Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče obsojencu dalo več možnosti izraziti svoje stališče, saj ga je na narok za preklic pogojne obsodbe vabilo večkrat. Ker pa obsojenec na narok ni pristopil, se je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tej pravici odrekel, s čimer je zavestno in hote tvegal preklic pogojne obsodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega P.H. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo II Kr 29065/2016 z dne 18. 12. 2017 obsojenemu P.H. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 29065/2016 z dne 20. 7. 2016, pravnomočno dne 24. 8. 2016, in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da stroški kazenskega postopka po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obsojenca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ali vsaj nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornice obsojenega ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je obsojenemu P.H. utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen zapora. Pritožba neutemeljeno navaja, da je obsojenec oškodovanki v celoti poravnal s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj. Ne samo, da obsojenec takšnih pritožbenih navedb ni z ničemer izkazal, slednje ni potrdila niti oškodovanka, ki je v dopisu z dne 15. 12. 2017 sporočila, da obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil niti deloma. Glede ponovne pritožbene trditve, da je obsojenec oškodovanki znesek 6.050,00 EUR izročil, je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega 377. člena ZKP pri oškodovanki C.M. opravilo pisne poizvedbe, slednja pa je ponovno potrdila, da ji tudi kasneje niti dela navedenega zneska ni povrnil. 5. Ker obsojenec s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj ni izpolnil niti deloma, kljub temu da je bil v času po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bil naložen posebni pogoj, določen čas zaposlen in je prejemal 650,00 EUR mesečnih dohodkov, je neizpolnitev posebnega pogoja tudi po mnenju pritožbenega sodišča posledica obsojenčeve nepripravljenosti, ne pa objektivnih okoliščin, zaradi katerih posebnega pogoja ne bi mogel izpolniti. Glede časovnega obdobja, ko je bil nezaposlen, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je obsojenec strugar in poklicni šofer, kar mu omogoča delo in s tem pridobivanje sredstev, pri čemer posebnih zdravstvenih težav, ki bi ga pri tem ovirale, obsojenec ni navajal. Vse navedeno tako omogoča zanesljiv sklep o obsojenčevem nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do kaznivega dejanja in njegovih posledic ter pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da izrečena pogojna obsodba nanj ni imela pričakovanega učinka, zaradi česar je bila utemeljeno preklicana.

6. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je bila obsojencu, s tem, ko se ni mogel izjasniti o pisni izjavi oškodovanke, kršena pravica do izjave oziroma kontradiktornosti. Kot izhaja iz podatkov spisa in 8. točke razlogov izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče, potem ko je obsojenca predhodno zaslišalo, razpisalo tri naroke za preklic pogojne obsodbe, na katere je, poleg državnega tožilca in oškodovanke, vabilo obsojenca. Obsojenec, kljub uspešni vročitvi vabila na drugi in tretji narok ter opozorilu, da bo postopek izveden v njegovi nenavzočnosti, na narok ni pristopil. Na podlagi drugega odstavka 506. člena ZKP mora sodnik zaslišati obsojenca, če je dosegljiv. Kar pomeni, da mora dati obsojencu možnost, da v kontradiktornem postopku izrazi svoje stališče in predlaga dokaze. Če pa se obsojenec, čeprav je bil pravilno vabljen na zaslišanje, ne odzove vabilu, ga ni dopustno niti prisilno privesti. Zasliši se ga samo, če je dosegljiv. Če obsojenec ne pride, se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na predlog za preklic pogojne obsodbe. V obravnavani zadevi je sodišče obsojencu dalo več možnosti izraziti svoje stališče, saj ga je na narok za preklic pogojne obsodbe vabilo večkrat. Ker pa obsojenec na narok ni pristopil, se je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tej pravici odrekel, s čimer je zavestno in hote tvegal preklic pogojne obsodbe. Na podlagi navedenega je tako brez uspeha pritožbena navedba, da je bila z ravnanjem sodišča prve stopnje obsojencu kršena pravica do izjave oziroma kontradiktornosti, saj mu je sodišče prve stopnje dalo več možnosti, da se izreče o razlogih neizpolnitve posebnega pogoja in s tem tudi o dopisu oškodovanke, da posebnega pogoja ni izpolnil. 7. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in prvim odstavkom 507. člena ZKP. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse.