Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.093,97 EUR (prej 1.700.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5.424,80 EUR (prej 1.300.000 SIT) in za strah v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT).

Upoštevalo je, da je toženka tožnici že plačala 10.432,32 EUR (prej 2.500.000 SIT), kar je valoriziralo na dan sodbe sodišča prve stopnje in toženko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 3.192,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.172,92 EUR. Ugotovilo je, da je tožnica upravičena do zvišane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (v višini 2.000 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prav tako v višini 2.000 EUR. Sicer je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim ji ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in zatrjuje, da sta sodišči škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ovrednotili prenizko. Poleg tega trdi, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da se je nezgoda zgodila že leta 2003, odškodnina pa še vedno ni v celoti izplačana. Nazadnje navaja, da ni pravne podlage za valorizacijo že izplačanega zneska odškodnine.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisoditev pravične denarne odškodnine je v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnica utrpela vreznine v desnem temenskem predelu, na čelu in na licu.

8. Ni mogoče pritrditi tožničinemu stališču, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je pri odmeri odškodnine ustrezno in pravilno upoštevalo vse okoliščine primera. Upoštevalo je intenziteto in trajanje telesnih bolečin (ki bodo občasno prisotne tudi v bodoče) ter neugodnosti, ki jih je tožnica trpela v času zdravljenja. Pri prisoditvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je upoštevalo vse ugotovljene posledice, kot tudi dejstvo, da je posttravmatska stresna motnja postopoma izzvenela in ni pustila trajnih posledic v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti, višja odškodnina ne bi bila utemeljena niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. V zvezi s tem revizijsko sodišče še dodaja, da primer, na katerega se tožnica v reviziji sklicuje, ni podoben tožničinemu.

9. Revizijski očitek v zvezi s pravnim pomenom čakanja na odškodnino ni utemeljen. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na izplačilo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je taka, da sodišča praviloma prisojajo odškodnine po nekaj letih od vložene tožbe (v tem primeru je postopek od vložitve tožbe do pravnomočnosti trajal štiri leta). Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti odločanja od trenutka nastanka škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi čakanje na odškodnino.

10. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da za valorizacijo že plačanega dela odškodnine ni pravne podlage. Podlaga za valorizacijo je v drugem odstavku 168. členu OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).