Jedro

Sklicevanje na ohranitev zaposlitve in odplačevanje premoženjskopravnega zahtevka oziroma drugih dolgov, ob vsem navedenem, ko je obsojenec leta izvrševal kazniva dejanja in ga nobena kazenska sankcija od tega ni odvrnila, ne more biti razlog za nadomestitev zaporne kazni na predlagan način.

Izrek

Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi in se napadeni sklep v izreku spremeni tako, da se predlog obsojenega B.J. za izvršitev kazni zapora po četrtem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika, to je na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo predlogu obsojenega B.J. in na podlagi četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se enotna kazen dve leti in pet mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici II Kr 61656/2012 z dne 7. 9. 2018, pravnomočno dne 28. 9. 2018, sedaj v obsegu pet mesecev zapora, izvrši tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

2. Zoper sklep se je pritožil višji državi tožilec iz razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 403. členom ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlog obsojenca za izvršitev kazni zapora po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovoril obsojenec, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sledi izdanemu sklepu prvostopenjskega sodišča in pritožbo zavrne.

4. Pregled zadeve je pokazal, da je pritožba utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici s sodbo II Kr 61656/2012 z dne 7. 9. 2018, pravnomočno dne 28. 9. 2018, na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 in 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP spremenilo sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 62345/2012 z dne 3. 5. 2017, pravnomočno dne 26. 5. 2017, s katero je bila obsojenemu D.J. izrečena enotna kazen dve leti zapora, in sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 61656/2012 z dne 6. 1. 2014 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici II Kr 61656/2012 z dne 18. 12. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 27. 6. 2018, pravnomočno dne 5. 7. 2018, s katero mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora, ter obsojencu izreklo enotno kazen dveh let in pet mesecev zapora, pri čemer mu je v enotno kazen vštelo že prestano kazen dveh let zapora.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obsojenec vendarle ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati, tako da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je bila obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 61656/2012 z dne 6. 1. 2014, pravnomočno istega dne, za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 najprej izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo petih let, v kateri je obsojencu določilo posebni pogoj, da v enem letu po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu S.J. premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.590,00 EUR. Obsojenec v sorazmerno dolgem roku enega leta (t.j. do 6. 1. 2015) oškodovancu ni plačal ničesar, po preteku roka (t.j. v obdobju od 16. 5. 2017 do 18. 12. 2017) pa je obročno poravnal zgolj 130,00 EUR. Tako sodišče prve stopnje, kot tudi druge stopnje, sta zaključili, da je bil vzrok neizpolnitve obveznosti v tem, da obsojenec obveznosti po pravnomočni sodbi ni bil pripravljen plačati in da je manjši del obveznosti plačal obročno zgolj zato, da ne bi prišlo do preklica pogojne obsodbe. Neplačilo obveznosti tako ni bilo pogojeno z objektivnimi ovirami, pač pa z obsojenčevim nekritičnim odnosom do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Vsled navedenega, ko se je torej obsojenec izneveril zaupanju sodišča, mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici II Kr 61656/2012 z dne 18. 12. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 61656/2012 z dne 27. 6. 2018, pravnomočno dne 5. 7. 2018, pogojna obsodba preklicana in izrečena kazen šest mesecev zapora.

7. Da obsojenec ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za prestajanje zaporne kazni na predlagan način, nadalje izhaja iz obsojenčevega obsežnega izpiska iz kazenske evidence z dne 15. 10. 2018, na katerega utemeljeno opozarja pritožba. Iz citiranega izpiska je razvidno, da je obsojenec specialni in splošni povratnik, saj je bil večkrat obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije, prav tako pa tudi zaradi različnih drugih kaznivih dejanj. Tako obravnavana enotna kazen dveh let in pet mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici II Kr 61656/2012 z dne 7. 9. 2018, pravnomočno dne 28. 9. 2018, v posledici združevanja kazni zapora zajema kar pet kaznivih dejanj goljufije. Slednje pa ob obsojenčevem obsežnem izpisku iz kazenske evidence nikakor ne daje podlage za zaključek, da bi bil pri obsojencu že s t.i. vikend zaporom dosežen namen kaznovanja, saj je pri izvrševanju kaznivih dejanj pokazal vztrajnost, ob tem pa tudi povzročil škodo.

8. Sklicevanje na ohranitev zaposlitve in odplačevanje premoženjskopravnega zahtevka oziroma drugih dolgov, ob vsem navedenem, ko je obsojenec leta izvrševal kazniva dejanja in ga nobena kazenska sankcija od tega ni odvrnila, ne more biti razlog za nadomestitev zaporne kazni na predlagan način. Na to bi moral obsojenec misliti prej, ko je vedno znova izvrševal kazniva dejanja, pa ga navedeno od izvrševanja kaznivih dejanj ni odvrnilo. Iz odločbe Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij ZPKZ Maribor, Odprtega oddelka Rogoza, št. 720-1160/2017/13 z dne 6. 9. 2017, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, sicer izhajajo pozitivni premiki v obsojenčevem življenju, za katere je bil „nagrajen“ s predčasnim odpustom s prestajanja kazni zapora. Slednje pa avtomatično ne pomeni, da je dovolj osebnostno urejen za alternativno izvršitev kazni.

9. Ob takšni presoji je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek okoliščini, da je obsojenec do sedaj prestano zaporno kazen prestal korektno, da si je kot starejši iskalec zaposlitve uspel najti zaposlitev in da bi tako lahko hitreje vrnil oškodovancu preostali premoženjskopravni zahtevek, prezrlo pa je težo in vrsto kaznivega dejanja ter stopnjo krivde v obravnavani zadevi, ki ob njegovi izdatni predkaznovanosti, ne omogoča načina izvršitve izrečene zaporne kazni na predlagan način, saj obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni ne bi zlorabil, prav tako pa s takšnim načinom prestajanja kazni ne bi bil dosežen namen kaznovanja.

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker pritožbeno sodišče sodno takso odmeri le v primeru, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, ki ga je vložil obdolženec oziroma obsojenec ali kdo drug v njegovem imenu.