Jedro

Tožnik je s podpisom izjave o prenehanju delovnega razmerja - v izogib posledicam ugotavljanja odgovornosti za očitane nepravilnosti - hotel doseči prav to. Dejstvo, da si je kasneje premislil, na njeno veljavnost, tudi po presoji revizijskega sodišča, ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnik izrazil s podpisom izjave, ujemala z njegovo takratno pravo voljo. Zato o kakršnikoli napaki volje ne more biti govora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 4.10.1994 v 2. točki izreka, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 4.4.1995. Ugotovilo je, da je bila izjava o prenehanju delovnega razmerja tožniku - sicer razrešenemu funkcije direktorja - podtaknjena v podpis in ni izražala njegove prave volje. Zato je zavezalo toženo stranko, da prizna tožniku čas od 4.4.1995 do 25.4.1995 v delovno dobo in mu za to obdobje izplača plačo za delovno mesto, ustrezno njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim in poravna javne dajatve od teh dohodkov. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi pravico do odškodnine za neizkoriščenih šest dni letnega dopusta za leto 1994 in naložilo toženi stranki, da mu povrne stroške postopka v znesku 81.930,00 SIT s pripadki. Zavrnilo pa je tožnikov reintegracijski zahtevek, saj je ugotovilo, da je A.G. pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi pravnomočne disciplinske odločbe o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da bi predlog v izjavi, s katero je zaprosil delavski svet tožene stranke, da ga z dnem 4.10.1994 razreši dolžnosti direktorja, lahko pomenil le pobudo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) oziroma 2. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Delovno razmerje bi tožniku tako prenehalo na podlagi sklenjenega pisnega sporazuma. V danem primeru pa pisni sporazum ni bil sklenjen, pač pa je delavski svet s sklepom odločil, da tožniku preneha delovno razmerje na osnovi njegove izjave. Te izjave pa ni bilo mogoče šteti kot odpoved delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 1. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, saj ni izražala resnične volje tožnika. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, in izpodbijana sodba drugostopnega sodišča spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena oziroma podredno, da se razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge procesne kršitve preizkuša le, če so v reviziji izrecno uveljavljene. Pri odločanju o reviziji je namreč vrhovno sodišče omejeno na preizkušanje samo tistih postopkovnih kršitev, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da mu revident s svojo dispozicijo določa predmet in obseg odločanja. Ker tožeča stranka uveljavlja samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), je revizijsko sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega razloga.

Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev obeh sodišč pa je sodišče druge stopnje pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Svoj tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 4.10.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dnem 4.4.1995, je tožeča stranka utemeljevala z napakami volje, to je bistveno zmoto, prevaro in grožnjo. Sodišče druge stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na seji delavskega sveta, na kateri se je obravnavalo in sklepalo o njegovi predčasni razrešitvi zaradi poslabšanja poslovnih rezultatov in motenj v poslovanju - sam podpisal prošnjo za razrešitev dolžnosti direktorja in hkrati predlog za prenehanje delovnega razmerja po poteku šestih mesecev, pravilno zaključilo, da tožnik ni bil v zmoti o tem, kakšno izjavo podpisuje in da je bila s podpisom izražena njegova prava volja tudi za prenehanje delovnega razmerja. Tak zaključek je sodišče druge stopnje utemeljilo tudi na podlagi ugotovitve, da tožnik do izdaje sklepa delavskega sveta ni umaknil oziroma preklical že podpisane izjave. Nesporazum je bil po presoji inštančnega sodišča izključen zaradi vedenja tožnika o vsebini izjave, njegova volja pa ni bila obremenjena niti z grožnjo niti z bistveno zmoto. Glede na navedene dejanske ugotovitve je tudi po presoji revizijskega sodišča, pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je sklep delavskega sveta zakonit, saj je bil sprejet na podlagi veljavne odpovedi delovnega razmerja tožnika.

S pisno izjavo tožnika, da mu preneha delovno razmerje z dnem izteka šestmesečnega odpovednega roka, je bila izražena njegova volja, da želi prekiniti delovno razmerje. Z njo je nastala pravna posledica kot jo opredeljuje 1. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 1. točka prvega odstavka 100. člena ZDR. Delavski svet tožene stranke je samo ugotovil, da mu je prenehalo delovno razmerje in izdal izpodbijani sklep, ki je le deklaratornega značaja. Tožnik je s podpisom izjave o prenehanju delovnega razmerja - v izogib posledicam ugotavljanja odgovornosti za očitane nepravilnosti - hotel doseči prav to. Dejstvo, da si je kasneje premislil, na njeno veljavnost, tudi po presoji revizijskega sodišča, ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnik izrazil s podpisom izjave, ujemala z njegovo takratno pravo voljo. Zato o kakršnikoli napaki volje ne more biti govora.

Uveljavljeni revizijski razlog torej ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).