Jedro

Nobena od ugotovljenih tožnikovih zdravstvenih težav (lumbalni sindrom) ni opredeljena kot razlog za ugotovitev telesne okvare po veljavnem seznamu telesnih okvar. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za telesno okvaro, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2011, da se pri tožniku ugotovi obstoj telesne okvare in se mu prizna pravica do invalidnine.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da izvedenska organa tožene stranke nista podala pravilnega mnenja niti nista tožnika osebno pregledala. Po mnenju tožnika za presojo niso pomembni podatki iz matične evidence. Meni, da sodišče ni dovolilo izvajanja dokazov, ki bi jih tožnik lahko predložil. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. V postopku tudi ni prišlo do zatrjevanih niti absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1) v prvem odstavku 143. člena opredeljuje telesno okvaro kot izgubo, bistvenejšo poškodovanost ali znatnejšo onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali takšna okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine, in odstotke teh okvar skladno s tretjim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. Za telesno okvaro se torej štejejo le tiste izgube in okvare posameznega organa ali dela telesa, ki so uvrščene v Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83 in 66/89 - v nadaljevanju: seznam telesnih okvar, ki se uporablja na podlagi 454. člena ZPIZ-1), ne glede na to, ali takšna okvara povzroča invalidnost ali ne, kar pomeni, da vrst in odstotkov telesnih okvar, določenih v seznamu telesnih okvar, ob ugotavljanju posameznih okvar v posamičnih primerih, ni dopustno širiti. Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (144. člen ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije v upravnem spisu ter na podlagi mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje ugotovilo, da ima tožnik lumbalni sindrom oziroma težave z ledveno hrbtenico, zaradi katerih ga zdravi ortoped, tožnik pa fizioterapijo zavrača. Druge zdravstvene težave (pulmološke težave, slab vid in težave s hojo), kot jih je navajal tožnik v postopku na prvi stopnji, se ne ujemajo z opisanimi telesnimi okvarami v seznamu, popolna ali stalna inkontinenca pa ni objektivizirana z izvidi v medicinski dokumentaciji. Invalidski komisiji v ustrezni strokovni sestavi sta predloženo medicinsko dokumentacijo pregledali in se do nje opredelili. Tožnika invalidska komisija I. stopnje osebno ni pregledala, ker je tožnik takšen pregled odklonil. Na glavni obravnavi je tožnik le na splošno navedel, da naj bi telesno okvaro predstavljale težave s hrbtenico, z vidom in s hojo. Nobene tožnikove natančne navedbe ni, v čem naj bi bilo mnenje invalidske komisije I. ali II. stopnje pomanjkljivo, nepopolno ali v nasprotju z ostalo medicinsko dokumentacijo, v kateri ni nobene ugotovitve o obstoju telesne okvare, telesne okvare po veljavnem seznamu telesnih okvar pa tudi ni opredelil osebni zdravnik, kot medicinski strokovnjak. Ker ni nobenih odstopanj med medicinsko dokumentacijo in oceno o obstoju telesne okvare, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem in ostalih dokazov, na katere se sklicuje pritožba.

Glede na telesne okvare določene v seznamu za navedena stanja, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da nobena od ugotovljenih tožnikovih zdravstvenih težav, ni opredeljena kot razlog za ugotovitev telesne okvare po veljavnem seznamu.

Na podlagi vsega obrazloženega, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 23. 3. 2011 in se mu prizna invalidnina za telesno okvaro, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 143. člena, posledično pa tudi ne pogojev iz 144. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.