Jedro

Predlagatelj ni zadostil zahtevam iz 367. b člena ZPP, saj v predlogu ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu le posplošeno zatrjuje, da je Upravno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zmotno razporedilo dokazno breme oziroma smiselno ponavlja tožbene navedbe, na katere je Upravno sodišče odgovorilo izčrpno in v celoti.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št.DT 42191-10342/2015-5 (04 142 03) z dne 14. 6. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-01-708/2017-2 z dne 24. 8. 2018. Z navedeno odločbo je bila tožniku naložena v plačilo dohodnina za leto 2011 v višini 8.658,49 EUR.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik v kontroliranem obdobju na svoj bančni račun prejel denarna sredstva, ki jih ni napovedal v svoji davčni napovedi, sporna ni niti njihova višina. Tožnik pa ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, da pojasni vir spornih nakazil na svoj tekoči račun in tako ni uspel izkazati, da naj bi bila to sredstva vlagateljev ter ne njegova lastna sredstva. Posledično je Upravno sodišče potrdilo odločitev davčnega organa.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je v zvezi s sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. V njem navaja, da je zmotna presoja Upravnega sodišča, da je dokazno breme glede vira dohodkov na njem in meni, da bi moral vir sredstev raziskati sam davčni organ. Navaja, da zahtevanih dokazov ni imel in se mu tako ne more naložiti dokazno breme. Dodaja še, da naj bi bila obrazložitev Upravnega sodišča pomanjkljiva.

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Iz te določbe izhaja, da je revizija kot izredno pravno sredstvo namenjena doseganju navedenih objektivnih ciljev. Temu sledi določba 367. b člena ZPP, ki med drugim določa, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367. b člena ZPP). V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

7. Navedenim zahtevam predlagatelj ni zadostil, saj v predlogu ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu namreč le posplošeno zatrjuje, da je Upravno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zmotno razporedilo dokazno breme oziroma smiselno ponavlja tožbene navedbe, na katere je Upravno sodišče odgovorilo izčrpno in v celoti.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).