Jedro

V pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene in so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v navedenih določbah ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1,Uradni list RS, št. 134/2003), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.8.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena (v zvezi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena) in 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34.člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v štiriindvajsetih urah od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo dne 26.6.2005. Zaradi ilegalnega vstopa v Republiko Slovenijo mu je Policijska postaja L.C. izdala odločbo o prekršku z dne 26.6.2005. Za azil v Republiki Sloveniji je zaprosil dne 5.7.2005, ko je bil nastanjen v Centru za tujce v P., zaradi njegove odstranitve iz Republike Slovenije. Glede na navedeno je po presoji sodišč-a prve stopnje tožena stranka pravilno presodila, da je tožnik podal prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea 1. odstavka 36. člena ZAzil). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je mogoče iz tožnikovih navedb v prošnji za azil (da se ne more vrniti na svojo zemljo v južni del M., ker se boji preganjanja s strani Srbov, v severnem delu mesta, kjer se je preživljal s priložnostnimi gradbenimi deli, pa ne more več živeti kot podnajemnik) sklepati, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu preganjanja, kot je to opredeljeno v virih, ki jih citira tožena stranka v izpodbijani odločbi (Direktiva sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, ter knjiga prof. J.C. Hathawaya The Law of Refugee status, 1991). Kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti, ali so podani humanitarni razlogi za azil, saj kadar se odloči po 2. odstavku 35. člena ZAzil, teh razlogov tožena stranka ni dolžna ugotavljati. Navaja tudi razloge, zakaj je odločilo na seji senata in ni razpisalo glavne obravnave.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene ugovore in navaja, da je v tožbi uveljavljal arbitrarnost izpodbijane odločbe, ker tožena stranka ni obrazložila, kako je ugotovila, da je tožnik zlorabil azilni postopek. V tem delu tudi izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov. Tožena stranka se tudi ni opredelila do njegovih zatrjevanj, da je preganjan iz nacionalnega razloga (ker je Albanec) in sta tako odločba kot izpodbijana sodba tudi v tem delu brez razlogov, zato ju ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče bi moralo razpisati glavno obravnavo, ker je ni, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pristojni organ po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, po 2. alinei istega odstavka pa, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Tožnikove ugovore, da izpodbijana odločba tožene stranke in izpodbijana sodba nimata razlogov o tem, v čem je zlorabil postopek in o ugotovitvi, da v izvorni državi ni preganjan, je pritožbeno sodišče moralo zavrniti kot neutemeljene. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru, ko je pravilno odločala v t.i. pospešenem postopku (2.odstavek 35. člena ZAzil), ugotovila vse pravno relevantne okoliščine.V pospešenem postopku ne gre namreč za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene in so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v navedenih določbah ZAzil. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožnik prošnjo za azil vložil šele dne 5.7.2005, to je potem, ko je bil že nastanjen v Centru za tujce zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz države, po izdaji odločbe o prekršku z dne 26.6.2005. Zato je utemeljeno sklepanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podan razlog iz 5. alinee 1. odstavka 36. člena ZAzil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tožena stranka obrazložila tudi svojo odločitev, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik pavšalno navajal v prošnji za azil pa glede na že navedeno, ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi (trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo). To pa je tožena stranka, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov tudi obrazložila, sodišče prve stopnje pa je njeno obrazložitev povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Iz tožnikove prošnje za azil namreč izhaja, da v severnem delu M., kjer tožnik živi zadnja štiri leta, ni bil nikoli preganjan in nadlegovan s strani Srbov. V prošnji za azil navaja le, da se ne more vrniti na svoje posestvo, ki leži v južnem delu M., ker se boji, da bi ga Srbi ubili. Tožnikovega pavšalnega zatrjevanja o preganjanju, če bi se vrnil v izvorno državo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot preganjanje v smislu že navedenega, saj bi tožnik tudi v primeru morebitnega preganjanja v izvorni državi lahko poiskal zaščito pri pristojnih državnih organih.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, ni napravilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj neoprava glavne obravnave v obravnavanem primeru ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). V obravnavanem primeru gre namreč za presojo zakonitosti upravnega akta tožene stranke, izdanega v pospešenem postopku, pri čemer se tak postopek, kot že navedeno, opravi le, če je že iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da je ta neutemeljena, med drugim tudi, če iz nje ne izhaja, da bi mu v izvorni državi grozilo preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Glede na to se torej v pospešenem postopku presoja zgolj na podlagi prosilčeve prošnje za azil in splošno znanih okoliščin o stanju v tožnikovi državi, glede razlogov, ki jih v prošnji navaja za razloge za zapustitev izvorne države. Tožnik v obravnavanem primeru v svoji tožbi in sedaj v pritožbi ni navedel nobenih drugih okoliščin in dejstev oziroma dokazov, kot jih je navajal v prošnji za azil in ki bi spreminjali njegove navedbe v prošnji za azil ali bi bile drugačne od že navedenih okoliščin. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke presojalo zgolj na podlagi dokazil, ki so v upravnih spisih.Tožnik pa z ničemer ni pojasnil, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Čeprav je tožnik v tožbi zahteval opravo glavne obravnave, bi bila ta v obravnavanem primeru, glede na okoliščine primera po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s smislom pospešenega postopka, kakršen je v ZAzil uveden prav zato, da se o očitno neutemeljenih azilnih prošnjah odloči v pospešenem postopku, v skladu z načelom učinkovitosti in ekonomičnosti postopka. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbi, št. I Up 1379/2005-2. Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožnikov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.