Jedro

ZIZ nima posebnih določb o tem, kakšen mora biti zahtevek. Smiselno je zato treba uporabiti prvi odstavek 180. člena ZPP. Zahtevek mora torej biti določen, ker to izrecno nalaga prej navedena določba ZPP. Takšen pa je zahtevek le, če se z njim prepovedujejo opredeljena ravnanja, za katera ni potrebno v primeru kršitve šele naknadno posebej presojati, ali so sploh bila prepovedana.

Izrek

Pritožba zoper 2. odstavek izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti dveh sklepov družbe V. d. o. o. (prve toženke), ugotovitev ničnosti Pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža, sklenjene med družbo L. in tretjo toženko in ugotovitev ničnosti Akta o ustanovitvi družbe V. d. o. o. 2. Hkrati je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Z njo je zahtevala, naj se drugi in tretji toženki prepove vsako razpolaganje s poslovnim deležem, ki ga imata na prvi toženki, in zaznamovanje prepovedi v sodnem registru (1. odstavek predloga za izdajo začasne odredbe). V 2. odstavku predloga je zahtevala naj se drugi toženki "prepove storiti karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo upniku oz. tožeči stranki v zvezi z opravljanjem njegove funkcije v vlogi direktorja gospodarske družbe V. d. o. o...., kar se po uradni dolžnosti zaznamuje v Sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani." Tožeča stranka je zahtevala še zagrozitev z denarno kaznijo za primer kršitve začasne odredbe, odreditev veljavnosti začasne odredbe še en mesec po pravnomočnem zaključku pravdnega postopka in pa povrnitev stroškov postopka.

3. Prvostopenjsko sodišče je v 2. odstavku izreka zavrnilo predlog tožeče stranke (iz 2. odstavka njegovega predloga), da se drugi toženki kot poslovodji družbe V. prepovedalo storiti karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo upniku. Ostalim predlogom je ugodilo.

4. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe na temelju členov 24 odstavek 2 in 35 Uredbe (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredbe Bruselj Ia).

5. Svojo odločitev v zavrnilnem delu (o 2. odstavku predloga tožeče stranke) je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s tem, da je predlog neopredeljen in nekonkretiziran, izvršitev pa neznana.

6. Zoper zavrnilni del prvostopenjskega sklepa je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da ne more bolj natančno opredeliti in konkretizirati predlogov. Naj namreč ne bi bilo mogoče določiti vseh primerov, v katerih ji lahko poslovodja pri opravljanju svojega dela škodi. Predlog po njegovem mnenju ni pavšalen, ampak zajema vsa mogoča škodljiva ravnanja.

7. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

8. V postopku za izdajo začasne odredbe se smiselno uporabljajo določbe o izvršbi (239. člen ZIZ), v okviru teh določb pa tudi določbe ZPP (15. člen ZIZ).

9. S predlogom (vlogo) za izdajo začasne odredbe upnik zahteva varstvo pred dolžnikovim ravnanjem. Kakšno konkretno varstvo zahteva, mora navesti v tistem delu predloga za izdajo začasne odredbe, ki se sicer tudi imenuje predlog, po svoji vsebini pa je zahtevek. Kakšne vrste predlogov (zahtevkov) lahko upnik postavi, če je njegova terjatev nedenarna, primeroma določa 1. odstavek 273. člena ZIZ.

10. Postopek za izdajo začasne odredbe je glede postavitve predloga (zahtevka) bistveno bolj podoben pravdnemu kot izvršilnemu postopku, saj izvršilni naslov sploh še ne obstaja.

11. ZIZ nima posebnih določb o tem, kakšen mora biti zahtevek. Smiselno je zato treba uporabiti 1. odstavek 180. člena ZPP. Zahtevek mora torej biti določen, ker to izrecno nalaga prej navedena določba ZPP. Takšen pa je zahtevek le, če se z njim prepovedujejo opredeljena ravnanja, za katera ni potrebno v primeru kršitve šele naknadno posebej presojati, ali so sploh bila prepovedana.

12. Predlog, naj se toženi stranki "prepove storiti karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo upniku oz. tožeči stranki" je še povsem nedoločen. Kot takšen ne zadošča zahtevam, ki jih nalaga procesno pravo. Prvostopenjsko sodišče je glede tega odločilo pravilno. Sodišče sicer jasne določbe 1. odstavka 180. člena ZPP ne sme kršiti ne glede na to, da tožeča stranka zatrjuje, da naj bi sploh ne mogla natančneje opredeliti vseh mogočih kršitev.