Jedro

Ker je bil vlagatelj prošnje za azil na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo predan ZR Nemčiji in se ne nahaja več v RS, ne izkazuje več pravnega interesa za priznanje azila v RS v smislu 2. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom, na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je odredil višji državni tožilec Državnega tožilstva G., ZRN, z dne 9.3.2005, zoper G.K., ki se je izvršitvenemu organu (in v tem azilnem postopku) predstavljal kot M.G., dovolilo predajo pravosodnemu organu ZR Nemčije zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj roparske tatvine po členu 252. in 249 nemškega kazenskega zakonika in posebno hude tatvine v sostorilstvu po členu 242 odstavek 1, člen 243 istega kazenskega zakonika. Tožnik je bil dne 31.8.2005, na podlagi navedenega sklepa predan nemškim varnostnim organom. Prvostopno sodišče nadalje navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker pa je bil med postopkom, predan tuji državi, ne izkazuje več pravnega interesa za priznanje azila v Republiki Sloveniji v smislu 2. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1). Ker se tožnik ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, ne more izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločitve ne bi bilo. Iz enakih razlogov ne more izkazovati pravovarstvene potrebe po odločitvi sodišča. Tožnik se ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, zato v upravnem sporu ne more izboljšati svojega položaja, to je, da bi v Republiki Sloveniji užival pravico do priznanja azila.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Tožnikov pooblaščeni odvetnik navaja, da je izpodbijana sodba napačna, saj po njegovem mnenju ni potrebno, da je tožnik ves čas postopka prisoten v Sloveniji, sicer pa bo tako kmalu prišel nazaj iz ZR Nemčije, saj so ga po krivem obdolžili. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Utemeljeni so tudi razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo za svojo odločitev in se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju nanje sklicuje.

Pritožbeni ugovori po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Iz izpodbijane sodbe izhaja in ni sporno, da je bil tožnik med postopkom za priznanje azila v Republiki Sloveniji, dne 31.8.2005 predan ZR Nemčiji in sicer na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo za izvedbo kazenskega postopka zaradi suma, da je storil kazniva dejanja navedena v nalogu. Za odločanje v upravnem sporu mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča. Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru pravilno presodilo, da tožnik, ki se ne nahaja več na ozemlju Republike Slovenije, ne more izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic. Ker se tožnik, ki je v Republiki Sloveniji zaprosil za azil, v času odločitve prvostopnega sodišča ni nahajal več na ozemlju Republike Slovenije, si tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more izboljšati svojega pravnega položaja, to je, da bi v Republiki Sloveniji užival pravico do priznanja azila. Zato je prvostopno sodišče v tem upravnem sporu pravilno zavrglo tožnikovo tožbo.

Tožnikov ugovor, da je bil po krivem obdolžen storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil predan ZR Nemčiji, se v tem upravnem sporu ne more upoštevati, saj je tak ugovor relevanten le v postopku predaje osebe drugi državi, ta pa je bil že končan. Na odločitev v tem sporu tudi ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da bo kmalu prišel nazaj. Za odločitev v tem primeru je namreč relevantna le okoliščina, da v času odločanja ni bil več na ozemlju Republike Slovenije.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.