Jedro

Toženec je s podpisom lastne bianco menice prevzel obveznosti poplačila določenega dolga podjetja v stečaju, zato so pritožbene trditve o neodgovornosti za obveznost neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. In 393/92 z dne 11.12.1992 v 1. in 3. točki v celoti v veljavi. Navedeno pomeni, da mora toženec plačati tožeči stranki 85.861.763,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1992 dalje do plačila ter mu povrniti izvršilne stroške v znesku 120.540,00 SIT. Nadalje mora tožena stranka plačati tožeči stranki 240.000,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Prvostopno sodišče je tudi zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VIII P 118/93 z dne 5.3.1993, s katerim je bila izdana predhodna odredba. Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da toženec ni odgovoren za obveznost, ki se mu nalaga s sodbo. Ugovarja okoliščinam glede lesa, kot so navedene v sodbi. Ni res, da bi bil les v skladišču "C" nestrokovno uskladiščen, prav tako pa niso resnične ugotovitve o stanju hlodovine na žagi v P.. Les se je nabavljal za znane italijanske kupce in J.Z. je osebno vodil oceno kvalitete in evidenco skladiščenega lesa. Tožena stranka ni dovolila, da bi Z. strokovno predajal les, evidenca odpeljanega lesa se je izgubila, J. pa je oceno podal le na počez. Družba d.o.o. v juliju 1990 ni bila v stečaju in tožeča stranka ni imela nobenega sodnega sklepa za prisilno prodajo. V tožnikovi odsotnosti se je izvršila prodaja za najnižjo možno ceno in je šlo za nepravilno ter nezakonito manipulacijo z lesom. Poroštveno menico je izdal pod hudim psihičnim pritiskom, saj je šlo za velik znesek in za odgovorno zadevo. Na sestanku v A banki je bil tudi S. kot uslužbenec tedanjega Sekretariata za notranje zadeve, kar ga je še dodatno prisiljevalo k temu, da je izdal lastno menico. M.P. in M.R. sta dobro poznalo njegovo težko situacijo in mu obljubljala kredit iz inozemstva v višini 2.000.000,00 DEM, pod pogojem, da plača 550.000,00 DEM, kar jima je tudi izročil. Od obljubljenega kredita ni bilo nič in je bil ogoljufan, na osnovi tega pa mu je zavarovalnica najprej zarubila in nato v izvršilnem postopku kupila stanovanjsko hišo 52/a. Po pogodbi med d.o.o. in firmo N je bilo dogovorjeno, da bo d.o.o. izplačala celotno vrednost kupnine šele po izteku dveh let, s tem, da bo A banka vsakih 90 dni podaljševala dokumentarni akreditiv avtomatsko do izteka dveh let. A banka ne bi smela brez njegove prisotnosti sprememniti načina plačila, to je celotni akreditiv, s tem je bila povzročena ekonomska smrt družbi d.o.o. Dvakrat je zahteval zaslišanje priče A.O., kar je bilo neutemeljeno zavrnjeno. Sodišče mora ugotoviti dejansko stanje in dopustiti strankam, da dokažejo trditve z zaslišanjem prič. V nobenem primeru ni nikogar zavedel, niti uslužbenca banke, niti ni ogoljufal tožeče stranke. Tožeča stranka je plačala nekaj, kar ni bila dolžna, zato tega ne more od toženca terjati nazaj. Za nastali dolg ni odgovoren, zato je neopravičeno obsojen na plačilo visokega denarnega zneska. Njegovih premičnih stvari ni več, tako da je tudi predhodna odredba glede premičnega premoženja brezpredmetna, vključno tudi s tisto, ki se nanaša na avtomobil Škoda. Dne 19.3.2001 je toženec pritožbenemu sodišču predložil sodbo Okrožnega sodišča v Ljublajni I K 332/96 z dne 4.12.2000 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 194/2001 z dne 22.2.2001. Pritožba ni utemeljena. Toženec uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga utemelji s tem, da mu ni bila dana možnost dokazovanja dejstev in okoliščin s predlagano pričo A.O.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zavrnitev predloga za zaslišanje navedene priče ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka, saj je prvostopno sodišče v obrazložitvi pojasnilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo. Neizvedba tega dokaza bi lahko imela za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni tako, saj je bil predlog za zavrnitev zaslišanja priče A.O. povsem pravilno zavrnjen. Navedena priča naj bi pojasnila, da je obstajal dogovor med d.o.o. in firmo N, da bo blago plačljivo po dveh letih in ne po 90 dneh, kot je to storila A banka. Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo zaslišanje te priče kot nepotrebno, ker ne gre za pravno odločilno okoliščino, ki bi bila pomembna za sporno zadevo. Akreditiv, ki ga je tožeča stranka na zahtevo podjetja d.o.o. odprla v korist firma N., je bil neodvisen od prodajne pogodbe ali drugega pravnega posla med obema podjetjema (primerjaj 1074. člen Zakona o obligacijskih razmerih, ZOR). Po odprtju akreditiva je bila banka dolžna preverjati le skladnost dokumentov, ki jih je predložil upravičenec iz akreditva (1080. in 1081. člen ZOR) in bila dolžna izplačati določeno denarno vsoto na zahtevo upravičenca, ne da bi se mogla spuščati v vsebino pogodbe med naročiteljem za akreditiv in upravičencem iz akreditiva (1074. člen ZOR). Zato je brezpredmetno zaslišanje priče A.O., češ da je bil med N in d.o.o. dogovor, da bo slednji plačal kupnino po dveh letih. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča je tožeča stranka izplačala N. določene zneske potem, ko je ta predložil tožeči stranki ustrezne dokumente in zahteval plačilo. K navedenemu je dodati, da je neutemeljen tudi dokazni predlog za zaslišanje Š.in Z., ker tožena stranka v pritožbi ne pojasni konkretno, kaj naj bi navedena izpovedala in navaja le, da naj bi vedela izpovedati o okoliščinah v zvezi s spornim razmerjem. Sicer pa je bil J.Z. že zaslišan (list. št. 80 in 81). Ob pritožbenem poudarjanju določenih okoliščin v zvezi z lesom, z izdajo menice in akreditivom pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za poudarjanje okoliščin, ki so v izpodbijani sodbi obravnavane in glede katerih je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter skladno z dejanskimi ugotovitvami pravilno materialno pravno razsodilo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in ugotavlja, da pritožbene trditve prav nobenega dejanskega ali materialno pravnega zaključka ne morejo omajati, večina pritožbenih trditev pa se nanaša na okoliščine, ki za odločitev v tej pravdni zadevi niso pomembne. Pravilne so ugotovitve prvostopnega sodišča o dokumentarnem akreditivu, ki ga je odprla tožeča stranka na zahtevo podjetja d.o.o., katerega direktor je bil toženec. Podlaga je bila pogodba št. 200 med tožečo stranko in d.o.o. z dne 19.1.1990 (A66), po katerem bi moralo imeti navedeno podjetje devizno kritje na svojem žiro računu za pravočasno pokrivanje obveznosti plačil po akreditivih, ki pa ga ni bilo, ko je tožeča stranka izplačala upravičencu oziroma koristniku akreditiva določene denarne zneske. Tedaj je nastal dolg podjetja d.o.o. do tožeče stranke, ki ga je prvostopno sodišče ugotovilo v višini 1,234.888.000,00 ITL, katerega višini tožena stranka ne ugovarja. Navaja le poskuse pridobitve kredita iz inozemstva, ki ga tožencu ni uspelo pridobiti, kar za to zadevo ni relevantno. Ker je bilo podjetje d.o.o. brez sredstev in je šlo septembra 1990 v stečaj, je toženec dne 21.12.1990 izdal lastno bianco menico (A3), v katere se je kot fizična oseba kot porok zavezal kriti terjatve tožeče stranke do podjetja d.o.o. v stečaju (107. člen Zakona o menici). S toženčevim pooblastilom je tožeča stranka menico izpolnila na znesek 85.861.763,00 SIT in prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo obstoj dolga v tej višini, ki ga toženec ob zapadlosti menice dne 16.11.1992 ni plačal tožeči stranki. V zvezi z menico toženec v pritožbi zatrjuje njen podpis pod hudim psihičnim pritiskom, kar je navajal že med postopkom, vendar je izrecno navedel (list. št. 65), da menice ni podpisal pod prisilo. Kljub trditvam o psihičnem pritisku toženec ni zatrjeval napake volje zaradi grožnje ali sile (60. člen ZOR) oziroma tega ni uveljavljal v triletnem roku v smislu 117. člena ZOR, kot ugotavlja prvostopno sodišče. Pritožbena trditev o podpisu menice pod psihičnim pritiskom je zato pravno nerelevantna. Prvostopno sodišče materialno-pravno pravilno ugotavlja obstoj toženčeve obveznosti na podlagi menice, kot abstranktnega vrednostnega papirja, čemur toženec vsebinsko ne ugovarja, čeprav trdi, da je neupravičeno obsojen na plačilo visokega denarnega zneska. Prostovoljno je pač prevzel obveznost poplačila določenega dolga podjetja v stečaju, zato so trditve o neodgovornosti za obveznost neutemeljene. Višina pa je v izpodbijani sodbi pojasnjena s preračunom izplačila dokumentarnega akreditva v višini 1,234.888.000,00 ITL na dan zapadlosti menice v tolarje, to je 85.861.763,00 SIT. Toženec temu znesku ne nasprotuje, med postopkom je le zatrjeval, da je bil del dolga poplačan s prodajo lesa podjetja d.o.o., ki ga je opravila tožeča stranka. Prvostopno sodišče je zanesljivo ugotovilo, da to ne drži, saj je tožeča stranka po tožnikovem pooblastilu res prodala nekaj lesa, vendar je vso kupnino izročila v stečajno maso podjetja d.o.o. v stečaju. Iz te stečajne mase je tožeča stranka v stečaju dobila v izpodbijani sodbi ugotovljene zneske, ki so le delno pokrili nek drug dolg podjetja d.o.o. do tožeče stranke, prav nič pa ni bil poplačan dolg podjetja v zvezi z v tej zadevi obravnavanim akreditivom. Tudi temu zaključku toženec ne nasprotuje, zatrjuje pa nekorektno oziroma malomarno delovanje tožeče stranke pri prodaji lesa, kjer naj ne bi bil dosežen ustrezen izkupiček. Tudi ta ugovor je prvostopno sodišče z ustreznimi razlogi pravilno zavrnilo, pritožbeno ponavljanje teh trditev pa je po eni strani brez ustreznih dokazov, po drugi strani pa povsem nerelevantno za ugotovitev višine toženčeve obveznosti, za katero se je zavezal z menico z dne 21.12.1990. Pritožbene trditve ne dajejo nikakršne možnosti, da bi bilo mogoče ugotoviti večje poplačilo obveznosti podjetja d.o.o. v stečaju do tožeče stranke, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče. Končno je še potrebno ugotoviti, da okoliščina, da je bil toženec oproščen obtožbe kaznivega dejanja goljufije v škodo tožeče stranke, nima samo po sebi nikakršnega vpliva na odločitev v tem pravdnem postopku, saj ni vezanosti pravdnega sodišča na oprostilno sodbo kazenskega sodišča, elementi kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti pa so povsem drugačni od okoliščin, ki so pomembni za odgovornost v obligacijskih razmerjih. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da nista podana uveljavljana pritožbena razloga in da je zato pritožba proti sodbi neutemeljena, odločitev prvostopnega sodišča pa je v skladu z materialnim pravom in ni obremenjena s kršitvami postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti sodbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP). Toženec se pritožuje tudi proti sklepu, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani predhodni odredbi, katere 2. točki je toženec nasprotoval. Zavrnitev ugovora je pravilna, saj so bili podani pogoji za predhodno odredbo v smislu 253. člena ZIP, pri čemer je prvostopno sodišče izčrpno pravilno obrazložilo tudi razlog odreditve rubeža premičnih stvari. Toženec v pritožbi trdi, da premičnih stvari ni več in to tudi ne osebnega avtomobila Š., zaradi česar naj bi bila ta predhodna odredba brezpredmetna. Toženec pa za to pritožbeno trditev, da nima nobenih premičnih stvari, ne ponuja nobenega dokaza, zato take trditve, ki ni podprta z dokazi, ni mogoče upoštevati. Glede na to je pritožbeno sodišče tudi pritožbo proti sklepu, ki je v dejanskem in materialno pravnem pogledu pravilen in neobremenjen s kršitvami postopka, zavrnilo in ta sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP).