Jedro

Z izpodbijano sodbo je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od povrnjenega dela znižane pokojnine utemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zakonodajalec v ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižani del pokojninskih dajatev izplača v dve delih in le v nominalni višini. Torej, glede na 2. člen ZOPRZUJF, brez obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od povrnjenega dela znižane pokojnine 291,37 EUR od 1. 6. 2012 do 31. 5. 2013 ter obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od še ne izplačanega dela pokojnine v višini 1.165,48 EUR od 1. 6. 2012 do izplačila v mesecu maju 2014. Navedeno sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z razlogi sodbe, da je Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev upravičencem odklanjal pravico do zakonskih zamudnih obresti za naknadno izplačane zneske pokojnine, se ne strinja. Z ZUJF-om je bilo namreč nezakonito in diskriminatorno poseženo v že pridobljeno pravico, zato je pravno irelevantno, na kateri pravni podlagi je dejansko uresničil svojo pravico.

Ne soglaša niti s tolmačenjem in uporabo ZOPRZUJF-a, ki da je izključil pravico do zakonskih zamudnih obresti. Namen odločbe ustavnega sodišča RS o odpravi posledic protiustavnega posega v pokojnine po ZUJF-u je vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred posegom v pokojninsko dajatev. Torej plačilo odvzetega dela pokojnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Nenazadnje naj ne bi bilo pravilno niti stališče o neizpolnjevanju predpostavk za plačilo zakonskih zamudnih obresti po 378. členu OZ. Do zamude izplačila dela pokojnine v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 5. 2014 je prišlo prav zaradi nezakonitega posega države, ki jo je izvršila tožena stranka. Ravnanje tožene stranke je bilo neposredno povezano z dejanjem države, ki je sprejela protiustavni zakon in se zato kot nosilec in izvajalec ne more ekskulpirati odgovornosti z ugovorom, da je postopala po zakonu. Sicer pa se po 165. členu OZ-a šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kakšnih drugih bistvenih kršitev, ki jih pritožba sicer zatrjuje, vendar povsem pavšalno.

V predmetni zadevi je tožba sicer vložena zoper drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 11. 2013 v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom št. ... z dne 24. 6. 2013. S slednjim je namreč ob uporabi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF) izrečeno, da tožnikova invalidska pokojnina od 23. 3. 2013 dalje znaša 782,58 EUR na mesec, ter da se pripadajoča razlika v znesku 291,37 EUR izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.165,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Vendar sta navedeni odločbi postali pravnomočni. Kljub vloženi izpodbojni tožbi, tožnik ni zahteval njune odprave ali odprave vsaj drugostopenjske odločbe, čeprav je bilo z njo zavrnjeno redno pravno sredstvo prav v zvezi z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z določno postavljenim tožbenim zahtevkom so vtoževane le zakonske zamudne obresti, ki pa v okoliščinah konkretnega primera niti ne morejo obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve.

Pravne posledice negativne uskladitve pokojnin so bile namreč v času sojenja na seji senata 23. 12. 2014, ker sta se obe stranki v skladu s 24. členom ZDSS-1, odpovedali glavni obravnavi, že odpravljene. Z izplačilom še preostalega, 80 % dela razlike pokojninske dajatve meseca maja 2014, je bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo pred protiustavnim znižanjem pokojnin po ZUJF-u. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti utemeljeno zavrnjen. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z materialno pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec v ZOPRZUJF-u navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižani del pokojninskih dajatev izplača v dve delih in le v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a, brez obresti. V tem predpisu ni temelja oz. podlage za drugačno odločitev od izpodbijane, kot zmotno meni pritožnik.

Res je sicer, da so po naravi stvari zamudne obresti plačilo za prepustitev rabe denarnega zneska in se obračunavajo ter plačujejo v odstotku od zneska glavne terjatve za čas, v katerem ta obstaja. V ekonomskem smislu so nadomestilo za uporabo tujega denarja, ki naj upniku nadomesti korist, ki bi jo imel, če bi določeno vsoto lahko uporabljal. V bistvu so objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti.

Vendar se v predmetni zadevi ni mogoče uspešno sklicevati na 378. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ), saj ne gre za akcesorno denarno terjatev iz obligacijskega prava. Javnopravnih terjatev iz sistema socialne varnosti ni mogoče enačiti z obligacijskimi terjatvami. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev so prav zato urejene v vsakokratnem matičnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 oz. ZPIZ-2). Tovrstni zakonodajalčev pristop je glede na pravno naravo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter postopek njihovega uveljavljanja, povsem logičen. Tako je po 277. členu ZPIZ-1 (enako po 197. členu ZPIZ-2), zavod bil dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ni izplačal v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano, saj do zamude v izvršitvi odločb o negativni uskladitvi pokojnin niti ni moglo priti.

Zaradi obrazloženega je potrebno na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.