Jedro

Ker pri toženi stranki v spornem obdobju ni bilo pisnega dogovora s sindikatom, ki bi toženo stranko zavezoval k uporabi kriterijev za določitev, kateri delavci bodo napoteni na začasno čakanje na delo, je tožena stranka kot takšnega delavca lahko zakonito določila tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nezakonitosti uvrstitve tožeče stranke na seznam delavcev za napotitev na začasno čakanje na delo za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 in ugotovitev nezakonitosti obvestila tožene stranke z dne 21. 12. 2009. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna za vsak mesec nezakonitega začasnega čakanja na delo obračunati prikrajšanje pri plači v bruto višini 197,09 EUR in po odvodov prispevkov ter davkov izplačati 126,37 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od dne zapadlosti vsake posamezne mesečne plače dalje (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. toča izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba v obrazložitvi ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, to pa je, da je napotitev delavca na začasno čakanja po določbi 5. odstavka 2. člena Zakona o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP – Ur. l. RS, št. 42/2009), še pred sprejemom odločitve iz 2. in 3. alinee 1. odstavka tega člena, ki določa, da se je delodajalec dolžan posvetovati s sindikati pri delodajalcu, ali če teh ni, s svetom delavcev ali z delavci na zboru delavcev. O tem zakonskem pogoju je v razlogih sodbe navedeno, da je obstajal, to pa je nasprotje s podatki, ki izhajajo iz listin v spisu. Iz teh listin (dogovora z dne 10. 6. 2009 z dodatkom z dne 22. 6. 2009) izhaja, da so veljale le do 31. 12. 2009, ne pa torej v času od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. Navedena trditev v razlogih sodbe je tudi v nasprotju s predloženo listino, obvestilom sindikatov vsem zaposlenim z dne 14. 12. 2009, v katerem je izrecno navedeno, da sindikati in tožena stranka v tistem času niso sprejeli nobenega dogovora, ki bi veljal za drugo napotitev na začasno čakanje na delo. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dogovor med toženo stranko in sindikati pri njej oziroma s svetom delavcev z dne 10. 6. 2009 z dodatkom z dne 22. 6. 2009 predstavljal zakonsko osnovo iz 5. odstavka 2. člena ZDPNP, za sporno napotitev tožnika na začasno čakanje na delo. Pri navedenem dogovoru je v 4. odstavku 20. člena izrecno določeno, da velja ta dogovor le do 31. 12. 2009, uporablja pa se od 1. 7. 2009. Sodba pa tudi ne upošteva in dokazno ne ocenjuje obvestila sindikatov vsem zaposlenim z dne 14. 12. 2009, v katerem je izrecno navedeno, da sindikati in tožena stranka v tistem času niso sprejeli nobenega dogovora, ki bi veljal za drugo napotitev na čakanje. S tem pa je povsem jasno, da je bil navedeni dogovor z dodatkom zakonska podlaga le za začasno čakanje na delo v letu 2009, ne pa v letu 2010. Tožena stranka za drugo odločitev o napotitvi tožeče stranke na začasno čakanje na delo ni imela ustreznega dogovora s sindikati ali s svetom delavcev ali na zboru delavcev. Tožena stranka tako ni imela zakonite podlage v 5. odstavku 2. člena ZDPNP za sporno napotitev tožeče stranke na začasno čakanje na delo, ker prej navedeni dogovor z dodatkom ni več veljal v spornem času, ko je bila tožeča stranka drugič na začasnem čakanju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da v obrazložitvi sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, to je o napotitvi delavca na začasno čakanje po določbi 5. odstavka 2. člena ZDPNP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožena stranka s sklepom št. ... z dne 21. 12. 2009 (B9) ukrep začasnega čakanja na delo podaljšala za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. Ugotovilo je, da je pri tem tožena stranka pridobila tudi soglasje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, pri čemer je ta ugotovil, da tožena stranka izpolnjuje vse pogoje za začasni ukrep v skladu z ZDPNP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je tožena stranka zadostila pogojem iz 2. člena ZDPNP (3. stran obrazložitve), prav tako, da je tožena stranka izpolnjevala pogoje za uveljavljanje pravic do delnega povračila izplačila nadomestil plače, ko se je sklicevalo na aneks št. 1. k pogodbi o delnem povračilu nadomestila plače in k pogodbi o povračilu stroškov usposabljanja delavcev na začasnem čakanju na delo (B10). Iz tega aneksa, ki sta ga dne 12. 1. 2009 dogovorili tožena stranka in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, izhaja, da je tožena stranka izpolnila vse pogoje za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, ki jim začasno ne more zagotavljati dela.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 med toženo stranko in sindikatom kriteriji (za ugotovitev, katere delavce bo tožena stranka napotila na začasno čakanje) niso bili dogovorjeni, ZDPNP pa tudi ni predvideval uporabe posebnih kriterijev. Ob upoštevanju te ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožečo stranko zakonito poslala na začasno čakanje za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava, ker je dogovor med toženo stranko in sindikati z dne 10. 6. 2009 z dodatkom z dne 22. 6. 2009 predstavljal zakonsko osnovo (5. odstavek 2. člena ZDPNP) za sporno napotitev tožnika na začasno čakanje na delo. V ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje je med strankama ostala sporna le še zakonitost začasne napotitve na čakanje na delo za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 in s tem povezan reparacijski zahtevek, med tem ko je odločitev o napotitvi na začasno čakanje na delo tožeče stranke za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 že pravnomočna. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano, da je za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 med toženo stranko in sindikatom obstajal poseben dogovor oziroma kakršenkoli predpis, ki bi v spornem obdobju poleg ZDPNP urejal postopek in način napotitve delavcev na začasno čakanje na delo oziroma ki bi toženo stranko zavezoval k uporabi kriterijev pri določitvi takšnih delavcev, kar je veljalo za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009. Pooblaščenka tožene stranke je na glavni obravnavi dne 26. 8. 2010 navajala, da zakon za drugo čakanje, to je za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010, ne določa prav nobenih kriterijev za napotitev na čakanje in da ni več podlaga dogovor in aneks, kot je bilo to v prejšnjem obdobju, pač pa direktno ZDPNP in je izključno v pristojnosti delodajalca, da določi listo čakajočih delavcev. Za prvo čakanje (za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009) so bili upoštevani kriteriji iz dogovora med toženo stranko in sindikati, kar pa v drugem obdobju ni več prišlo v poštev.

Ker pri toženi stranki v spornem obdobju ni obstajal pisni dogovor med njo in sindikati, ki bi toženo stranko v zvezi z napotitvijo delavcev na začasno čakanje na delo zavezoval k uporabi kriterijev pri določanju teh delavcev, je protispisna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za napotitev obstajal dogovor s sindikati kot zakonit pogoj. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku zgolj povzelo ugotovitev, da za napotitev na začasno čakanje za obdobje v letu 2009 obstaja sklenjen dogovor med toženo stranko in sindikati, ki je vseboval tudi kriterije za določitev delavcev napoteni na začasno čakanje na delo. Oba akta (dogovor z dne 10. 6. 2009 in dodatek k dogovoru z dne 22. 6. 2009) sta imela veljavnost za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, medtem ko je za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 takšnega dogovora med toženo stranko in sindikati ni bilo, ZDPNP pa tudi ni določal nobenih kriterijev(1).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Enako odločitev je sprejelo pritožbeno sodišče tudi v zadevi opr. št. Pdp 54/2011 z dne 16. 6. 2011.