Jedro

Če občina določi merila za odmero NUSZ, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, so z zakonom predpisani pogoji s tem prekoračeni, takšni kriteriji pa nezakoniti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj, št. DT4224-50121/2012-KG (07-150-04) z dne 13. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) na območju občine Kranjska Gora za leto 2012 v višini 1.220,45 EUR, in sicer od stavbe na naslovu … z namenom uporabe za gostinstvo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je nadomestilo odmerjeno na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni vestnik Gorenjske, št. 47/96 in naslednji, v nadaljevanju Odlok) in ob upoštevanju višine vrednosti točke 0,0003186 EUR (Uradni list RS, št. 105/11).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da ni sporno, da je tožnik na omenjenem naslovu zgradil večstanovanjsko hišo, vendar pa je treba upoštevati obvezno razlago 7. člena Odloka. Ta v drugem odstavku določa, da se v skupino gostinstvo uvrščajo tudi počitniška stanovanja pravnih oseb. Po mnenju organa to pomeni, da v to skupino sodi večstanovanjska hiša, ki jo gradi pravna oseba.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil pri izračunu NUSZ kot namen nepravilno upoštevano gostinstvo (b6), saj gre za stanovanjski namen (za stalno stanovanje – a1). Odločilen je dejanski oziroma planski namen (ta je v obeh primerih stanovanjski), ne pa lastnikov status (fizična oziroma pravna oseba). Obravnavana večstanovanjska stavba je zgrajena za prodajo na trgu, pri čemer je eno od stanovanj že v lasti fizične osebe. Tej lastnici je bil NUSZ odmerjen po drugačnih kriterijih kot njemu. Poudarja, da lahko pravna oseba stanovanjsko enoto zgradi in proda ali jo odda in le v zadnjem primeru je možna razprava, ali gre za dnevno oddajo (kot počitniško enoto) ali pa za daljše obdobje (kot stanovanjsko enoto). Tudi v primeru leasinga bo na primer lastnik nepremičnin pravna oseba, kupec pa fizična, vendar te nepremičnine ne bo mogoče enačiti z gostiščem. Obvezno razlago, ki govori o počitniških stanovanjih pravnih oseb, razume tako, da se nanaša na stanovanja v območjih, kjer je tovrstna gradnja dopustna. Ob drugačni razlagi bi bil navedeni kriterij odveč. Na obravnavanem področju pa počitniški namen glede na prostorske akte ni dopusten. Poudarja še, da je predmetna nepremičnina še v fazi gradnje in prebivanje v njej ni mogoče. Poleg tega je NUSZ odmerjen od prevelike površine, saj iz katastra stavb izhaja, da je skupna neto tlorisna površina obeh stanovanj 283,45 m2 in ne obračunanih 330,8 m2. Obračunana ne bi smela biti niti ugodnost lokacije, saj se ta pri stanovanjih ne obračunava.

Tožnik predlaga, naj sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in ugotovi nezakonitost argumentacije upravnega organa glede obvezne razlage 7. člena Odloka, nezakonitost same obvezne razlage ter nedopustnost različnega obravnavanja pravnih in fizičnih oseb. Poleg tega naj toženki naloži vračilo preveč obračunanih zneskov NUSZ za zadnjih pet let z zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov dosedanjih upravnih postopkov in tega upravnega spora.

Toženka vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je upravni organ ravnal prav, ko je pri izračunu NUSZ tožnikovemu zazidanemu stavbnemu zemljišči določil namembnost za gostinstvo – točka b6 iz 7. člena Odloka. Namembnost stavbnega zemljišča je namreč ena izmed okoliščin, ki se v skladu z 61. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) upošteva pri določanju NUSZ.

Po 7. členu Odloka je v skupino b6) Gostinstvo uvrščena dejavnost hotelov, motelov, penzionov, počitniških domov in druge nastanitvene zmogljivosti za krajši čas (oddajanje sob, apartmajski objekti, počitniška stanovanja pravnih oseb), planinski in drugi domovi, storitve prehrane, točenje pijač in napitkov, menz, priprava in dostava hrane in ostale gostinske dejavnosti. Obvezna razlaga 7. člena Odloka (Uradni list RS, št. 98/08) glede skupine b6) Gostinstvo v prvem odstavku navaja, da se v to skupino razvrščajo: dejavnost hotelov, motelov, penzionov, počitniških domov in druge nastanitvene zmogljivosti za krajši čas, oddajanje sob, apartmajski objekti, počitniška stanovanja pravnih oseb), planinski in drugi domovi, storitve prehrane, točenje pijač in napitkov, menz, priprava in dostava hrane in ostale gostinske dejavnosti (gre dejansko za povzetek prej omenjene določbe Odloka – op. sodišča). V drugem odstavku pa določa, da so med naštetimi dejavnostmi tudi počitniška stanovanja pravnih oseb in da ta razvrstitev velja za tista počitniška stanovanja pravnih oseb, ki se nahajajo v objektih, zgrajenih na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja kot stanovanjske stavbe, večstanovanjski objekti in stanovanjsko – poslovni objekti, na območjih, kjer je tovrstna gradnja dopustna.

Po mnenju sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 7. člena Odloka, ki med dejavnost gostinstva uvršča tudi počitniške domove pravnih oseb, saj tako razvrščanje v zakonu nima podlage. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998, morajo biti na podlagi 61. člena ZSZ/84 predpisani kriteriji v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo merila povezana z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oz. slabostmi oz. z njegovo namembnostjo. Če občina določi merila, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, so z zakonom predpisani pogoji s tem prekoračeni, takšni kriteriji pa nezakoniti.

V 7. členu Odloka je namreč za stavbna zemljišča s počitniško namembnostjo oblikovana posebna skupina, to je a2) Počitniški namen, v katero so uvrščene počitniške hiše, počitniška stanovanja in počitniški apartmaji, stanovanjske hiše in stanovanja za začasno prebivanje. Iz navedenega izhaja, da lastnikov oz. uporabnikov status (pravna ali fizična oseba) ni pomemben, bistven je namen, kateremu zemljišče služi. Zato ista namembnost ne more biti razvrščena v dve različni namenski skupini in se enkrat obravnavati v okviru skupine a2) kot počitniški namen, drugič pa v okviru skupine b6) kot gostinstvo, in sicer v odvisnosti od lastnosti zavezanca za plačilo NUSZ.

S tem ko je normodajalec v obravnavanem primeru počitniška stanovanja pravnih oseb opredelil, kot da gre za opravljanje gostinske dejavnosti, je to storil, ne da bi upošteval namembnost stavbnega zemljišča, torej le na podlagi dejstva, da gre za pravno osebo kot lastnico počitniškega stanovanja. To pa ni okoliščina, ki bi jo občina glede na 61. člen ZSZ/84 smela upoštevati pri določanju nadomestila, saj ni vezana na lastnost zemljišča. Ker Odloka v omenjenem delu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis), se pri odločanju ni mogoče opreti niti na obvezno razlago nezakonite določbe. V konkretnem primeru je imelo to za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede namembnosti zemljišča, na katerem stoji tožnikova stavba.

Tožbena trditev o nepravilni površini, upoštevani pri izračunu, je nedovoljena tožbena novota, zato je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Iz tožnikove pritožbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, namreč izhaja, da tega dejstva ni izpodbijal. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V zvezi z uvodoma povzetim tožbenim predlogom še pojasnjuje, da lahko tožnik v primeru vložene izpodbojne tožbe, kakršna je obravnavana (z njo izpodbija odločbo o odmeri NUSZ), zahteva le odpravo upravnega akta (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Okoliščine, ki jih tožnik postavlja kot zahtevek v drugi in tretji alineji svoje zahteve (ugotovitev nezakonite argumentacij, nezakonite obvezne razlage, nedopustnost različnega obravnavanja), so namreč le podlaga za ugotovitev nezakonitosti odločbe in s tem razlog za njeno odpravo. Prav tako tožnik v primeru, ko zahteva odpravo upravnega akta, ne more postavljati premoženjskopravnih zahtevkov, saj je to mogoče le v primeru, ko sodišče odloča v sporu polne jurisdikcije in samo odloči o tožnikovi obveznosti (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Glede na navedeno je sodišče v tem upravnem sporu odločalo o tožbenem predlogu, naj se izpodbijana odločba odpravi in o povrnitvi stroškov tega postopka.

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotoviti namembnost tožnikovega stavbnega zemljišča, na kar v skladu s predhodnimi razlogi ne more vplivati, da gre za pravno osebo, in se s tem v zvezi opredeliti do zavezančevih trditev, da gre za namembnost stalnega bivanja (skupina a1 iz 7. člena Odloka).

Tožnik je zahteval povračilo stroškov tega upravnega spora, ki pa jih v tožbi ni specificiral. Sodišče zato toženki ni moglo naložiti povračila stroškov, saj ni razvidno, da bi tožniku poleg plačane sodne takse za postopek v višini 148,00 EUR nastali še kateri drugi stroški. Plačana sodna taksa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).