Jedro

Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, predstavljajo ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani sklep spremenita, tako da se glasita: „Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati 90 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 855,00 EUR in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa krije sama.”

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini 226,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje stroške odgovorov na pritožbi pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna 90 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 855,00 EUR in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati stroške postopka v višini 314,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka sodbe) in da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe). Toženki je naložilo še plačilo stroškov postopka tožnika v višini 68,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pot na izobraževanje in z izobraževanja štelo v delovni čas. Tožnik sporne dneve dela ni opravljal, ampak je bil z dela odsoten, toženka mu je po pogodbi o izobraževanju omogočila odsotnost, da se je lahko udeležil izobraževanja. Plačala mu je nadomestilo plače za 8 ur odsotnosti z dela. V tožnikovem primeru ni šlo za službeno pot. Tožnik je pogodbo o izobraževanju podpisal, gre za pogodbo civilnega prava, ki se presoja po pravilih obligacijskega prava (prim. odločba Pdp 1063/2008). Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Skladno s pogodbo o izobraževanju je toženka svoje obveznosti izpolnila. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V pritožbi zoper sklep toženka uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne razsoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno odločilo o plačilu stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ponovno odloči o stroških postopka oziroma zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje prereka toženkine pritožbene navedbe. Navaja, da je bilo že pravnomočno odločeno, da se njegove poti na izobraževanje štejejo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, tako določbe ZDR-1 kot direktive Evropske unije, upoštevalo je relevantno sodno prakso. V pogodbi o izobraževanju ni določeno, da bi bil tožnik upravičen do plačila za 8 ur odsotnosti z dela, ampak le, da je upravičen do plačila za odobreno odsotnost. Koliko časa je trajala odobrena odsotnost, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Upoštevalo je med strankama nesporno dejstvo glede trajanja vožnje na izobraževanje in z izobraževanja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnik odgovarja na pritožbo toženke zoper sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna, skladna z načelom uspeha v postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi toženke sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbi toženke neutemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in izpodbijani sklep vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitvi sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, je pa zaradi zmotne materialno pravne presoje sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo 90 ur preko polnega delovnega časa. Takšno odločitev je sprejelo zaradi zmotne presoje, da je udeležba tožnika na izobraževanju (predavanjih) predstavlja službeno pot. 9. Da je udeležba tožnika na izobraževanju predstavljala službeno pot, ne izhaja iz zadeve, ki se je vodila pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 39/2016. V tej zadevi je bilo odločeno, (le) da je dolžna toženka tožniku plačati razliko v potnih stroških v višini 1.575,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 do plačila, odločitev je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 525/2016. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožnik, ki se je izobraževal, po pogodbi o izobraževanju upravičen do plačila potnih stroškov, pri višini teh stroškov pa se ne uporabi določba Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/12), ki ureja višino kilometrine za prevoz na delo in z dela, ampak višina kilometrine, kot je določena za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankama niti ni bilo sporno, je tožnik s toženko sklenil pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist. V tej pogodbi o izobraževanju z dne 29. 9. 2014 sta stranki v 3. in 4. členu dogovorili medsebojne obveznosti. Kot je navedel sam tožnik, je v 5. členu pogodbe o izobraževanju z dne 29. 9. 2014 določeno, da stroške izobraževanja predstavljajo (tudi) stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja.

11. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja, za katero je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil z dela odsoten, toženka pa mu je bila dolžna (in mu tudi je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to med strankama niti ni bilo sporno) plačati nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Toženka mu je priznala odsotnost 8 ur dnevno, kar je pravilno.

12. Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, predstavljajo ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas. Določba sedaj veljavnega 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 in nadalj.) oziroma določba v spornem času veljavnega 23. člena uredbe, ki določa koliko ur prisotnosti se prizna delavcu v primeru službene poti, ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi.

13. S to zadevo tudi niso primerljive zadeve, v katerih sta bili izdani odločbi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje. V zadevi Sodišča Evropske Unije, opr. št. C‑266/14, je bilo razsojeno, da je točko 1 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa treba razlagati, tako da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim bivališčem in prostori prve in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, pomeni delovni čas. Podobno stališče je bilo sprejeto v zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 618/2011, da se ure, ko je tožnica potovala do naročnikov revizij oziroma do pravnih oseb, pri katerih je toženka izvajala revizijo, štejejo v delovnih čas. V obeh povzetih zadevah je šlo za delavce, ki so opravljali delo na način, da so se vozili od stranke do stranke, pri tožniku pa gre za povsem drugo dejansko situacijo.

14. Tožnik neutemeljeno zahteva plačilo nadur (oziroma ur), ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Te dni, ko se je tožnik izobraževal (pri čemer je bila v zvezi z izobraževanjem za pridobitev višje izobrazbe sklenjena posebna pogodba), je bil z dela odsoten, torej dela ni opravljal, niti ni bil na službeni poti. Glede na to pa ni nobene podlage, da bi se mu ure, za katere zahteva plačilo, štele v delovni čas, kot je zmotno razsodilo sodišče prve stopnje. Drugačnega stališča, ob izostanku pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, ne moreta utemeljiti dopisa, na katera se sklicuje tožnik (odgovor Policijski upravi A. z dne 7. 7. 2015, dopis Policijske uprave A. z dne 28. 11. 2018).

15. Pritožbeno sodišče je pritožbama toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep (odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje), tako da je tožbeni zahtevek za obračun 90 nadur v bruto znesku 855,00 EUR in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 do plačila zavrnilo. Zaradi spremenjenega uspeha v postopku je posledično spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o plačilu stroškov postopka, ki je vsebovana tako v izpodbijani sodbi (točki II in III izreka), kot v izpodbijanem sklepu.

16. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Toženki, ki je v postopku uspela, je po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo 200 točk za sestavo odgovora na tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo in 200 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 561 točk ali 257,50 EUR.

17. Tožnik sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi, ker v pritožbenem postopku ni uspel (drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. členom ZPP). Toženki, ki je v pritožbenem postopku uspela, je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžan plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki jih je toženka utemeljeno priglasila, in sicer 250 točk za sestavo pritožbe zoper sodbo ter 125 točk za sestavo pritožbe zoper sklep, povišano za 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 377,5 točke ali 226,50 EUR.