Jedro

Po določbah SZ imajo stanovanjski spori za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, kar velja tudi za predmetni spor. Gre torej za premoženjskopravni spor, za katere je pravica do revizije omejena in odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta (3. odstavek 382. člena ZPP). Ta je zato v teh sporih tudi obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na odpoved pravice do začasne uporabe hišniškega stanovanja na V. v L.in toženi stranki naložilo, da navedeno stanovanje izprazni v roku dveh mesecev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper takšno sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da sta sodišči določilo 145. člena SZ napačno uporabili. Spornega stanovanja tožencu ni dodelila skupnost stanovalcev, zato tudi ni aktivno legitimirana za izpraznitveni zahtevek. Stanovanje mu je dodelil njegov delodajalec PTT promet, TOZD PTT Ljubljana. Tudi v primeru aktivne legitimacije tožeče stranke je tožbeni zahtevek neutemeljen. V skladu z 2. odstavkom 69. člena ZSR bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati izpraznitev hišniškega stanovanja v roku 60 dni od dneva prenehanja opravljanja posameznih pogodbeno prevzetih obveznosti. Z uporabo določil 50. člena ZSR je toženec postal imetnik stanovanjske pravice tudi, če ni bilo dodelitve stanovanja. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je lastnik spornega stanovanja.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo na odpoved pravice do uporabe hišniškega stanovanja in njegovo izpraznitev na podlagi 157. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94). Po določbah navedenega zakona imajo stanovanjski spori za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, kar velja tudi za predmetni spor. Gre torej za premoženjskopravni spor, za katere je pravica do revizije omejena in odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta (3. odstavek 382. člena ZPP). Ta je zato v teh sporih tudi obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP).

Vrednosti spornega predmeta, ki bi morala presegati v zakonu določeno mejo za dovoljenost revizije (v tej zadevi bi morala biti vrednost, glede na čas vložitve tožbe označena z zneskom večjim od 80.000,00 SIT), pa tožeča stranka v tožbi ni navedla. Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi bi bila način, da bi tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovila pravico do revizije. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije je možen le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP in po katerem se lahko sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari samo prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Vendar pa postopka po navedenem določilu sodišče prve stopnje ni speljalo, predloga tožene stranke za preizkus oziroma določitev vrednosti spornega predmeta pa tudi ni bilo.

Glede na navedeno si stranki v tej pravdni zadevi, pravice do revizije nista zagotovili, zato je bilo treba revizijo tožene stranke, na podlagi določbe 392. člena ZPP, zavreči.