Jedro

Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isti denar na podlagi v bistvenem enakega dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 28. 1. 2015 (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 140525/2013 z dne 9. 9. 2013 je razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo v plačilo tudi 198,60 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, ali vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku, kot je naveden v spremembi tožbe. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v svoji drugi pripravljalni vlogi sicer res pojasnila kakšna je skupna površina stavbe, kakšna je površina prostorov, ki so v etažni lastnini in kateri prostori sodijo med skupne prostore. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da njena specifikacija kljub vsemu ni zadostna in ne more ovreči ugovorov, ki jih je v zvezi s tem podala tožena stranka. V zvezi s površino vseh skupnih delov je tako navedlo, da deli stavbe, ki pripadajo družbi A. A. d. o. o. ne morejo predstavljati skupnih prostorov (četudi je bil takšen dogovor tožeče stranke in navedene družbe; da bi se z dogovorom strinjala tudi ustrezna večina etažnih lastnikov, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje). Nadalje je izpostavilo, da ni jasno zakaj tožeča stranka toženi zaračunava stroške servisov ogrevalne postaje, če se slednja preko nje ne ogreva. Pojasnilo je tudi, da so trditve tožeče stranke v nasprotju same s sabo in s predloženimi dokazi, v delu, ko ta trdi, da skupna površina posameznih delov stanovanjske stavbe za obračun elektrike znaša 1.521,01 m2, iz računov (ki so tudi povzeti v njeno trditveno podlago) pa izhaja, da je pri tej postavki upoštevala površino 1.699,47 m2 oziroma 2.208,58 m2 (različno v različnih obdobjih). Sodišče prve stopnje je jasno, argumentirano in povsem razumljivo izpostavilo tudi ostale neenotnosti in pomanjkljivosti v trditvah tožeče stranke, pojasnilo utemeljenost tožnikovih ugovorov in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Napačna je predstava tožeče stranke, da bi morala tožena stranka sama natančno pojasniti v čem so obračuni napačni in kakšen bi bil pravilen obračun. Ugovori, ki jih je slednja podala so povsem zadostni za sklepanje, podano s strani sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala podati natančno specifikacijo višine posameznih postavk računov (in sicer na način, da bi bile njene navedbe konsistentne in skladne z dokazi, ki jih je predložila). Tožena stranka tako svojih trditev ni nadomeščala z izjavami prič, tega pa ni storilo niti sodišče prve stopnje (na izjave se je pravilno sklicevalo zgolj v dokazne namene). Prav tako se sodišče prve stopnje ni oprlo na trditve, ki naj bi jih tožena stranka podala šele v tretji pripravljalni vlogi. Ob tem pritožba konkretno izpostavlja, da so prepozne trditve tožene stranke, da naj bi pri ključu delitve stroškov prihajalo do nepravilnosti in do nepojasnjenega spreminjanja površin, kar nikakor ne drži. Takšne ugovore je tožena stranka podala že v svoji prvi pripravljalni vlogi (navedla je, da tožeča stranka storitve obračunava po ključu, ki ni ustrezen – l. št. 61, da ni mogoče preveriti kako je tožeča stranka izračunala delež stroškov, ki naj bi odpadli na toženo stranko – l. št. 62, da ni pojasnila ključa delitve – l. št. 63 ter da za obračun pri različnih postavkah uporabljala različne kvadrature), natančneje pa jih je specificirala v drugi pripravljalni vlogi (glej 9. točko druge pripravljalne vloge tožene stranke, v spisu na l. št. 84 do 86). Točno na ugovore, podane v teh vlogah je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Očitane kršitve 7. člena in posledično 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane. Ali je bil uporabljen pravilen ključ delitve pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo brez ustrezne trditvene podlage, ampak na podlagi ugovorov tožene stranke in odgovorov nanje, podanih s strani tožnika.

7. Do vprašanja dopustnosti spremembe tožbe v sporih majhne vrednosti se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj to v obravnavanem sporu ni relevantno. Za spremembo tožbe gre namreč le v primeru, če tožeča stranka spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člen ZPP). Z vlogo z dne 29. 1. 2015 (naslovljeno sprememba tožbe) v predmetnem postopku, tega ni storila.

8. Pri vprašanju eventualne kumulacije je namreč vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča.(1) Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isti denar na podlagi v bistvenem enakega dejanskega stanja.(2) V takšnih primerih (torej ko tožeča stranka najprej zahteva določen denarni znesek za povračilo stroškov na pogodbeni podlagi, podrejeno, za primer neveljavnosti pogodbe, pa zahteva povračilo istega denarja na zakonski podlagi), pravna teorija stoji na enotnem stališču, da (čeprav se dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni oziroma zakonski podlagi, ne pokrivajo povsem) gre za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago. Sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage zato pomeni samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe (prim. tretji odstavek 184. člena ZPP).

9. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da vloga tožeče stranke z dne 29. 1. 2015 ne pomeni spremembe tožbe, je glede na navedeno pravilna. Ker je bil torej podredno postavljen tožbeni zahtevek zgolj navidezen, sodišče prve stopnje, kljub zavrnitvi „primarnega“ zahtevka, o „podrednemu“ zahtevku pravno utemeljeno ni odločalo.(3)

10. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, izpodbijano odločbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): prim. A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 171 (v nadaljevanju Komentar).

Op. št. (2): tožeča stranka je v vlogi „Sprememba tožbe“ zahtevala povrnitev istih stroškov, ki so za isto stavbo nastali v istem vtoževanem obdobju, le da tokrat (v obliki podrednega tožbenega zahtevka) plačilo zahteva na podlagi 115. člena SPZ.

Op. št. (3): tako tudi VSL v odločbah II Cpg 631/2015, II Cpg 635/2015, II Cpg 480/2015, II Cpg 654/2015.