Jedro

Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da se tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati na sklep etažnih lastnikov, saj je v postopku na prvi stopnji sama priznala pravilnost delilnega razmerja 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233 v smislu 115. člena SPZ, zato bi bilo za določitev drugačnega delilnega razmerja (68,4% za stavbo 231 in 31,6% za stavbo 233) potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov stavb 231 in 233 (smiselno 116. SPZ), vendar to v obravnavanem primeru nesporno oziroma nedvomno ni bilo podano.

Obveznost plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve stroškov ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna stroška ni mogoče preveriti.

Sklicevanje na obsežne razdelilnike in njihove priloge kot na del trditvene podlage v primeru konkretiziranega ugovora etažnega lastnika, da izračuna stroškov ni mogoče preveriti, ne zadošča, saj obseg dokumentacije onemogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov po posameznih postavkah. Ni namreč naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo, ki obsega več sto strani. Listinski dokazi so namreč namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedbe dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto strank storilo sodišče. Čeprav so zastaralni roki tudi roki materialnega prava, na potek le-teh sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj mu to izrecno prepoveduje določba tretjega odstavka 335. člena OZ, ki določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno velja tudi v primeru ugovora procesnega pobota. Ker se tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na zastaranje v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, se sodišče prve stopnje z zastaranjem te terjatve utemeljeno ni ukvarjalo. Ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa se ne more uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 137537/2016 z dne 27.12.2016, v 1. odstavku izreka razveljavilo za znesek 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2014 dalje do plačila in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka); navedeni sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka skupno za znesek 4.142,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter odločilo, da se navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavi skupno za znesek 7.089,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka); omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 3. odstavku izreka (IV. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini 2.923,40 EUR (V. točka izreka); po medsebojnem pobotanju terjatev tožeče in tožene stranke, slednji naložilo, da tožeči plača 1.218,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka) ter odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 930,74 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega tega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer zoper III., IV., V., VI. in VII. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami1, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je etažna lastnica posameznih delov2 poslovne stavbe št. 231, k.o. 0000, ki se nahaja na naslovu A. (v nadaljevanju: stavba 231), in posameznih delov3 poslovne stavbe št. 233, k.o. 0000, ki se nahaja na naslovu A. (v nadaljevanju: stavba 233). Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe št. 231, ne pa tudi poslovne stavbe št. 233, pri čemer se določeni stroški, ki nastanejo za obe stavbi, delijo med ti dve stavbi (strošek elektrike skupnih prostorov, strošek kurjača oz. kotlovnice, strošek ogrevanja in strošek priprave tople sanitarne vode). Z vtoževanimi računi je tožeča stranka toženi obračunala strošek upravljanja, vodenja rezervnega sklada, rezervni sklad, manipulativne stroške in stroške, ki jih je tožeča stranka plačala ponudnikom blaga oziroma storitev in jih je nato prefakturirala toženi stranki (gre za strošek elektrike skupnih prostorov, čiščenja skupnih prostorov, hišniških opravil, pregleda in servisa dvigal, vodarine in kanalščine, kotlovnice, ogrevanja, priprave tople sanitarne vode, urejanja dvorišča in zelenice ter zavarovanja za primer požara, strojeloma, izliva vode in odgovornosti). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek na plačilo 11.231,82 EUR4 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljevala tako na pogodbeni podlagi (pogodba o opravljanju upravniških storitev za stavbo št. 0000-231 z dne 22.10.2013 v prilogi A25 spisa) kot tudi na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) o neupravičeni pridobitvi (členi 190 do 198).

6. Tožena stranka je v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožeče stranke iz naslova izgradnje dveh ločenih depojev odpadkov za stavbi 231 in 233 v znesku 2.923,40 EUR (račun tožene stranke z dne 14.11.2014 v prilogi B26 spisa).

7. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v zvezi s stavbo 231 priznalo stroške elektrike skupnih prostorov in storitev kotlovnice (pri čemer je sodišče prve stopnje pri teh dveh stroških, ki nastanejo skupno za obe stavbi, za celotno vtoževano obdobje upoštevalo delilno razmerje 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233), čiščenja skupnih prostorov, hišniških opravil, pregleda in servisa dvigal, upravljanja, vodenja rezervnega sklada, zavarovanja ter prispevke v rezervni sklad. Sodišče prve stopnje ji je priznalo tudi strošek ogrevanja po dejanski porabi ter priprave tople sanitarne vode, vendar le pri računu (razdelilniku) z dne 13.4.2016 in računih, ki so mu sledili (računi v prilogah A19 do A24 spisa). Ni pa ji sodišče prve stopnje priznalo stroškov urejanja dvorišča in zelenice ter vodarine in kanalščine. Prav tako ji tudi ni priznalo stroška ogrevanja po dejanski porabi ter priprave tople sanitarne vode po računih do vključno računa z dne 11.3.2016 (računi v prilogah A2 do A18 spisa). V zvezi s stavbo 233 pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo stroške elektrike skupnih prostorov in storitev kotlovnice (pri čemer je pri teh dveh stroških, ki nastanejo skupno za obe stavbi, za celotno vtoževano obdobje upoštevalo delilno razmerje 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233). Upoštevalo je tudi strošek ogrevanja po dejanski porabi ter priprave tople sanitarne vode, vendar le pri računu z dne 13.4.2016 in računih, ki so mu sledili (računi v prilogah A19 do A24 spisa), ni pa ji priznalo tega stroška po računih do vključno računa z dne 11.3.2016 (računi v prilogah A2 do A18 spisa). Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da ima tožeča stranka do tožene terjatev v višini 4.142,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je ugotovilo tudi, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v višini 2.923,40 EUR iz naslova izgradnje dveh ločenih depojev odpadkov za stavbi 231 in 233, ter po medsebojnem pobotanju5 terjatev tožeče in tožene stranke, slednji naložilo, da tožeči plača 1.218,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Sodišče prve stopnje je glede stroškov elektrike skupnih prostorov in kotlovnice, ki so bili obračunani z zadevnimi razdelilniki pred tistim z dne 13.4.2016 (to je do vključno z razdelilnikom z dne 11.3.2016; priloge A2 do A18 spisa), utemeljeno uporabilo delilno razmerje 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233, saj je pravilno ugotovilo, da sta neto tlorisna površina stavbe 233 (897,3 m²) in delilno razmerje navedenih stroškov 68,4% za stavbo 231 in 31,6% za stavbo 233 v sklepu št. 1, sprejetim (le s soglasjem večine in ne soglasjem vseh etažnih lastnikov predmetnih stavb) na zboru etažnih lastnikov dne 28.11.2013 pod točko 4 dnevnega reda (zapisnik zbora etažnih lastnikov v prilogi A26 spisa), napačno opredeljena. Na navedeno je tožena stranka opozorila v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 23.10.2017 (red. št. 30 spisa)6, kot tudi na to, da je tožeča stranka pravilno delilno razmerje 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233 pričela uporabljati šele pri razdelilniku z dne 13.4.2016 in naslednjih. Teh navedb tožene stranke tožeča stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala, s čimer je priznala omenjeno nepravilnost pri obračunu stroškov elektrike skupnih prostorov in kotlovnice pri zadevnih razdelilnikih, ki so bili izdani pred razdelilnikom z dne 13.4.2016 (2. odstavek 214. člena ZPP). Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da se tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati na omenjeni sklep etažnih lastnikov, saj je v postopku na prvi stopnji sama priznala pravilnost delilnega razmerja 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233 v smislu 115. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ), zato bi bilo za določitev drugačnega delilnega razmerja (68,4% za stavbo 231 in 31,6% za stavbo 233) potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov stavb 231 in 233 (smiselno 116. SPZ)7, vendar to v obravnavanem primeru nesporno oziroma nedvomno ni bilo podano (zapisnik zbora etažnih lastnikov z dne 28.11.2013 v prilogi A26 spisa). Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka z dnem 13.4.2016 začela uporabljati delilno razmerje 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233, ker je zaradi „dobre volje“ nekoliko „popustila“ pritiskom tožene stranke, pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člen ZPP). Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako nista podani, kot tudi ni podana kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP. Materialno procesno vodstvo je določeno v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Kršitev materialnega procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in nato zanje ponudila dokaze. Obveznost sodišča namreč ni neomejena. Določena je v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami)). Kot že pojasnjeno je tožena stranke opozorila na napačnost delilnega razmerja teh stroškov med zadevni stavbi, kot je bilo to opredeljeno v omenjenem sklepu etažnih lastnikov (sprejetim zgolj s soglasjem večine in ne soglasjem vseh etažnih lastnikov stavb), ter na uporabo tega napačnega delilnega razmerja pred razdelilnikom z dne 13.4.2016. S tem je na tožečo stranko prevalila breme ustreznega pojasnila pravilnosti delilnega razmerja, ki ga je uporabila pri razdelilnikih pred tistim z dne 13.4.2016, vendar tožeča stranka teh navedb tožene stranke ni konkretizirano in obrazloženo prerekala. Tako bi morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožene stranke.8 Pravilnosti obračuna stroškov elektrike skupnih prostorov in kotlovnice za obdobje, na katerega se nanašajo zadevni razdelilniki do vključno razdelilnika z dne 11.3.2016 (priloge A2 do A18 spisa), ki ga je sodišče prve stopnje nato opravilo ob uporabi pravilnega delilnega razmerja 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233, tožeča stranka s pritožbo konkretizirano in obrazloženo ne izpodbija, obračun pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Obračun stroškov elektrike skupnih prostorov in kotlovnice z razdelilnikom z dne 13.4.2016 in naslednjimi (priloge A19 do A24 spisa), ki po navedbah obeh strank9 temelji na delilnem razmerju 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233, pa za toženo stranko ni bil sporen, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo ter tako pavšalne in nejasne pritožbene navedbe v nasprotni smeri ne držijo.

9. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 36) zmotno oziroma nedosledno zapisalo, da naj bi po navedbah pravdnih strank med skupne stroške obeh stavb, ki se delijo na podlagi njune površine, spadal tudi strošek urejanja dvorišča in zelenice, vendar iz nadaljevanja obrazložitve (tč. 38) nedvomno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo toženkine navedbe10, da sta zadevna zelenica in dvorišče (parc. št. 89/6, k.o. 0000) v njeni izključni zasebni lasti ter da je kakršnekoli posege na njima tožeči stranki prepovedala z več dopisi, v zvezi s čimer je tožena stranka tudi predložila omenjene dopise (priloge B4, B8, B9 in B15 spisa) ter zemljiškoknjižni izpisek za zadevno zelenico in travnik (priloga B18 spisa). Tem navedbam tožene stranke tožeča ni konkretizirano ugovarjala (2. odstavek 214. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka neutemeljeno zaračunavala stroške urejanja dvorišča in zelenice. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se tožeča stranka tudi v tem primeru ne more uspešno sklicevati na sklep št. 1, sprejet na zboru etažnih lastnikov dne 28.11.2013 pod točko 4 dnevnega reda (zapisnik zbora etažnih lastnikov v prilogi A26 spisa)11, kot podlago za obračunavanje tega stroška, saj se za sklep, ki spreminja razmerje med skupnimi in posameznimi deli (preoblikovanje posameznega dela v skupni del), zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov12 obeh zadevnih stavb, to pa v obravnavanem primeru nedvomno ni bilo podano (priloga A26 spisa). Očitana kršitev 7. člena ZPP tako ni utemeljena, prav tako pa tudi ni utemeljen pavšalen pritožbeni očitek o kršitvi 285. člena ZPP.

10. Glede stroška vodarine in kanalščine je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 10.10.2017 (list. št. 73 do 76 spisa) navedla, da je bil ta strošek obračunan po formuli znesek * solastniški delež / 91,47%, v zvezi s čimer je tožena stranka nato v pripravljalni vlogi z dne 23.10.2017 (list. št. 80 do 91 spisa) opozorila, da ni jasno, kaj predstavlja 91,47% in kako je tožeča stranka do tega deleža sploh prišla oz. kako ga je preračunala. Kljub takšnemu izrecnemu in konkretnemu ugovoru tožene stranke tožeča stranka nato ni pojasnila, kaj predstavlja delež 91,47% in kako ga je izračunala. Navedenega tožeča stranka ne pojasni niti v pritožbi. Tako pravilnosti obračuna stroška vodarine in kanalščine ni mogoče preveriti, zato sodišče prve stopnje tega stroška tožeči stranki utemeljeno ni priznalo. Obveznost plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja mora namreč temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve stroškov ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna stroška ni mogoče preveriti.13

11. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 10.10.2017, v kateri je natančneje pojasnila obračun vtoževanih stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja, izrecno navedla, da so se hišniška opravila izvajala zgolj za stavbo 231 in da se je ta strošek delil na podlagi solastniških deležev posameznih prostorov le v tej stavbi (list. št. 74 spisa), zato je sodišče prve stopnje ta strošek tožeči stranki pravilno priznalo le za stavbo 231, ne pa tudi za stavbo 233, kot je to tožeča stranka toženi obračunala z razdelilniki z dne 13.8.2015, z dne 13.10.2015 in z dne 13.11.2015 (priloge A4, A5 in A7 spisa).

12. V zvezi s stroškoma ogrevanja po dejanski porabi in priprave tople sanitarne vode je tožeča stranka pojasnila, da se celoten račun za kurilno olje med posamezne ogrevalne veje razdeli v skladu z določbami Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 17/14 s spremembami, EZ-1) tako, da se poraba toplote posamezne ogrevalne veje deli z vsoto porab vseh ogrevalnih vej in pomnoži s skupnim zneskom računa; ko se tako določi strošek, ki odpade na posamezno ogrevalno vejo, se ta razdeli med posamezne dele stavbe, ki so vezani na to ogrevalno vejo, glede na delež njegove ogrevalne površine nasproti skupni ogrevalni površini te veje. Sklicevala se je tudi na 16. člen Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. l. RS, št. 82/2015 s spremembami, Pravilnik), po katerem se strošek za pripravo tople sanitarne vode v stavbah razdeli glede na delež ogrevalne površine, v kolikor ni zagotovljenega merjenja po dejanski porabi. Hkrati je še izpostavila, da je bila takšna delitev omenjenih stroškov sprejeta tudi s sklepom št. 2 pod točko 5 dnevnega reda zbora etažnih lastnikov dne 28.11.2013 (priloga A26 spisa).14 Za toženo stranko je bil sporen obračun teh dveh stroškov, ki sta bila obračunana z razdelilniki pred tistim z dne 13.4.2016 (to je z razdelilniki do vključno z razdelilnikom z dne 11.3.2016; priloge A2 do A18 spisa), saj je po njenih navedbah tožeča stranka uporabljala napačno delilno razmerje med stavbama, ki ne odraža pravega razmerja porabe toplote 76,84% za stavbo 231 in 23,16% za stavbo 233. Ob tem je tožena stranka še opozorila, da tožeča stranka sploh ni navedla podatkov, potrebnih za izračun teh stroškov za posamezen mesec oziroma preveritev le-tega.15 Teh navedb tožene stranke tožeča nato ni konkretizirano prerekala, s čimer je priznala napako pri obračunu teh stroškov po razdelilnikih izdanih pred tistim z dne 13.4.2016 (2. odstavek 214. člena ZPP). Vendar pa sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da ni moglo samo opraviti pravilnega obračuna teh stroškov, saj tožeča stranka kljub več izrecnim opozorilom16 tožene stranke ni navedla oziroma pojasnila vseh podatkov potrebnih zanj (zlasti npr. skupni mesečni strošek kurilnega olja za ogrevanja obeh stavb, skupni mesečni strošek kurilnega olja za pripravo tople sanitarne vode za obe stavbi ter delež ogrevalnih površin toženkinih posameznih delov nasproti ogrevalni površini posamezne ogrevalne veje). Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ti podatki niso razvidni oziroma niso jasno razvidni niti iz zadevnih spornih razdelilnikov in njihovih prilog, pri čemer pritožbeno sodišče še poudarja, da sklicevanje na obsežne razdelilnike in njihove priloge kot na del trditvene podlage v primeru konkretiziranega ugovora etažnega lastnika, da izračuna stroškov ni mogoče preveriti, ne zadošča, saj obseg dokumentacije onemogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov po posameznih postavkah. Ni namreč naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo, ki obsega več sto strani. Listinski dokazi so namreč namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedbe dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto strank storilo sodišče.17 Neutemeljeno pa je tudi tožničino sklicevanje na določbe EZ-1 in Pravilnika ter na omenjeni sklep etažnih lastnikov. Namreč šele ko bi navedla oziroma pojasnila podatke za obračun teh stroškov, bi sodišče lahko presojalo, ali je bil obračun izveden na podlagi teh predpisov in sklepa etažnih lastnikov oziroma bi ga lahko nato v skladu z njimi ustrezno spremenilo.18 Glede na pojasnjeno tako sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno ni priznalo stroškov ogrevanja po dejanski porabi in priprave tople sanitarne vode, obračunanih do vključno z razdelilnikom z dne 11.3.2016 (razdelilniki v prilogah A2 do A18 spisa).

13. Sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževanimi stroški glede toženkinega posameznega dela št. 7 v stavbi 231 ni sledilo toženkinim navedbam v smeri, da zaradi neuporabe tega posameznega dela naj ne bi bila dolžna plačati teh stroškov, saj toženka ni zatrjevala drugačnega dogovora o delitvi stroškov v primeru neuporabe posameznega dela stavbe. Stroški, ki jih sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo v zvezi s tem posameznim delom, so stroški, ki jih tudi sicer ni priznalo glede stavbe 23119, v zvezi s čimer se je pritožbeno sodišče opredelilo že v prejšnjih točkah obrazložitve te sodbe in se zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

14. Neutemeljeno se tožeča stranka nadalje pavšalno sklicuje na določbe OZ o neupravičeni pridobitvi. Razlogi za delno nepriznanje zadevnih stroškov tudi po tej pravni podlagi so namreč bili neizvajanje hišniških opravil za stavbo 233, toženkina izrecna prepoved20 urejanja njenih zelenice in dvorišča ter predvsem zgoraj pojasnjeni napačna delitev in pomanjkljiva trditvena podlaga o višini21 določenih stroškov.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničina dokazna predloga za zaslišanje pri njej zaposlene priče B. B. ter za postavitev izvedenca finančne oziroma druge ustrezne stroke. Tožeča stranka je navajala, da bi lahko priča B. B. pojasnil način razdelitve stroškov v predmetnih stavbah, izvedenec pa bi lahko pregledal vse relevantne račune in drugo relevantno spisovno gradivo in podal strokovno oceno o utemeljenosti višine posameznih postavk na vtoževanih računih oziroma o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar zgoraj pojasnjene tožničine pomanjkljive trditvene podlage v zvezi s posameznimi vtoževanimi stroški ne more nadomestiti izvedba dokazov - zaslišanje priče ter postavitev izvedenca ustrezne stroke. Dokazi namreč ne morejo služiti temu, da stranke izvedo, kakšne trditve naj sploh postavijo, zato bi izvedba dokaza z zaslišanjem omenjene priče ter s postavitvijo izvedenca finančne oziroma druge ustrezne stroke v predmetni zadevi pomenila dokaz v informativne namene, ki ga tako teorija kot sodna praksa štejeta za nedovoljen dokaz.22 Navedb tožene stranke o upoštevanju napačne površine stavbe 233 in posledično delilnega razmerja pri obračunu stroškov elektrike skupnih prostorov in storitev kotlovnice ter o uporabi napačnega delilnega razmerja pri obračunu stroškov ogrevanja in priprave tople sanitarne vode pri razdelilnikih pred tistim z dne 13.4.2016 pa tožeča stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala, zato so se štele za priznane in njihovo dokazovanje ni bilo potrebno (2. odstavek 214. člena ZPP). Vse pojasnjeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani, kot tudi nista podani kršitvi 1. odstavka 4. člena in 2. odstavka 287. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno obrazložilo, katere stroške, za katero obdobje in po kakšnem delilnem razmerju je tožnici priznalo za vsako od zadevnih stavb (zlasti točka 47 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi navedenega pa je nadalje pravilno in pregledno pojasnilo tudi, v kolikšnem znesku je vsak posamezni vtoževani razdelilnik utemeljen ter v kolikšnem znesku ni utemeljen (točka 48 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako pravilno je nato zaključilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v skupni višini 4.142,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 49 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pavšalne pritožbene navedbe, da ni mogoče preizkusiti za vsakega od vtoževanih razdelilnikov, v katerem delu je sodišče štelo, da je oziroma ni utemeljen, tako ne držijo.

17. Kot že pojasnjeno je tožena stranka v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožeče stranke iz naslova izgradnje dveh ločenih depojev odpadkov za stavbi 231 in 233 v znesku 2.923,40 EUR. Ugovor procesnega pobota je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča postavila jasno in določno, ga ustrezno konkretizirala ter dokazno podkrepila (račun tožene stranke z dne 6.11.2014 ter računa podizvajalca C. C. s. p. z dne 16.9.2014 v prilogah B26 do B28 spisa).

18. Tožeča stranka v teku prvostopenjskega postopka ni ugovarjala prekluzije pobotnega ugovora. Uveljavlja jo šele s pritožbo. Ker pri tem ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), bi jo morala tožeča stranka skladno z 286.b členom ZPP pravočasno uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 7.11.2017, ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se med drugim vpogledajo in preberejo tudi listinski dokazi v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke). Pritožbeno sodišče je zato kot prepozno uveljavljane ni obravnavalo.23

19. V zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke tožeča ni zanikala, da je bila glede izgradnje zadevnih ločenih depojev odpadkov v pravno poslovnem razmerju s toženo stranko kot naročnik del, kot tudi ni zatrjevala, da dela ne bi bila izvedena. Navedla je le, da je v pobot uveljavljano terjatev v upravičenem delu upoštevala in kompenzirala, pri čemer ni pojasnila, v katerem delu oziroma v kakšni višini jo je upoštevala in pri katerem računu jo je kompenzirala. Tožničini ugovori, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokazila v zvezi s storitvami, ki so bile obračunane po njenem računu z dne 6.11.2014 (priloga B26 spisa), ter da ni predložila potrdila o plačilu storitev podizvajalcu C. C. s.p., tako niti niso sklepčni. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da podjemnikovo plačilo podizvajalcu ni pogoj za to, da lahko podjemnik od naročnika terja plačilo za opravljeno delo. Naročnik (tožeča stranka) se lahko zahtevku podjemnika (tožene stranke) upira le z uveljavljanjem ugovorov iz pogodbenega razmerja med njim in podjemnikom (glavnim izvajalcem). Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da obstoji zadevna terjatev tožene stranke do tožeče v višini 2.923,40 EUR in pritožbeni očitki o napačni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki niso utemeljeni. Nekonkretizirane pritožbene navedbe, da tožena stranka ni pojasnila nobene od osmih postavk na računu z dne 6.11.2014 ter da oba računa podizvajalca (prilogi B27 in B28 spisa) skupno znašata le 1.091,20 EUR, pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP).

20. Čeprav so zastaralni roki tudi roki materialnega prava, na potek le-teh sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj mu to izrecno prepoveduje določba 3. odstavka 335. člena OZ, ki določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.24 Navedeno velja tudi v primeru ugovora procesnega pobota.25 Ker se tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na zastaranje v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, se sodišče prve stopnje z zastaranjem te terjatve utemeljeno ni ukvarjalo. Ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa se ne more uveljavljati v pritožbi (3. odstavek 337. člena ZPP). Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je z vidika presoje zastaranja toženkine terjatve26 odločilen datum zapadlosti zadevnega toženkinega računa (t. j. 14.11.2014; priloga B26 spisa) in ne računov njenega podizvajalca (t. j. 1.10.2014, prilogi B27 in B28 spisa), pri čemer glede na datum zapadlosti terjatev tožeče stranke (te so zapadle v letu 2015 oziroma 2016; priloge A2 do A24 spisa) in izrecno določbo 1. odstavka 314. člena OZ v zvezi s 349. členom OZ, v pritožbi zatrjevano zastaranje v nobenem primeru ne more predstavljati ovire za predmetni pobot. 21. Pritožbene navedbe v smeri, da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov za urejanje dvorišča in zelenice, ugotovilo pa je obstoj toženkine terjatve iz naslova izgradnje dveh depojev odpadkov, niso razumljive. Pritožbeno sodišče ob tem le dodaja, da je, kot je bilo že pojasnjeno, tožena stranka uspela dokazati neupravičeno zaračunavanje stroška urejanja dvorišča in zelenice, med tem ko tožeča stranka temelju in višini v pobot uveljavljane terjatve ni ustrezno nasprotovala. Pritožbeno sodišče zato tem tožničinim očitkom ne sledi.

22. Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje po medsebojnem pobotanju zadevnih terjatev tožeče in tožene stranke pravilno razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 1.218,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

23. Tožeča stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

24. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve27, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.28

25. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (III., IV., V., VI. in VII. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zadevni postopek se je na prvi stopnji končal s sodbo z dne 8.12.2017, zato se določbe novele ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17) že uporabljajo za postopek pred sodiščem druge stopnje (3. odstavek 125. člena novele ZPP-E). 2 Gre za posamezne dele št. 1, 7, 9, 28, 29, 30, 31 in 32 (zemljiškoknjižni izpiski v prilogah A27 do A34 spisa). 3 Gre za posamezne dele št. 4, 5, 6, 7 in 8 (zemljiškoknjižni izpiski v prilogah A35 do A39 spisa). 4 Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (zadevnih računov oz. razdelilnikov) za izterjavo zneska 11.231,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, a je v dopolnitvi tožbe z dne 3.4.2017 svoj zahtevek utesnila za znesek 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2014 dalje do plačila po računu št. 9990000029730 z dne 13.8.2014. 5 Terjatev tožene stranke do tožeče je zapadla dne 14.11.2014 (račun v prilogi B26 spisa), terjatve po vtoževanih računih tožeče stranke pa so zapadle v letih 2015 in 2016, tako da so se pogoji za pobot terjatev stekli na dan zapadlosti posamezne vtoževane terjatve tožeče stranke. 6 Po navedbah tožene stranke, ki jih tožeča v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano in obrazloženo prerekala, znaša površina stavbe 231 1,941,00 m², stavbe 233 pa 625,91 m² (in ne 897,30 m²), zato posledično delilno razmerje znaša 75,616% proti 24,384%. 7 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 1090/2015 z dne 15.9.2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 1610/2015 z dne 23.12.2015. 8 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1116/2012 z dne 5.2.2014. 9 Npr. pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 10.10.2017 (list. št. 73) in z dne 3.11.2017 (list. št.103 spisa) ter pripravljalna vloga tožene stranke z dne 23.10.2017 (list. št. 85 in 86 spisa). 10 Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 23.10.2017, list. št. 80 do 91 spisa. 11 Omenjeni sklep kot strošek, ki nastane na posebnih skupnih delih obeh stavb in ki se delijo na podlagi njune površine, primeroma navaja tudi strošek zadevne zelenice. 12 Smiselno 113. in 108. člen SPZ ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 48/2017 z dne 13.9.2018. 13 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1224/2018 z dne 24.8.2018. 14 Pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 10.10.2017 (list. št. 73 do 76 spisa). 15 Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 23.10.2017 (list. št. 80 do 91 spisa). 16 Pripravljalne vloge tožene stranke z dne 15.5.2017 (list. št. 38 do 41 spisa), z dne 16.8.2017 (list. št. 57 do 62 spisa) ter z dne 23.10.2017 (list. št. 80 do 91 spisa). 17 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3343/2016 z dne 13.3.2017, opr. št. II Cpg 1920/2014 z dne 21.1.2015 in opr. št. II Cp 1821/2010 z dne 21.7.2010. 18 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3343/2016 z dne 13.3.2017. 19 Točke 43, 47 in 48 obrazložitve izpodbijane sodbe. 20 Smiselno enako npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2920/2017 z dne 13.6.2018. 21 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 834/2016 z dne 20.9.2017. 22 Podobno npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2937/2014 z dne 21.1.2015 in opr. št. I Cpg 871/2011 z dne 13.3.2012, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1478/2013 z dne 20.11.2014 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005. 23 Npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1022/2017 z dne 16.1.2019 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1764/2016 z dne 9.12.2016. 24 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 204/2010 z dne 16.6.2010. 25 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4191/2009 z dne 25.1.2010. 26 Ugovor procesnega pobota je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 23.10.2017, ki je bila pri sodišču prve stopnje vložena dne 25.10.2017 (2. odstavek 112. člena ZPP). 27 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve). 28 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018.