Jedro

Pri ugotavljanju, ali je delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, so odločilne naloge, ki jih je delavec v okviru delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, dejansko opravljal, in ne zgolj naloge, ki so (okvirno) navedene v opisu delovnega mesta. V sodnem postopku je zato za presojo utemeljenosti odpovednega razloga in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga potrebno najprej ugotoviti, kakšno delo je delavec dejansko opravljal, nato pa glede na to, ali je to delo še potrebno, presoditi, ali je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (ter dopolnilnim in popravnim sklepom) razveljavilo sklep tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 02-10-2004 z dne 25.10.2004 (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi), priznalo tožnici vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja do reintegracije, naložilo toženi stranki, da jo pozove nazaj na delo, ji vpiše v delovno knjižico delovno dobo, jo prijavi v zavarovanje, ji obračuna plačo v bruto zneskih po 1.006,55 EUR mesečno in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Kar je iz naslova neto plač zahtevala drugače (pravilno: več), je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.126,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnica ni opravljala dela na delovnem mestu tajnica, kot to obrazlaga sodišče prve stopnje, ampak na delovnem mestu poslovni sekretar, ki je širše in zahtevnejše. Na podlagi te napačne ugotovitve sodišče prve stopnje izpeljuje nadaljnjo ugotovitev, da v delovnem mestu tajnica ne more biti obseženo organiziranje prireditev in da se delovno mesto formalno pravno ne more ukiniti oziroma tožena stranka ne more izpeljati reorganizacije. Priča A.K. je natančno izpovedal, kaj je obsegalo tožničino delo in tudi, da je organizacija prireditev predstavljala 50% tožničinega dela. Ker je ta naloga odpadla, ni bilo več potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V opisu delovnega mesta te naloge sicer izrecno res ni, je pa pod njo vsebovano komuniciranje z matično firmo v madžarščini, prevajanje, telefoniranje, rezervacija prostorov, priprava gradiv ipd. Ker je tožena stranka želela zmanjšati stroške poslovanja, je preverila, katero delo najlažje pogreša in ugotovila, da je to delovno mesto poslovni sekretar. Večino njenega dela je prevzel vodja podružnice A.K.. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, kakšno delo je tožnica dejansko opravljala (ne glede na formalen opis, ki ne more vsebovati prav vseh nalog) in na podlagi tega oceniti resnost odpovednega razloga. Nadalje pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se ni opredelilo do vseh dokazov in ni napravilo dokazne ocene. Tudi do vseh dejstev se ni opredelilo, čeprav v sodbi povzema tako navedbe tožeče kot tožene stranke. Prav z ničemer pa ni tudi utemeljilo bistvene ugotovitve, da tožena stranka ni dokazala resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga. Tožnica svojih trditev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni z ničemer izkazala, saj je večino svojih navedb usmerila na domnevno šikaniranje - očitno z namenom odvrniti sodišče od ugotavljanja bistva. Zato predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in do vseh navedb strank, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Lahko pa to pomeni, da dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje res ni popolno ugotovljeno, kar pa je v pretežni meri posledica napačne uporabe materialnega prava.

Če pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2002). To lahko stori le v primeru, če je razlog resen in utemeljen (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (5. odstavek 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (1. odstavek 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožnici dne 25.10.2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu poslovni sekretar iz poslovnega razloga, ker naj bi bilo bilo v okviru reorganizacije to delovno mesto ukinjeno. Tožnice pod spremenjenimi pogoji ni bilo mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu in tudi dokvalifikacija in prekvalifikacija nista prišli v poštev.

Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, ker je bila odpoved podana sedem dni po izdaji obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Štelo je, da dejstvo, da obvestilo tožnici ni bilo vročeno, ni pomembno, ker vročitev obvestila ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju je kot sporno izpostavilo vprašanja, ali je bil "postopek sprejet pravnoformalno zakonito", ali so bile spremembe in dopolnitve akta o organizaciji podjetja in sistemizaciji delovnih mest v skladu z veljavnimi predpisi in ali se tožničino delo še naprej opravlja po študentki S.D.. Ugotovilo je, da tožena stranka ni mogla ukiniti tožničinega delovnega mesta, ker ni bilo potrebe po ukinitvi in tudi ne po reorganizaciji. To odločitev je oprlo na ugotovitev, da "pripravljanje prireditev", ki naj bi po izpovedi priče A.K. predstavljalo 50% tožničinih zadolžitev in za katere je tožena stranka trdila, da se je potreba po njih zmanjšala, ni obseženo v opisu tajniških del. Zaradi te ugotovitve ostalih dokazov ni izvajalo in se do navajanih dejstev ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe ne strinja. Pritožba ima prav, da je najprej treba ugotoviti, kakšno delo delavec opravlja in je šele na tej podlagi mogoče ugotavljati, ali se je obseg tega dela zmanjšal do te mere, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Kot je izpovedal priča A.K., je med tožničine naloge med drugim spadala tudi organizacija prireditev, ki je obsegala kar 50% vseh njenih nalog. Obseg teh del naj bi se občutno zmanjšal, kar je imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če to v resnici drži in je tožena stranka delo organizirala tako, da je tožničino delo razporedila na druge (že zaposlene) delavce, je odpovedni razlog lahko utemeljen. Ali je naloga "organizacija prireditev" izrecno navedena v opisu delovnega mesta sploh ni bistveno. Od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da v opisu delovnega mesta opredeli prav vse naloge. Kot je izpovedal A.K., je med naloge poslovne sekretarke spadalo tudi "organiziranje prireditev": dogovori z zdravniki, predavatelji in nastopajočimi, organiziranje dvoran, tajniški posli, prodaja časopisov, kaset, brošur ter priprava reklamnega in izobraževalnega materiala. Če je to delo tožnica opravljala (v okviru opisa: tajniška dela), formalna opredelitev naloge v opisu delovnega mesta ne more biti odločilna. Pri ugotavljanju, ali je delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, so odločilne naloge, ki jih je delavec v okviru delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, dejansko opravljal in ne zgolj naloge, ki so (okvirno) navedene v opisu delovnega mesta. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naloga "organizacija prireditev" ne more biti "skrita" v delovnem mestu tajnica (pravilno: poslovni sekretar). Napačno in celo nerazumljivo pa je tudi stališče, da tožena stranka tožničinega delovnega mesta zato sploh ne more ukiniti oziroma da zato ni potrebe po reorganizaciji. Ali se bo določeno delovno mesto ukinilo in kako se bo delo organiziralo, je stvar edinole delodajalca. Sodišče se v smotrnost reorganizacije ne more spuščati ali jo ocenjevati.

Glede na pritožbeni ugovor, da tožnica svojih navedb o neutemeljenosti odpovednega razloga ni dokazala, je potrebno opozoriti le na to, da pri postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. odstavku 82. člena ZDR velja načelo o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožena stranka je dolžna dokazati, da je odpovedni razlog utemeljen. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, katera dela je tožnica dejansko opravljala kot poslovna sekretarka, ali se je njihov obseg res zmanjšal in ali se je njeno preostalo delo porazdelilo med obstoječe kadre. Če je tožena stranka namesto tožnice zaposlila drugo delavko, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil resen in utemeljen. Če pa je njeno delo porazdelila med druge delavce, da so ga opravili poleg svojega dela, je razlog utemeljen. Navedenega sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava niti ni ugotavljalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP. To je storilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po tej določbi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker se bo v ponovljenem postopku potrebno opredeliti do odločilnih vprašanj, ki se jih sodišče prve stopnje doslej še ni dotaknilo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je primerneje, če se dokazni postopek dopolni pred sodiščem prve stopnje.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do ključnih vprašanj, navedenih v prejšnjem odstavku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si je sodišče prve stopnje kot sporna zastavilo vprašanja, ki naj bi bila pomembna za rešitev tega spora, vendar pa na njih ni odgovorilo. Ker ne gre za vprašanja, ki bi bila odločilnega pomena (razen morda ugotavljanja, ali je tožničino delo v celoti prevzela S.D.), odgovori niti niso bili potrebni. Opozoriti je potrebno le na stališče v zvezi s subjektivnim rokom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ena od zahtev, ki jih ZDR predpisuje v primeru odpovedi pogodbe bo zaposlitvi iz poslovnega razloga, je tudi pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 83. člena ZDR), za katerega tožnica zatrjuje, da ji ni bilo vročeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vročitev pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi za njeno zakonitost ni odločilnega pomena, nima pa (nevročeno) obvestilo nikakršne zveze z rokom za podajo redne odpovedi. Lahko je podaja pisnega obvestila v določenih primerih tisti skrajni trenutek, od katerega teče rok za podajo odpovedi. Ni pa tako v vseh primerih, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje. Iz listin v spisu izhaja, da je direktor tožene stranke sklepom z dne 15.10.2004 ukinil delovno mesto poslovni sekretar. Ta sklep (in ne obvestilo o nameravani odpovedi) bi bil lahko odločilen za štetje subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi (če je bil - glede na žig "neveljavno" - v resnici sprejet).

Kljub temu, da je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je o pritožbenih stroških odločilo. Ni namreč razloga, da odločitev o njih prepušča končni odločbi, kot to določa 3. odstavek 165. člena ZPP. V tem sporu gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delodajalec krije sam svoje stroške, ne glede na izid (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).