Jedro

Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da v stanovanjski hiši, v kateri biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, vendar le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato lahko vsak družinski član pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, ker je stanovanjska hiša skupen prostor, v kateri živijo vsi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po petem odstavku 176. člena KZ-1 se zaseženo pornografsko in drugo seksualno gradivo, vključno s prenosnim računalnikom znamke Lenovo IdeaPad L 340 in osebnim računalnikom LG Intel Core i5, vzame in se uporaba zaseženega pornografskega gradiva onemogoči. Po tretjem odstavku 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se iz razloga morale in splošne varnosti odvzame mobilni telefon Xiaomi, model Pocphone in prenosni računalnik znamke Lenovo Z70-80. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika (člen 97/I ZKP).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma mu vsaj zniža izrečeno kazensko sankcijo ter mu vrne mobilni telefon in računalnik oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim senatom.

3. Na predlog zagovornika obdolženega je pritožbeno sodišče opravilo javno sejo, na katero se pristopili višji državni tožilec in zagovornik obdolženega, ni pa pristopil pravilno obveščeni obdolženi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da so dokazi, ki jih je policija pridobila iz zaseženih predmetov v preiskavi stanovanja, pridobljeni na nezakonit način in s kršitvijo ustavnopravnih pravic in svoboščin ter kršitvijo pravic, ki jih ima obdolženi oziroma osumljeni v kazenskem oziroma predkazenskem postopku. V pritožbi se sklicuje na to, da je bila v trenutku opravljanja hišne preiskave osumljena obdolženčeva mati B. B., ne pa obdolženi, zato se postavlja vprašanje, kdaj je obdolženi postal osumljeni. V nadaljevanju pa zagovornik navaja obrazložitev sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dne 30. 3. 2022 njegov predlog za izločitev dokazov zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. V obravnavani zadevi je preiskovalni sodnik izdal odredbo z dne 21. 8. 2020 za preiskavo stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., katerih lastnica je B. B. V času oprave hišne preiskave je obstajal utemeljen razlog za sum, da je B. B. storila obravnavano kaznivo dejanje in verjetnost, da se iskani predmeti nahajajo v prostorih, ki jih uporablja osumljena, saj je bil slednji v času razširjanja spornih datotek dodeljen IP naslov. Na naslovu osumljene pa je živel tudi obdolženec, tako da je bilo to njuno skupno domovanje, ko gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da v stanovanjski hiši, v kateri biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, vendar le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato lahko vsak družinski član pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, ker je stanovanjska hiša skupen prostor, v kateri živijo vsi. Vsi družinski člani lahko uporabljajo posamezne prostore, torej tako obdolženi kot njegova mama, zato se je hišna preiskava tudi opravljala v celotnem stanovanju in ne le v prostorih, ki jih je uporabljala takrat osumljena B. B. Tak primer je tudi obravnavana zadeva, saj pri hišni preiskavi ni bila zaznana izključna uporaba prostorov v času njene izvedbe, zato ne more biti govora o nezakonitosti opravljene hišne preiskave. Zato okoliščina, da obdolženi v času odreditve hišne preiskave še ni bil osumljen storitve kaznivega dejanja, nima nobenega vpliva na zakonitost hišne preiskave, pri opravi katere sta bila navzoča tako obdolženi kot osumljena B. B. ter dve priči. Nobeden od njiju ni zahteval navzočnosti odvetnika in tudi ni imel nobenih pripomb ali ugovorov na opravljeno hišno preiskavo, zapisnik o njej pa sta tudi po tem, ko jima je bil prebran, podpisala. Nadalje iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da so pri hišni preiskavi bili zaseženi tudi predmeti, ki izhajajo iz zapisnika, saj je šlo za predmete, ki so bili zaseženi v skladu z izdano odredbo sodišča o hišni preiskavi, tako obdolženi kot B. B. pa sta podpisala privolitev za preiskavo elektronskih naprav, v katerih je navedeno, kdo je imetnik oziroma uporabnik posamezne elektronske naprave, tako da o točnosti zapisanega ne more biti nobenega dvoma.

7. Zato zagovornik, ki trdi, da so dokazi, zaseženi pri opravi hišne preiskave, pridobljeni na nezakonit način, saj obdolženi v času njene oprave še ni bil osumljeni, ne more biti uspešen. Obdolženi je namreč bil imetnik oziroma uporabnik elektronske naprave in je na podlagi drugega odstavka 219.a člena ZKP privolil, da policija opravi preiskavo navedenih elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov, vključno s preko omrežja povezanimi dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki ter na podlagi četrtega odstavka 223.a člena ZKP izjavil, da se sam, njegov zastopnik, odvetnik ali strokovnjak ne bo udeležil zavarovanja podatkov iz elektronskih naprav, ter z lastnoročnim podpisom potrdil, da je bil pred podajo privolitve poučen v skladu z določilom četrtega odstavka 148. člena ZKP in da je zasežene predmete policistu izročil sam, kot to izhaja tudi iz zapisnika o zasegu predmetov. Zato zagovornik, ki skuša prepričati, da obdolžencu niso bili dani ustrezni pravni pouki, ne more biti uspešen, saj je to v nasprotju s podatki kazenskega spisa, tudi, ko zagovornik skuša prepričati, da je bil obdolžencu podan napačen pravni pouk, saj se obdolženi na kaj takšnega tekom postopka ni skliceval vse do predobravnavnega naroka, kar pa je pravilno šteti le kot način njegove obrambe. V obravnavani zadevi je namreč točka osredotočenosti suma na obdolženega nastopila ob preiskavi zaseženih predmetov, saj je obstajal sum, da bodo ob preiskavi teh najdeni dokazi o storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Z opravljenim zasegom predmetov, ki jih je obdolženi izročil sam, policisti s svojim ravnanjem niso posegli v obsojenčevo pravico do zasebnosti, niti v kakršnokoli drugo pravico, kot to zmotno meni zagovornik. Zato zagovornik, ki trdi, da napadena sodba temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni nezakonito in v nasprotju z določili ZKP, ne more biti uspešen.

8. Sicer pa je povedati, da je sodišče prve stopnje predlog zagovornika za izločitev navedenih dokazov zavrnilo, kot to izhaja iz sklepa o zavrnitvi dokazov III K 46113/2021 z dne 30. 3. 2022, ki je pravnomočen. Zato se pritožbeno sodišče tudi na razloge tega sklepa sklicuje, zagovornik, ki pa se v nadaljevanju sklicuje na svoj predlog za izločitev dokazov in skuša omajati pravilnost pravnomočnega sklepa o izločitvi, ne more biti uspešen. Možnost izpodbijanja sklepa o izločitvi dokazov je namreč imel, pa jo je zamudil. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so bili dokazi, katerih izločitev zagovornik ponovno predlaga v pritožbi, pridobljeni na podlagi zakonito izvedene hišne preiskave in zaseženih ter preiskanih elektronskih naprav ter zato ne more biti govora, da gre za dokaze, na katere sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe, prav tako pa ne za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa, saj ne gre za noben od primerov iz člena 83 ZKP. Utemeljena pa tudi ni pritožba glede na zgoraj obrazloženo, da je bila obdolžencu kršena pravica do samoobtožbe, saj so v obravnavani zadevi bili obdolžencu zaseženi predmeti, torej fizični dokazi, ki jih je mogoče pridobiti za razliko od obravnavane zadeve, od obdolženca tudi brez njegove volje ter zato do samoobtožbe sploh ne more priti. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri povsem neutemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom napadene sodbe, ki pravilno ugotavlja, da so dokazi, na katere je oprlo razloge napadene sodbe, zakoniti, kar potrjuje tudi pravnomočen sklep o zavrnitvi predlaganih dokazov. Sicer pa je sodišče prve stopnje z zaslišanjem policistov C. C. in D. D., ugotavljalo sam postopek hišne preiskave in zasega elektronskih naprav, ko sta povedala, da vsem, ki so jim zasežene elektronske naprave, dajo pravne pouke in jih prosijo za privolitev za preiskavo elektronskih naprav, na podlagi teh preiskav pa se ugotavlja, kdo je datoteke posedoval, pravne pouke in ves postopek pa jim tudi večkrat pojasnijo. Po preiskavi zaseženih elektronskih naprav pa se ugotovi, kdo konkretno je na teh napravah deloval in šele takrat lahko govorijo o osumljencu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, kdaj je obdolženi postal osumljenec, povsem pravilen, pomisleki zagovornika pa neutemeljeni in v pritožbi uveljavljana kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin obdolženca ter v zvezi s tem uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-8 ZKP, nista podani.

10. V nadaljevanju pritožbe zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z izvedenskim mnenjem E. E. zaključilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje ter pri tem opozarja na ugotovitve izvedenca, da so na dan zasega bile neposredno dostopne le datoteke, ki so se nahajale na računalniku Lenovo IdeaPad, ostale datoteke pa so bile izbrisane, zato obdolžencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, saj je šlo za neaktivne datoteke, zato tudi niso podani znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, kršitev kazenskega zakona in zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj v razlogih napadene sodbe ni zasledilo nasprotja, na katerega opozarja zagovornik, saj je sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenca pravilno povzelo in tudi ocenilo, s to oceno pa zagovornik očitno ne soglaša, s čimer graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko navaja, da obdolžencu ni dokazano naklepno ravnanje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

12. Ni pritrditi zagovorniku, ko navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče na te razloge tudi sklicuje ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika dodaja:

13. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo ugotovitve izvedenca E. E. oziroma mu je neutemeljeno sledilo v smeri, kdaj in zakaj so se sporne datoteke izbrisale iz računalnika ter da se obdolženi ni zavedal, da so v računalniku sporne datoteke.

14. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo izvedencu E. E., ki je ugotovil, da ni nobenega dvoma, da so bile na dan zasega računalnika LG Intel Core i5 (14. 10. 2020) najdene sporne datoteke. V nadaljevanju pa je izvedenec povedal, da računalnik v primeru, ko so datoteke izbrisane in se shranjujejo novi podatki, išče prostor, kamor bi lahko shranil te podatke na disku in je zato za oceno verjetnosti, da bi se ti podatki samodejno izbrisali, zelo pomembno koliko časa se je računalnik uporabljal in kako je bil uporabljen. V konkretnem primeru je bil računalnik LG Intel Core i5 intenzivno v uporabi v obdobju od marca 2020 do 23. 5. 2020 in je zato glede na pogostost in obseg sprememb datotek zagotovo sklepati, da te datoteke niso bile izbrisane pred 1. 5. 2020 oziroma obstaja velika verjetnost, da se to ni zgodilo pred 23. 5. 2020. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sporne datoteke, navedene v prvi alineji izreka napadene sodbe, skoraj zagotovo niso bile izbrisane pred 1. 5. 2020, na podlagi česar izhaja, da so se sporne datoteke, ki so bile na dan zasega 14. 10. 2020 izbrisane, nahajale na računalniku LG Intel Core i5 vsaj še 30. 4. 2020, saj takrat s strani uporabnika še niso bile izbrisane. S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki zato ne more pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika v tej smeri, ko skuša prepričati, da obdolženi za sporne datoteke ni vedel in je tako izostal subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ko je skušal prikazati, da je sporne datoteke odkril po očetovi smrti, kljub temu, da je tak zagovor poskušala pokriti njegova mama, saj je navedeno v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, ki je potrdil, da je prav obdolženi bil tisti, ki je posedoval in tudi posredoval sporno gradivo, kar vse izhaja iz podatkov s preiskavo zaseženih elektronskih naprav, za preiskavo katerih je obdolženi podal privolitev, podal je geslo za dostop, uporabniško ime in geslo za Google račun, kot to vse izhaja iz obrazca privolitev za preiskavo elektronske naprave z dne 14. 10.2020, ki ga je obdolženi podpisal. Pri preiskavi naprav je bilo ugotovljeno, da je obdolženi uporabljal omrežje Skype in aplikacijo Discord, za oba je imel več uporabniških računov. Pri preiskavi njegovega mobilnega telefona Xiaomi Pocophone je bilo na podlagi pogovora preko Facebook Messengerja, ki ga je imel obdolženi z F. F. dne 17. 9. 2020 in na podlagi neposrednega sporočila z isto osebo dne 13. 10. 2020 ugotovljeno, da obdolženi uporablja aplikacijo Discord, preko katere je 5. 5. 2020 neznanemu uporabniku poslal 21 spornih datotek. Iz podatkov omrežja Skype in uporabniškega računa izhaja, da je bil uporabnik računa prav obdolženi, to pa potrjuje tudi vsebina komunikacije preko Skypa, ki jo sodišče prve stopnje tudi povzema v razlogih napadene sodbe, na te razloge pa se sodišče druge stopnje tudi sklicuje. Sicer pa je obdolženi preko Skypa uporabljal osebni računalnik LG Intel Core i5, preko katerega se je prijavljal v omrežje Skype z istim uporabniškim imenom, ta komunikacija pa je bila tudi najdena na navedenem računalniku, preko katerega je obdolženi izmenjeval sporočila ter posredoval datoteke, ki se mu očitajo in izhajajo iz izreka napadene sodbe in ki jih v nadaljevanju povzema tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe v točkah 35 do 40, in 42, s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri tem sodišče prve stopnje navaja tudi datoteke in komunikacije z neznanim uporabnikom, kateremu je obdolženi povedal, da si želi ugrabiti 3 otroke in njihovo mamo, katere bi nato posiljeval in da si želi imeti sestro, ki bi jo ugrabil, jo zadrogiral in mentalno omrtvil ter spolno izkoriščal, obdolženi pa je tudi pošiljal različnim neznanim uporabnikom datoteko, ki prikazujejo spolno zlorabo ali drugo spolno izkoriščanje otrok, ki je razvidna tudi iz fotografij, ki se nahajajo v spisu. Zato zagovornik, ki trdi, da obdolžencu ni dokazano pošiljanje gradiva s pornografsko in drugo seksualno vsebino, ki vključuje mladoletne osebe, ne more biti uspešen. Izvedenec je namreč pojasnil, da lahko oznaka „neznani uporabnik“ pomeni nekoga, ki si je sam dal ime neznani uporabnik, druga možnost pa je, da so ostale samo sledi komunikacije, sledi uporabnika pa so zgubile oziroma niso bile shranjene, pomembno pa je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vse sporne datoteke pošiljal obdolženi. Datoteke so bile namreč poslane iz IP naslova, ki je bil dodeljen obdolženčevi mami, vendar je elektronske naprave uporabljal obdolženi, na teh napravah pa je tudi bilo najdeno sporno gradivo in zabeležena sporna komunikacija, kot to izhaja tudi iz podatkov o datotekah, ki so bile najdene na računalniku LG Intel Core i5, na primer videoposnetek „toddler being violently mouth fucked“, do katerega je obdolženi dostopil 13. 6. 2020 ter ostale datoteke, ki jih sodišče prve stopnje navaja v nadaljevanju napadene sodbe v točki 44. Iz navedenega pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženca, da naj bi bilo najdeno otroško pornografsko gradivo last njegovega pokojnega očeta, saj je to v nasprotju z datumi dostopa do navedenih datotek, do katerih je obdolženi aktivno dostopal v celotnem obdobju od leta 2016 do 2020, torej je šlo za komunikacijo obdolženega, ki je potekala tudi po smrti njegovega očeta. Pregled zaseženih naprav pa je pokazal, da je obdolženi posredoval različnim uporabnikom večje število pornografskega gradiva, ki prikazuje mladoletne osebe, kar potrjujejo tudi podatki brskalnika Google in nameščena programska oprema, iz katere izhaja, da je obdolženi preko zaseženih elektronskih naprav obiskoval različne spletne strani in platforme s pornografsko in drugo seksualno vsebino, kjer je iskal pornografijo z nevsakdanjimi in bizarnimi spolnimi praksami, ki vključuje incest, človeške iztrebke, spolna dejanja z živalmi in otroško pornografijo, iskal pa je tudi spletne strani, ki so povezane s pornografsko vsebino. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se v preostalem pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo tudi obdolženčevo krivdo, in sicer direktni naklep, ko je zaključilo, da okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ko je obdolženi iskal načine, kako izbrisati in prikriti sledi o svojih prepovedanih aktivnostih, potrjuje, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga hotel storiti. Zavedal se je, da je posedovanje in posredovanje pornografskega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, prepovedano, zavedal se je tudi vsebine posnetkov, torej da gre za otroško pornografijo, saj je takšno gradivo iskal, ga posedoval in posredoval drugim. To vse so okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo pri obdolžencu in ki potrjujejo, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Zato zagovornik, ki s tem ne soglaša, ne more biti uspešen. Prav tako pa mu ni pritrditi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo ugotovitve izvedenca E. E., ki jo skuša omajati z lastno oceno izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče zavrača takšne navedbe zagovornika, ki skuša ugotovitve izvedenca neuspešno izpodbiti s podajanjem lastnih pogledov izvedenih dokazov, s čimer pa obremenilnih izsledkov dokaznega postopka ne more omajati. Predmet opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, so najdene datoteke na računalniku LG Intel Core i5, do katerih je obdolženi dostopal, kot že obrazloženo, tak opis pa ima vse znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj so tako komunikacija kakor fotografije tudi dokumentirane in so sestavni del obravnavne zadeve. Iz njih pa je jasno razbrati, za kakšne fotografije gre in kakšno komunikacijo je obdolženi imel, ki potrjuje, da gre za skrajno zavržno dejanje, kar kaže na njegovo posebno težo. Zato zagovornik, ki trdi, da gre zgolj za fantazije obdolženca, ne more biti uspešen, saj navedeno nikakor ne zmanjšuje obdolženčeve kazenske odgovornosti in teže očitanega kaznivega dejanja, ki jo je povsem pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

15. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik obdolženega niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, za katero meni, da je občutno prestroga in previsoka ter odstopa od drugih izrečenih kazenskih sankcij, ko je za podoben obseg inkriminiranega dejanja, kot se očita obdolžencu, sodišče izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, tako olajševalne, obdolženčevo nekaznovanost, kot obteževalne okoliščine, ko je upoštevalo zelo veliko količino zaseženega pornografskega in drugega seksualnega gradiva, ki prikazuje mladoletne osebe, takšno gradivo pa je obdolženi tudi posredoval različnim uporabnikom, iz samega gradiva pa izhaja, da ta vsebuje najbolj zavržne oblike spolnih zlorab otrok, tudi posilstva, pri čemer je obdolženi očitano kaznivo dejanje izvrševal daljše obdobje. Iz njegove komunikacije z drugimi uporabniki pa izhaja, da gre za nevarnega storilca, ki fantazira o ugrabitvah, mučenju in posilstvih otrok, kar pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva odstopa od sodne prakse za tovrstno kaznivo dejanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje ob pravilnem upoštevanju in oceni vseh okoliščin utemeljeno izreklo zaporno kazen v trajanju tri leta in šest mesecev zapora. Zato pritožba, ki se zavzema za izrek milejše kazni, ne more biti uspešna, saj je pritožbeno sodišče prepričano, da bo edino izrečena zaporna kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Glede sodne prakse pa je potrebno povedati, da obravnavano kaznivo dejanje ni primerljivo s primeri, na katere se sklicuje zagovornik, zato ne narekujejo spremembe izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. 17. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno obdolžencu odvzelo tudi predmete, ki so navedeni v točki III izreka napadene sodbe, kar je tudi ustrezno obrazložilo, saj je potrebno razloge sodbe gledati kot celoto, iz te pa izhaja, da je zaseg vseh predmetov pravilen in da je podlago za njihov odvzem sodišče imelo v tretjem odstavku 498. člena ZKP, saj so bili uporabljeni pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. Zato zagovornik, ki meni, da so razlogi napadene sodbe v tem delu izostali, ne more biti uspešen, in zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

18. Glede na navedeno, in ker v pritožbi zagovornika uveljavljane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP ni zasledilo, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP), pri tem pa je upoštevalo materialne razmere obdolženca.