadev (primerjanih z rezultati primerljivih sodnikov), o prekoračitvi rokov za izdelavo sodnih odločb in o opravljenem dodatnem delu. Strokovno znanje tožnika je po razlogih izpodbijane odločbe pravilno ocenjeno na podlagi njegovega pritožbenega rezultata, mnenja sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbah zoper njegove odločbe ter podatkov o tožnikovem izobraževanju. Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani je poročilo o službenem nadzoru ocenil kot pomembno le kot dodatno potrditev zaključkov, sprejetih (že) na podlagi mnenja sodnikov gospodarskega oddelka tega sodišča ter na podlagi rezultatov pritožbenega preizkusa tožnikovih odločb. Zgolj v tej zvezi je Poročilo o službenem nadzoru upošteval tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča: tudi njegova odločba poudarja pravilnost presoje o neizpolnjevanju kriterijev delovnih sposobnosti in strokovnega znanja v obsegu, potrebnem za od izpodbijane ugodnejšo oceno sodniške službe že na podlagi povsem objektivno merljivih podatkov, kot so obsežne zamude pri izdelavi sodnih odločb in podpovprečen rezultat pritožbenega preizkusa tožnikovih odločb. In ti objektivno merljivi podatki po razlogih izpodbijane odločbe Sodnega sveta sami zase opravičujejo grajano oceno tožnikove sodniške službe.

**O kršitvi načela neodvisnosti**

13. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti vrhovni sodnik Franc Seljak kot član Personalnega sveta Vrhovnega sodišča izločen iz odločanja o njegovi (tožnikovi) pritožbi zoper oceno sodniške službe, ki jo je izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer zato, ker je v času opravljanja sodniške službe na Višjem sodišču v Ljubljani kot predsednik senata ob odločanju o pritožbi zoper tožnikovo odločbo v zadevi Pg 54/2005 zahteval, naj se ta vloži v tožnikov osebni spis. ZUP v 4. točki 35. člena določa, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Član personalnega sveta, ki o oceni sodniške službe odloča kot pritožbeni organ, bi torej moral biti izločen, če bi sodeloval kot član personalnega sveta, ki je sprejel oceno ali če bi sodeloval pri njegovi odločitvi. Vloge pri sprejemu ocene tožnikove sodniške službe, ki bi terjala njegovo izločitev pri odločanju o pritožbi zoper oceno, imenovani sodnik ni imel; zahteva za vložitev odločbe v osebni spis6 ne pomeni odločanja ali sodelovanja pri njem. Poleg tega tožnik sodnikove izločitve ni zahteval, čeprav je tako procesno možnost imel, saj je sestava vsakega personalnega sveta znana (javno objavljena) in med trajanjem mandata o zadevah iz njihove pristojnosti odločajo vsi člani.

14. V izpodbijani odločbi je bilo večkrat poudarjeno, da Sodni svet procesnih kršitev v postopkih pred obema personalnima svetoma ni ugotovil, iz četrtega odstavka obrazložitve pa je razvidno, da se je seznanil tudi s tožnikovim očitkom, da naj bi bilo kršeno načelo nepristranskosti zaradi sodelovanja sodnikov, ki da bi morali biti izločeni. Pojasnjeno je tudi, da Sodni svet ni odgovarjal na navedbe, ki so bile nepomembne ali očitno neutemeljene, s čemer je očitno zajel tudi trditve o pristranskosti vrhovnega sodnika Franca Seljaka, pa tudi v naslednji točki navedenih sodnikov.

15. Pristranskost je namreč tožnik očital tudi vodji oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani B. B. predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani in predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani. Glede njih so tožbene navedbe popolnoma pavšalne; razlogov, ki bi kazali na njihovo pristranskost, tožnik ni navedel, pač pa se je skliceval na dosedanja pisanja (brez povzemanja njihove vsebine), od katerih je konkretno navedel le svoja odgovora z dne 12. 6. 2019 in 8. 7. 2019 na pisanje predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 5. 2019. **O kršitvi pravice do javne obravnave**

16. Sodišče pritrjuje Sodnemu svetu, da javna obravnava ni bila obligatorna in da s tem, ko je ni opravil, ni kršil tožnikovih procesnih in ustavnih pravic. Po prvem odstavku 141. členu ZUP stranka svojo izjavo praviloma poda pisno, le izjemoma pa lahko tudi ustno. Za izjemo, ki v obravnavanem primeru ni bila podana, gre v primerih iz drugega odstavka istega člena: ko gre za zelo zahtevno zadevo, v kateri uradna oseba stranki naloži ali dovoli predložiti pisno izjavo; v takem primeru ji mora po določbi tretjega odstavka 141. člena ZUP dopustiti, da se izjavi tudi ustno. Ustno obravnavo pa po prvem odstavku 154. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. V obravnavani zadevi ni udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, predlogu za zaslišanje prič pa ni bilo ugodeno. Tožnikov argument, da je bila njegova pravica do pisne izjave le navidezna, da ni bil izveden noben predlagan dokaz in da so njegove navedbe ostale popolnoma prezrte, je zmoten. Sodni svet je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je obravnaval in se opredelil do vseh tistih tožnikovih navedb, ki so bile pomembne za odločitev. Katera od teh (za odločitev pomembnih) navedb je ostala prezrta, tožnik v tožbi ne pove. Listinske dokaze je Sodni svet vpogledal na seji, zaslišanje prič pa je opustil (ne zato, ker bi dokazni predlog spregledal, pač pa) zaradi nesubstanciranosti dokaznega predloga in zaradi ocene o neprimernosti teh dokazov: pravni strokovnjaki, ki jih je tožnik predlagal kot priče, niso imeli vpogleda v tožnikovo sodniško delo v obdobju, na katero se nanaša ocena. Procesnih pravil zaradi opustitve zaslišanja prič tako Sodni svet ni kršil. Sicer pa je glavno obravnavo opravilo Vrhovno sodišče in na njej je bilo tožniku omogočeno izjaviti se o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe; s tem bi bila kršitev, tudi če bi bila res storjena, odpravljena.7 **O vnaprejšnji oceni neizvedenih dokazov**

17. Nadaljnji očitek, da sta tudi Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani in Personalni svet Vrhovnega sodišča zavrnila _vse_ njegove dokazne predloge, da sta odločala avtokratsko ter da njuni oceni temeljita na vnaprejšnji oceni neizvedenih dokazov, je nekonkretiziran in kot tak neutemeljen.

**O tožnikovi strokovnosti in kršitvi 8. člena Meril**

18. Na tožnikove trditve o njegovi strokovnosti in kršitvi 8. člena Meril, ki so povzete v 4. točki te sodbe, bo odgovorjeno v nadaljevanju, v 27. točki obrazložitve.

**O mobingu**

19. Ravnanj, ki jih je opredelil kot mobing, tožnik ni vzročno povezal z neizpolnjevanjem tistih kriterijev v oceni sodniške službe, zaradi katerih je bilo zaključeno, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje.

**O statističnih podatkih (o pravilnosti prikaza in upoštevanja pri odločitvi)**

20. Personalna sveta in Sodni svet so statistične podatke upoštevali v okviru presoje tožnikovih delovnih in strokovnih sposobnosti. V kontekstu obeh je tožnik uveljavljal napake. Njegova graja je neutemeljena.

21. V zvezi z delovnimi spodobnostmi drži tožbena trditev, da nekateri statistični podatki v oceni tožnikove sodniške službe niso bili upoštevani v celoti in pravilno. Tako je iz statističnih podatkov, vloženih v njegov osebni spis, res razvidno, - da je tožnik v letu 2014 rešil 64 zadev, ki se vpisujejo v Pg vpisnik (in ne 44, kot je navedeno v oceni) in da je s tem dosegel 64,4 % pričakovanega letnega obsega dela, - da je poleg Pg zadev reševal še registrske zadeve, kar je iz ocene povsem izpadlo, ter - da je s tem dosegel 187,8 % pričakovanega letnega obsega dela. Iz istega vira izhaja tudi na prvi pogled točna ugotovitev v sporni oceni, da je tožnik v letu 2016 rešil na stečajnem področju 182 zadev, medtem ko naj bi bilo povprečje vseh sodnikov na oddelku 401,23 zadev; ta ugotovitev je delno pomanjkljiva in prikazuje tožnika kot manj učinkovitega zaradi neupoštevanja podatka, da je v letu 2016 sodil na stečajnem področju le tri mesece, podatek o storilnosti ostalih sodnikov s tega področja pa zajema obdobje celega leta. Pravilno oziroma celovito upoštevani statistični podatki ovržejo oceno o tožnikovi prenizki storilnosti v ocenjevanem obdobju, ki pa v izpodbijani odločbi ni bila razlog za pritrditev oceni o podpovprečnem izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti.

22. Pokazatelj tožnikovega strokovnega znanja so med drugim statistični podatki o številu s pravnimi sredstvi izpodbijanih odločb ter o številu potrjenih, spremenjenih in razveljavljenih odločb. Da bi bili ti podatki prikazani napačno, tožnik ne trdi. Uveljavlja le, in sicer neutemeljeno, da bi bilo treba njegov pritožbeni rezultat za leto 2016 ugotoviti tudi z upoštevanjem pritožbenega rezultata v St zadevah in ga primerjati z rezultatom vseh sodnikov istega sodišča. V izpodbijani odločbi Sodnega sveta je poleg odstotka potrjenih odločb tožnika na Pg področju za celotno ocenjevalno obdobje (63 %) in povprečnega odstotka potrjenih odločb vseh sodnikov na tem področju (78,25 %), prikazan tudi tožnikov pritožbeni rezultat na stečajnem področju za leti 2016 (64,37 %) in 2017 (72,80 %). Teza, da bi morali biti tožnikovi pritožbeni rezultati primerjani z rezultati vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, ker bi se pri tem izkazalo, da so njegovi boljši, ne drži. Ustaljeni način ugotavljanja uspešnosti vsakega sodnika je (med drugim) primerjava rezultatov njegovega dela z rezultati dela drugih sodnikov na istem pravnem področju; po naravi stvari ni mogoče med seboj primerjati neprimerljivega – torej ne delovne in strokovne uspešnosti posameznega sodnika, ki sodi na določenem pravnem področju, z uspešnostjo vseh sodnikov z vseh pravnih področij iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča. Primerjava pritožbenih rezultatov vseh sodnikov je neprimeren način ugotavljanja kvalitete sojenja že zato, ker je v posameznih postopkih dovoljeno v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, kar ima lahko za posledico (za sodnikovo statistiko neugodno) razveljavitev izpodbijane sodbe, čeprav je bila ta glede na dejstva, znana ob zaključku glavne obravnave, v vseh ozirih brezhibna.

**Sklepno o oceni delovne uspešnosti in strokovnega znanja**

23. Vendar pa oceni delovne uspešnosti in strokovnega znanja ne temeljita le na statističnih podatkih o številu rešenih zadev in o rezultatih preizkusa odločb v postopkih s pravnimi sredstvi. Zato posamične napake pri povzemanju statističnih podatkov v oceno in v izpodbijano odločbo same zase še ne zadoščajo za zaključek o utemeljenosti tožbe.

24. Skladno z 2. točko prvega odstavka 29. člena ZSS in 3. in 8. členom Meril se pri ocenjevanju delovne sposobnosti upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi. Podatek o številu rešenih zadev,8 upoštevan izolirano, je kot pokazatelj sodnikovih delovnih sposobnosti lahko neprimeren in pomanjkljiv;9 delovne sposobnosti se zato ocenjujejo vsaj še na podlagi ugotovitev o sposobnosti strukturiranega dela ter pravočasnosti izdelave sodnih odločb in postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi.

25. Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije,10 mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb: tožnik je v ocenjevalnem obdobju kar 53 oziroma 16 % odločb izdelal po izteku 30-dnevnega roka od zaključka glavne obravnave (36 v roku 30 do 90 dni in 17 v več kot 90 dneh) in zaključil, da že zaradi problematičnosti tega indikatorja tožnik neutemeljeno izpodbija oceno, da ne izpolnjuje kriterija delovne uspešnosti na ravni, potrebni za napredovanje. Sodišče tako presojo sprejema. Podatki, pridobljeni od Okrožnega sodišča v Ljubljani, za ocenjevalno obdobje ne izkazujejo neplaniranih, dolgotrajnejših in strnjenih (bolniških, študijskih ali drugih) odsotnosti z dela,11 ki bi nepričakovano porušile vnaprej začrtan delovni ritem in povzročile zastoj pri izdelavi odločb v končanih zadevah; zamud tudi tožnik, zaslišan kot stranka, ni vzročno povezal s sporočenimi odsotnostmi. Doktorski študij je zaključil več kot 2 leti po zaključku ocenjevalnega obdobja. Tožnik je (kot dokaz strokovnosti in) kot razlog za zamudo rokov poudarjal predvsem delo na zadevi V Pg 988/11, o čemer je tudi izpovedal. V njej izdana sodba je po obsegu (127 strani) izjemna in sodišče ne dvomi v resničnost tožnikovih trditev o zahtevnosti in dolgotrajnosti študija zadeve, tuje sodne prakse in pisanja obrazložitve od zaključka glavne obravnave 29. 2. 2016 do 14. 7. 2016, zato bo njena kvaliteta predmet ocene za ocenjevalno obdobje, v katerem je bila izdelana in ki (od 1. 7. 2017) sledi tu obravnavanemu. A sodišče kljub temu ne more mimo dejstva, da čas, namenjen delu v navedeni zadevi, predstavlja manjši del ocenjevalnega obdobja in da je do prekoračitve rokov za izdelavo sodnih odločb prihajalo tudi pred tem,12 pri čemer niti iz navedb niti iz izpovedi tožnika ni mogoče izluščiti okoliščin, ki bi zamude lahko razumno opravičile ali relativizirale (razlog za zamudo v dveh zadevah je bila po tožnikovi izpovedi njegova angažiranost pri organizaciji družinske slovesnosti, v splošnem pa je bil – ob poudarjanju podrejenosti hitrosti sojenja kvaliteti - do zamud rokov nekritičen).

26. Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.13 Indikatorju strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru nasprotuje v oceno in v izpodbijano odločbo Sodnega sveta povzeto mnenje sodnikov, ki so odločali o pritožbah zoper tožnikove odločbe, o »slabem« vodenju postopkov. Pokazatelj slednjega so v osebni spis vložena priporočila, tožniku dana v Končnem poročilu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani o notranjem službenem nadzoru Su 9-7/2015 z dne 14. 9. 2015, ki mu tožnik (niti v vlogah niti na glavni obravnavi o tem izrecno povprašan) ni nasprotoval. Ta priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.

27. Ocena kriterija strokovnega znanja temelji - poleg statistike o rezultatih pritožbenega preizkusa - na mnenju sodnikov, ki so odločali o pritožbah zoper tožnikove odločbe, izoblikovanem na podlagi seznanitve s spisi, ki so jim bili predloženi, o njegovem podpovprečnem strokovnem znanju in slabi kvaliteti odločb. Ker se sporna ocena sodniške službe nanaša na obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 6. 2017, so neutemeljeni tožbeni očitki, da v izpodbijani odločbi ni upoštevano tožnikovo znanstveno-akademsko delo, doktorat (kar sta izpostavljena vrhovna sodnika dosegla pred izvolitvijo v funkcijo vrhovnih sodnikov, zato njuna položaja nista primerljiva z njegovim v ocenjevalnem obdobju) in pohvala Evropske pravne fakultete za nadpovprečno doktorsko disertacijo ter izdaja monografije, kar vse so tožnikovi dosežki iz kasnejšega obdobja. Prav tako ne morejo imeti vpliva na oceno za navedeno obdobje pohvalna pisna mnenja Evropske pravne fakultete, Katoliškega inštituta, Varuha človekovih pravic in dr. Ernesta Petriča, ki niso imeli vpogleda v tožnikovo sodniško delo in se tudi ne izrekajo o njem.

28. Sodni svet na oceno sodniške službe ni bil vezan, ampak jo je preizkusil s procesnega in materialnopravnega vidika. V njegovi odločbi so navedeni razlogi, iz katerih izhaja, da je za presojo o izpolnjevanju spornih dveh kriterijev za oceno sodniške službe pomembne podatke o delu tožnika upošteval in jih ovrednotil z argumenti, ki so po presoji sodišča razumni in ne podpirajo tožnikove tožbene teze, da ga je (v njegovo škodo) obravnaval _ad personam_ in ne _ad rem_ ter utemeljujejo sklepanje, da je sporno vprašanje rešil v skladu z namenom, za katerega mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.14 **Odločitev**

29. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**O stroških postopka**

30. Tožnik s tožbo ni uspel. Zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se uporablja v upravnem sporu, ni upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je utrpel v postopku. Tožena stranka pa stroškov ni priglasila.

1 Glej spodnjo četrtino besedila na strani 3 izpodbijane odločbe. 2 »_Predsednik sodišča_ opravi službeni nadzor glede na lastne ugotovitve o sodnikovem delu ali na pobudo varuha človekovih pravic, _obvezno_ pa na _obrazloženo zahtevo_ predsednika neposredno višjega sodišča ali predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ministra, pristojnega za pravosodje, _pristojnega personalnega sveta_ in sodnega sveta. Službeni nadzor se opravi v zahtevanem obsegu.« Bistvo določbe je, da je, kot pojasnjuje zakonodajno gradivo (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi, EVA 2012-2030-0043, stran 23), predsednik na zahtevo upravičenega predlagatelja službeni nadzor dolžan opraviti. Zahteva mora biti obrazložena z navedbo razlogov, iz katerih izhaja verjetnost, da sodnikovo delo ni bilo pravilno, kar predpostavlja predlagateljevo seznanjenost z (morebitnimi) nepravilnostmi. Predsednik sodišča je pri obsegu nadzora omejen z zahtevo za nadzor, pri načinu izvajanja nadzora pa s prepovedjo poseganja v neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške funkcije. V letu 2013 sprejeta sprememba prvega odstavka 79.b člena ZSS, da je dolžnost obrazložiti zahtevo za nadzor (ki je obvezen) izrecno zapisana in da je izrecno zapisano tudi, da predsednik pri nadzoru preko zahteve ne sme, je posledica predhodne (po oceni zakonodajalca zmotne) samovoljne prakse sodišč, ki so sama določala obseg nadzora in se s tem izognila obsegu, ki ga je določil in obrazložil vlagatelj zahteve. 3 »_Predsednik neposredno višjega sodišča_ opravi službeni nadzor glede na lastne ugotovitve o delu sodišča in delu posameznih sodnikov pri odločanju o pravnih sredstvih ali na predlog predsednika sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ministra, pristojnega za pravosodje, _pristojnega personalnega sveta_ ali sodnega sveta. Če predsednik neposredno višjega sodišča obrazloženo zavrne predlog za nadzor, lahko predlagatelj nadzora, razen če je predlagatelj nadzora sodni svet, zahteva, da o utemeljenosti predloga dokončno odloči sodni svet v 30 dneh po prejemu zahteve.« Službeni nadzor predsednik neposredno višjega sodišča opravi po določbi tretjega odstavka 79. a člena istega zakona po sodnikih, glede na delovno področje z letnim razporedom dela določenih za opravljanje službenega nadzora in sicer predvsem v primerih, ko predlagatelj nima razlogov za vložitev zahteve (prvi odstavek 79. b člena ZSS) oziroma ko so (morebitne) nepravilnosti manj intenzivne. Predsednik neposredno višjega sodišča mora svojo odločitev obrazložiti, če predlog za službeni nadzor zavrne. 4 Sicer pa navedeno izhaja iz zapisnika seje SuZ 1/2017 z dne 27. 10. 2017 in iz odredbe predsednika tega sodišča SuZ 156/2017-3 z dne 15. 1. 2018. 5 Predlog ni vseboval navedbe obsega nadzora; vlogo (nepopolnega) predloga je dejansko odigral zapisnik Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, ki vsebuje zgolj sklep, da se »predsedniku sodišča predlaga, da se nad delom sodnika opravi službeni nadzor.« Izvajalca (dva višja sodnika) in obseg nadzora je v odredbi določil šele predsednik višjega sodišča. 6 Dejansko taka zahteva ne zadošča. Po določbi petega odstavka 31. člena ZSS se v osebni spis sodnika vnašajo vsi podatki, pomembni za izdelavo ocene sodniške službe, po odredbi predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, personalnega sveta, sodnega sveta ali na zahtevo sodnika. 7 Glej sodbo Vrhovnega sodišča U 3/3021 z dne 7. 6. 2021, točka 25 obrazložitve. 8 Da (v tem postopku delno korigiran) podatek o tožnikovi storilnosti ne more biti razlog za oceno o neizpolnjevanju pogojev za napredovanje, je že pojasnjeno. 9 Glej sodbo USRS U-I 1643/2011, točka 8, ki poudarja, da se med podatke o storilnosti dela določenih sodnikov prištevajo tudi zadeve, ki dejansko ne pomenijo sojenja, ter da zadeve glede na težo niso vedno enakomerno razporejene med sodnike. Zato zgolj statistično število rešenih zadev po prepričanju tega sodišča ne more biti _edini_ pokazatelj obsega opravljenega dela sodnika. 10 Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča U 1/2020 z dne 17. 2. 2020, točka 7, U 2/2020 z dne 17. 2. 2020, točka 12, U 5/2021 z dne 31. 8. 2021, točka 7. 11 V celem letu 2014 je bil v bolniškem staležu 31 dni in 1 dan odsoten iz drugih upravičenih razlogov, koristil je še redni letni dopust. V ocenjevalno obdobje spada le druga polovica leta, razporeditev odsotnosti skozi leto iz predloženih podatkov ni razvidna. V koledarskem letu 2015 je bil na letnem dopustu 35 dni,v bolniškem staležu 36 dni in odsoten zaradi izobraževanja 3 dni. V letu 2016 je bil na rednem letnem dopustu 35 dni in v bolniškem staležu 5 dni. V letu 2017 je bil na rednem letnem dopustu 36 dni, v bolniškem staležu 16 dni in na študijskem dopustu 6 dni; v ocenjevalno obdobje spada le prva polovica leta, razporeditev odsotnosti tekom leta ni prikazana. 12 Navedeno izhaja iz ocen sodniške službe, ki so v tožnikovem osebnem spisu, tudi za čas pred ocenjevalnim obdobjem. 13 Glej odločbo Ustavnega sodišča I-U-64/2015. Z njo je Ustavno sodišče razveljavilo odločbo Sodnega sveta, ki za sodnico, ki je v 3 letih prekoračila rok za izdelavo odločbe v 48 zadevah, potrdil oceno o _prenehanju sodniške službe_. 14 Glej sodbo Vrhovnega sodišča 404/2014 z dne 10. 12. 2015: »Sodni svet mora preizkusiti, ali so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi zakonski kriteriji tako, da so bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katere primeroma napotuje 29. člen ZSS v okviru posameznega od njih in ali je sprejeta ocena razumen odraz tako ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega mora preizkusiti zakonitost postopka sprejemanja ocene in se opredeliti do relevantnih ugovorov ocenjevane osebe.« Glej še na primer sklep VS RS U 2/2020 z dne 17. 2. 2020, sodba U 8/2021 z dne 23. 8. 2021.