Jedro

Določba drugega odstavka 7. člena OT, ki je relevantna za obravnavano zadevo, ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča navedena določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se ga kot tako (samostojno) tudi dokazuje. Zagovornik obdolženca mora namreč pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje; od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 19/2017 z dne 11. 1. 2019 se odpravi v III. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. S sklepom št. Bpp 19/2017 z dne 11. 1. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je toženka tožnici za opravljeno delo po napotnici Bpp 19/2017 z dne 18.1. 2017 priznala nagrado in stroške v znesku 13.037,39 EUR ter 22 % DDV v znesku 2.868,23 EUR (I. točka izreka), določila je, kako se poravna priznani znesek 15.905,62 EUR (II. točka izreka), višji tožničin zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnila (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bila z odločbo Bpp 19/2017 z dne 18. 1. 2017 upravičenki A.A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP) v obsegu pravnega zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v ... X K 47610/2015. Za izvajanje BPP je bila določena tožnica, ki je po opravljenih storitvah pravočasno vrnila izpolnjeno napotnico s stroškovnikom in ostalimi prilogami. Toženka je na tej podlagi in ob upoštevanju določil Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) ter petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) tožnici priznala za zastopanje na predobravnavnem naroku in narokih za glavno obravnavo, za odsotnost iz pisarne, za urnino zaradi čakanja na začetek glavnih obravnav, za urnino zaradi zastopanja na glavnih obravnavah ter za materialne izdatke skupno 20.462,5 točk po OT, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 9.392,29 EUR. Tožnici so bile priznane še dnevnice v znesku 916,30 EUR, parkirnina v znesku 124,00 EUR ter kilometrina v znesku 2.604,80 in od izračunanega skupnega zneska 13.037,39 EUR tudi 22% DDV. Kot navaja toženka v nadaljevanju obrazložitve, pa tožnici ni priznala priglašenega 25 % zvišanja za nadaljnje očitano kaznivo dejanje. V tej zvezi pojasnjuje, da se je v zadevi X K 47610/2015 do vključno z obravnavo z dne 3. 10. 2018 po obtožnici Kt 23766/2015 obravnavalo le očitano kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po petem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), nato je Specializirano državno tožilstvo obtožnico modificiralo in se je nadalje, od vključno z obravnavo z dne 24. 10. 2018 obravnavalo le kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, na podlagi katerega je sodišče tudi izdalo sodbo. Sklepno toženka še pojasni, zakaj tožnici ni priznala urnine za zastopanje na naroku dne 21. 2. 2018 v priglašenem znesku.

3. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero navedeni sklep toženke izpodbija v III. točki izreka. Konkretno je zavrnilni del sklepa zanjo sporen, ker ji toženka ni priznala 25 % zvišanja za nadaljnje očitano dejanje. Kot pojasni tožnica, je pri tem ob sestavljanju stroškovnika sicer prišlo do pisne pomote, vendar je pri vsaki postavki obenem navedeno, da zahteva 25 % povišek po drugem odstavku 7. člena OT. V konkretnem primeru je namreč obtožba upravičenki do BPP, ki jo je zagovarjala tožnica, očitala: 1. da je v noči z 10. na 11. 4. 2015 v nočnem klubu ... z Dominikanko po imenu A.A. v združbi razpolagala tako, da jo je proti plačilu 270 EUR z namenom izkoriščanja njenih spolnih uslug izročila tajnemu delavcu policije (TD 6013) in 2. da je v navedenem klubu dne 17. 6. 2015 proti plačilu 150 EUR izročila B.B. z vzdevkom C.C. tajnemu delavcu policije (TD 6011). Tožnica pojasnjuje, da je besedilo drugega odstavka 7. člena OT identično besedilu drugega odstavka 8. člena OT iz leta 2003, s katero je bilo uveljavljeno, da se vrednost storitve zviša za vsako nadaljnje očitano dejanje in ne za vsako nadaljnje kaznivo dejanje. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (UO OZS) je že na seji 9. 12. 2003 sprejel sklep z razlago, da je za vsako posamezno dejanje v okviru istega kaznivega dejanja treba ugotavljati vse elemente in okoliščine kaznivega dejanja in odtlej so sodišča takšen povišek priznavala. V dokaznem smislu se tožnica sklicuje na izpodbijani sklep, na obtožnico in modifikacijo obtožnice v predmetni kazenski zadevi, sklep UO OZS dne 9. 12. 2013 ter spis toženke Bpp 19/2017. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavi (pravilno: odpravi) in toženki naloži, da ji prizna tudi 25 % povišek na skupno storitev, povečan za 22 % DDV.

4. Z vlogo z dne 6. 3. 2019 je tožnica predložila še sklep Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 537/2016 z dne 20. 2. 2019 in navedla, da je bilo z njim odvetniku, ki je na podlagi odločbe o BPP zagovarjal soobtoženega v isti kazenski zadevi, pri odmeri nagrade priznano 25 % povečanje po drugem odstavku 7. člena OT zaradi obrambe obdolženca zaradi dveh očitanih dejanj. Tožnica zato vztraja pri tožbi ter uveljavlja povračilo stroškov postopka po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik).

5. Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 19/2017, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdanem sklepu in njegovih razlogih ter predlagala, da se tožba zavrne. V zadevi je sporno, ali tožnici pripada v stroškovniku priglašeno 25 % povišanje po drugem odstavku 7. člena OT. Toženka pojasnjuje, da kot sodišče ni dolžna upoštevati obvezne razlage OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu, tudi sicer pa meni, da omenjena razlaga ne nasprotuje njeni odločitvi. Strinja se, da zagovorniku pripada povišanje za vsako nadaljnje očitano dejanje, saj je to utemeljeno z večjim strokovnim naporom, ki ga mora v takšnem primeru vložiti v obrambo. Vendar se v predmetnem kazenskem postopku nikoli nista hkrati obravnavali dve ali več očitanih dejanj v breme upravičenke do BPP, temveč jo je tožilstvo najprej bremenilo kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po petem odstavku 113. člena KZ-1, po modifikaciji obtožnice pa se je obravnavalo kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1, pri čemer je vseskozi šlo za isti historični dogodek. Da je zahtevek po povišanju iz drugega odstavka 7. člena OT neutemeljen, je moč posredno (a contrario) sklepati iz pojasnila UO OZS z dne 5. 2. 2002, s katerim je bil razrešen primer, ko se je po isti obtožnici hkrati obravnavalo več kaznivih dejanj v breme obdolženca ter se je zagovorniku do točke, ko se je več kaznivih dejanj po spremembi obtožnice prekvalificiralo v eno (v smislu nadaljevanega kaznivega dejanja), priznalo povišico. Če bi v konkretnem primeru tožnica obdolženko določen čas zagovarjala zaradi dveh ali več očitanih dejanj, bi toženka priznala povišico za vse storitve, ki bi bile opravljene v časovnem intervalu obravnave več očitkov hkrati. Toženka zavrača tožničino sklicevanje na sklep Bpp 537/2016 z dne 20. 2. 2019, ker gre za odločitev drugega organa za BPP v drugi zadevi (čeprav v zvezi z istim kazenskim postopkom), predvsem pa dejstvo, da je ta odločitev ugodnejša za zagovornika, ne utemeljuje njene pravilnosti in zakonitosti.

6. Tožnica je v vlogi z dne 24. 4. 2019 navedla, da poviška nagrade iz 7. člena OT na račun prekvalifikacije kaznivih dejanj oziroma modifikacije obtožnice ni nikoli zahtevala in tega tudi sedaj ne uveljavlja. Povišek zahteva, ker se je kazenski postopek zoper upravičenko do BPP ves čas vodil zaradi dveh dejanj, ki sta bili pod obtožbo in ne predstavljati istega historičnega dogodka.

7. Sodišče je s prejetimi vlogami v tem upravnem sporu seznanilo tudi upravičenko do BPP (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), ki pa svojega odgovora ni podala, niti ni kakorkoli drugače uveljavljala svoje udeležbe v tem sodnem postopku.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožnica s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija III. točko izreka toženkinega sklepa, in sicer zato, ker ji toženka ni priznala 25 % poviška po drugem odstavku 7. člena OT. Ta določa, da se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo ali vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %.

10. Kot je razvidno iz upravnega spisa, je tožnica v napotnici priloženem stroškovniku, s katerim je specificirala zahtevano nagrado in stroške za opravljene storitve BPP, sicer zapisala, da uveljavlja zvišanje za nadaljnje očitano "kaznivo" dejanje, vendar je obenem izrecno navedla, da gre za zvišanje po drugem odstavku 7. člena OT. Toženka je to tudi razumela (kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo), tako da navedeni pomotni zapis v stroškovniku ne more biti in ni razlog za odločitev, ki jo je sprejela.

11. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je toženka odločitev oprla na ugotovitev, da se je v kazenski zadevi, v kateri je tožnica zagovarjala upravičenko do BPP, tej sočasno očitalo in posledično obravnavalo le eno kaznivo dejanje (najprej kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po petem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 113. člena KZ-1, po modifikaciji obtožnice pa kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, za katero je bila nato tožnici tudi izrečena obsodilna sodba). Vendar pa navedeno po presoji sodišča sporne odločitve ne utemeljuje.

12. Predhodno citirana določba drugega odstavka 7. člena OT, ki je relevantna za obravnavano zadevo, ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča navedena določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se ga tako, torej samostojno tudi dokazuje. Zagovornik obdolženca mora namreč pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje; od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena. Ker mora torej zagovornik obrambo obdolženca pripraviti za vsako posamezno očitano dejanje, ki tvori kaznivo dejanje, se skupna vrednost storitve za zagovarjanje v takšnem primeru poveča, kot je določeno v drugem odstavku 7. člena OT.

13. Tožnica je v tožbi konkretno navedla, da je v obravnavanem primeru obtožba (po prvotni in po modificirani obtožnici) upravičenki do BPP očitala, da je kaznivo dejanje storila z dvema različnima dejanjema. Pri tem se je sklicevala na tožbi priloženo obtožnico (glej 2. točko na str. 4 ter 2. alinejo 5. točke na str. 5) in modifikacijo obtožnice (glej 2. točko na str. 2 ter 2. alinejo 5. točke na str. 3). Da je upravičenka do BPP kaznivo dejanje storila z dvema dejanjema, je razvidno tudi iz izrečene sodbe v predmetni kazenski zadevi, ki se nahaja v spisu toženke (2. točka in 2. alineja 4. točke izreka na str. 3). Iz opisa dejanj je razbrati, da gre za (tudi) krajevno in časovno samostojni dejanji, ki ne pomenita istega historičnega dogodka.

14. Navedeno kaže, da je toženka pri odločitvi iz izpodbijanega dela sklepa napačno uporabila materialno pravo (OT) in da je zato tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in na podlagi določb 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo v III. točki izreka ter zadevo v tem delu, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem bo morala upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov tožbi treba ugoditi ter izpodbijani del sklepa odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, upravičenka do BPP kot potencialna udeleženka z nasprotnim interesom pa v upravnem sporu ni sodelovala (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v upravnem sporu zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tožnici ni priznalo v zadnji vlogi uveljavljanega 10 % povišanja po 4. členu Pravilnika, ker navedbe v tej in tudi predhodni vlogi niso bile potrebne za odločitev sodišča. Toženka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožnici plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).