Jedro

V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Tožena stranka - revident ima tako v obravnavani zadevi položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.12.2004, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine ... z dne 11.10.2004. S to odločbo je prvostopni organ tožnico uvrstil na 738 mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, ker je menilo, da so bistveno kršena pravila postopka, ker se je v določenih delih ne da preizkusiti, ker nima potrebne obrazložitve (glede postavke 19.1., ki jo je tožnica uveljavljala; glede števila zaposlenih v tožničini družini; glede zdravstvenega stanja tožnice in njenih družinskih članov), ker ni bilo postopano po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se nanašajo na izvedenca in njegovo delo ter tudi ne določbe glede posebnega ugotovitvenega postopka; in ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno glede postavke 18.1. Tožena stranka je zoper prvostopno sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. odstavka 72. člena ZUS, ker je v nasprotju z 38. členom ZUS preseglo meje tožbenega zahtevka, saj so se tožbeni ugovori nanašali le na dejansko stanje, ne pa tudi na kršitve pravil postopka. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je v njej odgovorjeno na vse pritožbene navedbe. Tožničina vloga je bila ustrezno točkovana, saj bi morala tožnica sama dostaviti dokaze o zatrjevanih okoliščinah, ki so za točkovanje pravno pomembne, česar pa kljub pozivu na dopolnitev vloge ni storila. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je predložila vsa zahtevana dokazila; o svoji preselitvi in spremenjenih razmerah je obvestila prvostopni organ, ki pa tega ni upošteval. Smiselno predlaga, da se pritožba zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 ugotovilo, da s 1.1.2007, to je z uveljavitvijo ZUS-1, "pritožba" tožene stranke zoper prvostopno sodbo, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnava kot revizijo. Z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007, pa je izpodbijana prvostopna sodba postala pravnomočna. Pri odločanju v tej zadevi vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporablja določbe ZUS-1. Če se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta (druge stopnje) so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Za take primere pa je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka), zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi.

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopnega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena URS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.