Jedro

Tožnik, ki je prejel odpravnino kot ob upokojitvi, moral pa bi namesto te odpravnine prejeti odpravnino ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je upravičen do razlike do višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vpliva dejstvo, da je tožnik podpisal izjavo, da soglaša z določitvijo odpravnine v višini, ki ustreza odpravnini, ki delavcu pripada ob odhodu v pokoj in da se izrecno odpoveduje pravici do uveljavljanja kakršnekoli višje odpravnine in sicer zlasti tiste, ki bi mu pripadala skladno z določilom 109. člena ZDR. Zakon takšnega znižanja odpravnine ne predvideva, zato ga sodišče ne more upoštevati pri odločanju v predmetni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko v odpravnini v znesku 7.332,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj ni mogoče prezreti, da je sodna praksa do sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 27. 1. 2005 enotno in ustaljeno priznavala, da se delavec lahko veljavno odpove pravici do odpravnine, pod pogojem, da je ob odpovedi jasno, da je to pravico pridobil. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 ne izhaja, da bi bil dogovor o odpravnini, ki je bil predmet presoje v tem postopku, nedopusten in posledično neupošteven. Ustavno sodišče je namreč v svoji odločitvi izhajalo iz zastavljenega vprašanja, ali je dopustna vnaprejšnja odpoved odpravnini. V slovenskem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega primera. Po Zakonu o sodiščih so za senate Vrhovnega sodišča zavezujoča zgolj načelna pravna mnenja Vrhovnega sodišča, sicer pa sodna praksa služi kot neke vrste „posvetovalno orodje“, katero sodišče sicer ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco oziroma pravni vir. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo zatrjevanega in dokazanega bistveno drugačnega dejanskega stanja v primerjavi s tistim, katerega sta obravnavali odločbi, na katere se izpodbijana sodba sklicuje, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da tožeči stranki ni izdala pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zato, ker bi bilo delo tožeče stranke pri toženi stranki v tistem času nepotrebno, temveč na podlagi prošenj tožeče stranke, ki se je želela izogniti posledicam pričakovanih sprememb zakonodaje na področju upokojevanja. Da je bilo delo tožeče stranke v kritičnem času dejansko potrebno, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Če bi se tožeča stranka neposredno po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja upokojila, bi bila upravičena do odpravnine v višini, ki je bila določena v splošnih aktih tožene stranke in je bila v konkretnem primeru tožeči stranki tudi dejansko izplačana. Tožena stranka na podlagi okoliščin na njeni strani ni imela nikakršnih razlogov, da bi tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Nasprotno, ravnanje tožene stranke je bilo v obravnavani situaciji pogojeno s prošnjami tožeče stranke, da ji še pred koncem leta 2010 preneha delovno razmerje pri toženi stranki zaradi nameravane upokojitve ter v vmesnem času uživanja pravic iz naslova brezposelne osebe. Tožena stranka je zlasti upoštevala, da je bila tožeča stranka njen dolgoletni sodelavec, ki je hkrati s svojimi prošnjami toženi stranki zagotavljala, da ne bo uveljavljala višje odpravnine od tiste, ki bi ji kot delavcu pripadala ob odhodu v pokoj. V dokaz dejanskega dogovora in pogodbene volje strank sta stranki dne 3. 12. 2010 podpisali tudi pisni dogovor o odpravnini, v katerem je izrecno ugotovljeno in potrjeno s strani tožeče stranke, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca podana na izrecno željo delavca, upoštevajoč pri tem ekonomsko situacijo na strani delodajalca, zlasti pa tudi pričakovane spremembe zakonodaje na področju upokojevanja in želje delavca, da preide v brezposelnost in da se upokoji v skladu z obstoječimi predpisi. Iz tega razloga tudi pisni dogovor o višini odpravnine, ki je ustrezala odpravnini, ki delavcu pripada ob odhodu v pokoj. Iz navedenega dogovora tudi izhaja, da se je delavec brez kakršnekoli prisile ter na podlagi svobodne volje in prostega preudarka izrecno odpovedal pravici do uveljavljanja kakršnekoli višje odpravnine od tiste, ki je bila dogovorjena in da delavčeva kršitev tega dogovora z uveljavljanjem tožbenega zahtevka predstavlja zlorabo pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka meni, da tudi sicer dogovor o odpravnini z dne 3. 12. 2010 ni nedopusten. Zakon o delovnih razmerjih izrecno dopušča, da se delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, o obliki ali zmanjšanju višine odpravnine iz 109. člena ZDR. Zakon sicer predvideva možnost takšnega dogovora v postopku prisilne poravnave, če bi bil zaradi izplačila ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest, vendar pa te določbe po mnenju tožene stranke sodišče ne bi smelo razlagati na način, da bi bila sklenitev takšnega dogovora v vseh ostalih okoliščinah in v vseh ostalih primerih nedopustna. Istemu namenu kot prisilna poravnava lahko služi tudi izvensodno odpravljanje vzrokov za nelikvidnost in kapitalsko neustreznost. S tem namenom sta stranki pri sklepanju dogovora o odpravnini upoštevali tudi razmere na trgu in ekonomsko situacijo na strani delodajalca, ki kot takšna ni dopuščala dogovora o izplačilu morebitne višje odpravnine, saj bi bila s tem ogrožena možnost poslovanja delodajalca in posledično obstoj delovnih mest. V obravnavanem primeru sodišče ne bi smelo zgolj formalistično slediti sodni praksi, ki temelji na sodnih odločbah, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, temveč bi moralo sporno razmerje presojati tudi z vidika vsebine, motivov, ciljev in vseh drugih okoliščin, pod katerimi je tožniku prenehalo delovno razmerje in pod katerimi je sklenil pisni dogovor o odpravnini. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je tožena stranka tožniku dne 27. 7. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je zaradi ekonomskih, organizacijskih in poslovnih razlogov delodajalec sprejel odločitev o ukinitvi delovnega mesta nabavni referent, saj je v družbi prišlo do obsežnega zmanjšanja obsega naročil in posledično potrebe po opravljanju teh del (A1); - da iz obrazložitve odpovedi izhaja, da ima tožnik pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih 38 let delovne dobe, zato mu delovno razmerje preneha po izteku odpovednega roka v trajanju najmanj 150 dni in da bo pripadajoča odpravnina dogovorjena z posebnim dogovorom skladno z določilom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami); - da je tožena stranka ob izteku odpovednega roka tožniku dne 3. 12. 2010 predložila v podpis dogovor o odpravnini, v katerem stranki sporazumno ugotavljata, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca podana na izrecno željo delavca, zaradi česar se stranki dogovorita, da je delavec upravičen do izplačila odpravnine zgolj v višini 4.962,00 EUR, kar ustreza odpravnini, ki delavcu pripada ob odhodu v pokoj in da se delavec izrecno odpoveduje pravici do uveljavljanja kakršnekoli višje odpravnine, ki bi mu pripadala skladno z določili 109. člena ZDR. Prav tako iz dogovora izhaja, da je delavec izrecno potrdil, da sklepa predmetni dogovor z delodajalcem brez kakršnekoli prisile, ter na podlagi svobodne volje in prostega preudarka, upoštevajoč pri tem trenutne razmere na trgu in ekonomsko situacijo na strani delodajalca, zlasti pa pričakovane spremembe zakonodaje na področju upokojevanja in želje delavca, da se upokoji v skladu z obstoječimi predpisi (A2).

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pravilna in prepričljiva, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Tožnik ob prenehanju delovnega razmerja (na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ni izpolnjeval pogojev za upokojitev, ampak je te izpolnjeval šele po določenem času prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, do katerega je bil upravičen, ker mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi iz poslovnih razlogov in ne na podlagi morebitnega sporazuma ali upokojitve. Tožnik je soglašal le s tem, da prejme odpoved, kar pa še ne pomeni, da je odpoved nezakonita oziroma, da je navidezna. Kakšno je stališče delavca glede odpovedi, ali z njo soglaša ali ne, ni bistveno pri presoji odpovedi in pravic, ki izvirajo iz nje.

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 je določeno, da delavcu delovno razmerje preneha po izteku 150 dnevnega odpovednega roka, da mu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina in da se mora v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja javiti na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer bo uveljavljal pravice iz naslova brezposelnosti. Odpoved je tudi obrazložena, v njej je pojasnjen odpovedni oziroma poslovni razlog. Podpisana je s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je pred odpovedjo tudi izdal obvestilo o nameravani odpovedi. Odpoved tožnik v zakonsko določenem roku (tretji odstavek 204. člena ZDR) ni izpodbijal, tako da velja. Tožniku je na njeni podlagi delovno razmerje prenehalo.

Bistveno je le, da je tožnik prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni navidezna, in mu je na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine zaradi te odpovedi predstavlja peti odstavek 132. člena ZDR, ki določa, da delavec ni upravičen do odpravnine po prvem odstavku tega člena (odpravnine ob upokojitvi), če ima pravico do odpravnine po 109. členu ZDR (odpravnina ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). To v konkretnem primeru pomeni, da je tožnik, ki je prejel odpravnino kot ob upokojitvi, moral pa bi namesto te odpravnine prejeti odpravnino ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upravičen do razlike do višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sami višini terjatve iz naslova odpravnine tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, predstavlja pa 10 kratnik (zakonska omejitev - četrti odstavek 109. člena) osnove, to je povprečne mesečne plače, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik pravici do odpravnine ni mogel pravno veljavno odpovedat, ker gre za zakonsko pravico (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03 z dne 27. 1. 2005). Na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vpliva dejstvo, da je tožnik podpisal izjavo, da soglaša z določitvijo odpravnine v višini 4.962,00 EUR, kar ustreza odpravnini, ki delavcu pripada ob odhodu v pokoj in da se izrecno odpoveduje pravici do uveljavljanja kakršnekoli višje odpravnine in sicer zlasti tiste, ki bi mu pripadala skladno z določilom 109. člena ZDR. Nobenega dvoma ni o tem, da je tožena stranka podala tožniku redno odpoved na dan, naveden v odpovedi, po poteku 150 dnevnega odpovednega roka pa jo je tudi realizirala in tožnika z dnem 19. 12. 2012 odjavila iz zavarovanja, nekaj dni pred tem pa mu v podpis predložila dogovor s sporno vsebino zato, da bi tožnik privolil v plačilo nižje odpravnine, kot bi mu kot presežnemu delavcu pripadala po 109. členu ZDR.

Tožena stranka uveljavlja, da iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da bi bil neskladen dogovor o odpovedi terjatve na plačilo odpravnine. Odločba Ustavnega sodišča v obrazložitvi pod točko 9 izrecno zavzema stališče, da je dolžnost delodajalca izplačilo odpravnine in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. Čeprav odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03 ni povsem jasna, ker ne pojasni, ali je treba razumeti, da se delavec ne more odpovedati sami pravici do odpravnine, ali se ne more odpovedati izplačilu odpravnine, je Vrhovno sodišče RS(1) zavzelo stališče, da je potrebno v primeru morebitne nejasne ali nedorečene ureditve zakonske določbe ob upoštevanju ustavnih določb, interpretirati v korist delavca. To tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, ker ta zagotavlja delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ni izpolnjen. Tožena stranka je dolžna, ne samo tožniku priznati pravico do celotne odpravnine, temveč tudi, da mu jo izplača. To je dolžnost delodajalca, za katero ustavno sodišče meni, da ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank.

ZDR določa, da lahko pisni sporazum sklepata o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine delavec in delodajalec le v postopku prisilne poravnave. Ker se prisilna poravnava v postopku niti ne navaja niti ne dokazuje, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma oziroma dogovora. Dogovor, kakršen je bil sklenjen, je bil zato v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je, kot je razvidno iz njegove vsebine, bil izrecno določen dogovor o višini odpravnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine, kot si ga je zamislila tožena stranka, ne predvideva, zato ga sodišče ne more upoštevati pri odločanju v predmetni zadevi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi druge alineje drugega odstavka v povezavi s prvim odstavkom 109. člena ZDR toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko vtoževane odpravnine v znesku 7.332,70 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) sodba VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010.