Jedro

Neutemeljena je trditev materialnopravne narave, da dela stvari ni mogoče priposestvovati, ker stvarna pravica lahko obstoji le na celotni stvari. V skladu z določbo četrtega odstavka 28. člena ZTLR je lastninska pravica tožeče stranke ugotovljena na določenem (identificiranem) zemljišču, torej na celotni stvari. Izpodbijana sodba je v tej smeri navedla, da bo tožeča stranka na tako opredeljenem zemljišču v nadaljevanju postopka v skladu z določbo 44. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin državne meje in prostorskih enot dosegla parcelacijo parcele 1216/4 na tisti del, katerega lastnica je po tej sodbi. Ni razloga, zakaj tudi po določbah ZTLR ne bi mogel biti predmet samostojnega priposestvovanja del nepremičnine, na katerem dobroverni lastninski posestnik izvršuje kvalificirano posest. Navedeno stališče je bilo končno uzakonjeno v določbi tretjega odstavka 43. člena sedaj veljavnega SPZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica M. G. pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1216/4 travnik, vpisani v vl. št. 98 k.o. ... , razen na jugovzhodnem delu te parcele, ki je v skici, ki je sestavni del izreka sodbe, označen z linijo A-B-C-D. Zaradi delnega umika tožbe je postopek v umaknjenem delu ustavilo.

2. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 1. točko 338. člena ZPP, v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni res, da bi toženec sam na glavni obravnavi označil sporni del parcele na skici. Tožbi je bila priložena le mapna kopija predmetne parcele, na kateri pa ni bila vrisana meja med tistim delom, ki naj bi jo dejansko tožeča stranka uživala in tistim delom, ki naj bi ga užival F. G. Na glavni obravnavi dne 3. 11. 2006 je toženec le pokazal na mapni kopiji, kaj naj bi užival F. G., medtem ko je na glavni obravnavi 20. 12. 2006 tožnica sama vrisala mejo med točkami A, B, C in D. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožencu ni omogočilo, da se o modificiranem tožbenem zahtevku izjasni. Vztraja pri tem, da je v tem primeru prišlo do spremembe tožbe v skladu z določilom 185. člena ZPP, zaradi česar bi sodišče posledično bilo dolžno toženi stranki omogočiti, da se do spremembe opredeli. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka še danes ne ve, da se je strinjala z modifikacijo tožbenega zahtevka, ki jih sploh ni bila predočena. Po končanju glavne obravnave dne 20.12.2006 je toženec pričakoval, da bo imel možnost opredeliti se do vrisane meje v mapni kopiji in to preveriti z ustreznim strokovnjakom geodetske stroke. Sicer pa ni mogoče samostojno priposestvovati dela sporne nepremičnine, ker lahko stvarna pravica obstaja le na celotni stvari, torej le na celotni parceli št. 1216/4. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek se je v tej stvari glasil na ugotovitev, da je tožeča stranka (na podlagi priposestvovanja) lastnica parcele št. 1216/4 v izmeri 1381 m2, vl. št. 1098 k.o. ..., zaradi česar naj bi ji bil toženec dolžan izstaviti listino na katere podlagi se bo kot lastnica vknjižila v zemljiško knjigo. Sestavljen je bil torej iz ugotovitvenega in dajatvenega dela. Dne 20. 12. 2006 pa je tožeča stranka na glavni obravnavi skrčila ugotovitveni del tožbenega zahtevka v obsegu jugovzhodnega dela parcele št. 1216/4, označenega v skici s točkami A-B-C-D, umaknila pa je njegov dajatveni del. Sodišče prve stopnje je umik vzelo na znanje ter v skladu s preostalim delom tožbenega zahtevka temu ugodilo.

7. Revizija zaradi takšne odločitve očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izhaja iz presoje, da je tožeča stranka dne 20. 12. 2006 spremenila tožbo v skladu z določbo 184. člena ZPP, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki omogočiti, da se opredeli do spremenjenega zahtevka (peti odstavek 185. člena ZPP). Ker tega ni storilo, naj bi toženi stranki zaradi nezakonitega postopanja ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa se revizijsko sodišče strinja z razlago izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni spremenila tožbe s skrčenjem ugotovitvenega zahtevka glede obsega zemljišča, na katerem uveljavlja lastninsko pravico. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da jugovzhodni del spornega zemljišča uživa sosed pravdnih strank F. G. Skrčenje tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice glede dela spornega zemljišča ne pomeni spremembe tožbe v skladu z določbo drugega odstavka 184. člena ZPP, temveč le njegovo zmanjšanje. Po navedeni zakonski določbi je namreč sprememba tožbe le sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.

8. Nobeden od navedenih primerov v obsegu obravnavanega skrčenja ni podan. Gre le za zmanjšanje tožbenega zahtevka v skladu z določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP, kar pa po navedeni zakonski navedbi ne predstavlja spremembe tožbe, ki bi imela za posledico obveznost ravnanja sodišča v skladu z določbo petega odstavka 185. člena ZPP. Tožena stranka je bila na naroku, na katerem je tožeča stranka zmanjšala tožbeni zahtevek, navzoča, pa se je z „modifikacijo tožbenega zahtevka in delnim umikom tožbe“ (vsebina zapisa z glavne obravnave dne 20. 12. 2006) strinjala. Glede na opredelitev točk, ki razmejujejo jugovzhodni del spornega zemljišča, ni podala ugovorov, čeprav je imela na glavni obravnavi možnost, da pravočasno in decidirano navede, s čem se v tej opredelitvi ne strinja. Ob tem je iz podatkov spisa razvidno, da je toženec že na glavni obravnavi 3. 11. 2006 kot stranka zaslišan izpovedal, da „južni del parcele 1216/4, to je, kar je pod cesto, že 15 do 20 let uživa F. G.“, nakar je na mapni kopiji to tudi označil. S tem je tudi sam identificiral tisti del spornega zemljišča, ki ga je na glavni obravnavi 20. 12. 2006 označila tožeča stranka in v tem obsegu skrčila svoj tožbeni zahtevek. Zato ne drži revizijska trditev, da je toženi stranki bilo onemogočeno obravnavanje o izmerah zemljišča, ki je predmet skrčitve tožbenega zahtevka. Opravičevanje domnevne neaktivnosti tožene stranke na glavni obravnavi 20. 12. 2006 z nejasno revizijsko trditvijo, da „tožena stranka še danes ne ve, da bi se strinjala z modifikacijo, ki ji sploh ni bila predočena“, je zato pravno neupoštevno.

9. Neutemeljena je tudi revizijska trditev materialnopravne narave, da dela stvari ni mogoče priposestvovati, ker stvarna pravica lahko obstoji le na celotni stvari. V skladu z določbo četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je lastninska pravica tožeče stranke ugotovljena na določenem (identificiranem) zemljišču na parc. št. 1216/4, torej na celotni stvari. Izpodbijana sodba je v tej smeri navedla, da bo tožeča stranka na tako opredeljenem zemljišču v nadaljevanju postopka v skladu z določbo 44. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS, št. 52/2000) dosegla parcelacijo parcele 1216/4 na tisti del, katerega lastnica je po tej sodbi. Ni razloga, zakaj tudi po določbah ZTLR ne bi mogel biti predmet samostojnega priposestvovanja del nepremičnine, na katerem dobroverni lastninski posestnik izvršuje kvalificirano posest. Navedeno stališče je bilo končno uzakonjeno v določbi tretjega odstavka 43. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika.

10. Ker revizija, ki sicer med revizijske razloge šteje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v tej smeri ni podala ustrezne obrazložitve, ostali očitki procesnih kršitev pa niso utemeljeni, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.