Jedro

Čeprav toženec (zasebni delodajalec), ki je začel postopek za prenehanje dejavnosti, tožniku ni pisno odpovedal delovnega razmerja v skladu s 1. alineo 125. čl. ZDR, ker je do prenehanja dejavnosti prišlo v času trajanja sodnega postopka (zaradi prenehanja delovnega razmerja v času trajanja poskusnega dela), to ne pomeni, da tožniku delovno razmerje pri tožencu še traja in da ga mora pozvati nazaj na delo. V takem primeru delavcu preneha delovno razmerje z dnem prenehanja opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika in le do tega dne je mogoče delavcu priznati obstoj delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se delno razveljavi tako, da se razveljavi 2. odstavek izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Novi Gorici, je z izpodbijano sodbo, opr. št. Pd .../98 z dne 18.3.1999, razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (1. odstavek izreka). Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnik sklenil delovno razmerje brez poskusnega dela in, da mu delovno razmerje pri tožencu še traja ter reintegracijskemu zahtevku (2. odstavek izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku izplačati nadomestilo plače za čas od septembra 1998 do februarja 1999 (razen za december 1998), regres za prehrano in nadomestilo plače za obdobje in v zneskih, kot izhajajo iz izreka (3. in 4. odstavek izreka), pri čemer je toženec dolžan od zneskov nadomestila plač za čas od septembra 1998 do februarja 1999 (razen za december 1998) tožniku plačati tudi zakonite zamudne obresti, za celotno obdobje od septembra 1998 do februarja 1999, vključno za december 1998 pa obračunati in v skladu z zakonom poravnati davke in prispevke (3.,4. in 5. odstavek izreka). Višje tožbene zahtevke je sodišče zavrnilo (6. odstavek izreka) in toženi stranki, upoštevajoč uspeh v pravdnih strank v pravdi, naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 81.739,00 SIT (7.odstavek izreka), ki jih je dolžna povrniti tožniku. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka pravočasno vlaga pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s tem v pritožbi navaja, da glede razveljavitve sklepov tožene stranke zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela dopušča možnost, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko dejansko sklenjena 17.8.1998, tj. takrat, ko je tožnik nastopil delo, da pa je bila pogodba o zaposlitvi podpisana kasneje, tj. po 22.9.1998. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik 17.12.1998 s samostojnim podjetnikom J. D. sklenil pogodbo, ki ima po stališču tožene stranke vse elemente pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga naj bi takrat prenehale vse toženčeve obveznosti do tožnika iz naslova delovnega razmerja. Poleg tega tožena stranka v pritožbi izpodbija izrek o stroških, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je večina stroškov nastala zaradi denarnega zahtevka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in poudarja, da je tožnik koncem marca 1999 ukinil svojo dejavnost in s tem onemogočil tožnika pri uresničitvi pravice do zaposlitve ter do plačila zaostalih prejemkov.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov (pogodba o zaposlitvi z dne 17.8.1998, nedatiran sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela) ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama sklenjena 17.8.1998. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, Območna enota Nova Gorica z dne 8.12.1998, pravilno ugotovilo, da toženec pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi ni objavil prostega delovnega mesta, oziroma da ga je objavil po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in nastopu dela, tj. 22.9.1998. Iz teh razlogov pritožbeno sodiše ne more slediti pritožbenim navedbam o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi, o katerem tudi sam tožnik v pritožbi zgolj dopušča možnost, da je bila sklenjena po objavi prostega delovnega mesta, tj. po 22.9.1998, ne da bi torej za takšne navedbe ponudil ustrezne dokaze, čeprav je bilo dokazno breme na njegovi strani. Nenazadnje tožena stranka v zvezi s tem ne upošteva, da v svojem sklepu o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela navaja, da je bilo delovno razmerje sklenjeno 17.8.1998. Upoštevajoč takšno, tj. pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ki temelji na določbah 2. odstavka 14. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPR), 1. odstavka 16. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), 1. odstavka 10. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS, št. 40/97) ter 1. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91). V 1. členu navedene panožne kolektivne pogodbe je izrečno zapisano, da mora zasebni delodajalec v objavi prostega delovnega mesta navesti morebitno poskusno delo in trajanje poskusnega dela. To pomeni, da poskusno delo ni zakonito določeno, če je le dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, ne pa navedeno v objavi prostega delovnega mesta, ki je, razen v izjemnih, v zakonu določenih primerih, ko se delovno razmerje lahko sklene brez objave oz. razpisa, pri sklepanju delovnega razmerja oz. zaposlovanju novih delavcev obvezna (8., 9. člen ZDR). Če poskusno delo ni zakonito določeno kot pogoj za sklenitev delovnega razmerja, se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez poskusnega dela, v takem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po določbi 4. točke 100. člena ZDR, po kateri delavcu preneha delovno razmerje, če na poskusnem delu ne doseže ustreznih rezultatov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta sklepa o prenehanju delovnega razmerja nezakonita, ker je tožnik sklenil delovno razmerje brez poskusnega dela, in zato utemeljeno razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, po katerih naj bi imela pogodba, ki jo je tožeča stranka dne 17.12.1998 sklenila s samostojnim podjetnikom J. D., vse elemente pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar naj bi prenehale obveznosti tožene stranke do tožnika iz naslova delovnega razmerja. Pogodba o partnerstvu oz. tihi družbi v gostinski dejavnosti samostojnega podjetnika ni pogodba o zaposlitvi. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sklenitev takšnega pravnega razmerja ne predstavlja tožnikove (nove) zaposlitve, ter v tej zvezi tudi pravilno upoštevalo zneske denarnih prejemkov, ki jih je tožena stranka prejela decembra 1998 na podlagi pogodbenega sodelovanja z J. D., in sicer tako, da je toženo stranko obsodilo zgolj na obračun in plačilo davkov in prispevkov, ni pa ga zavezalo za plačilo neto nadomestila plače za mesec december 1998 (peti odstavek izreka sodbe).

Prav tako sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam o napačni odmeri pravdnih stroškov, saj so le-ti odmerjeni pravilno in v skladu z veljavno odvetniško tarifo, ter ob upoštevanju 154. in 155. člena ZPP.

Upoštevajoč navedeno, je sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da toženčeve pritožbene navedbe niso utemeljene, oziroma da niso podani razlogi, iz katerih izpodbija sodbo.

V okviru razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90; ZPP/77), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o reintegracijskem zahtevku ter zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja (2. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje). Iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi tožena stranka z dnem 31.3.1999 prenehala poslovati kot samostojni podjetnik. Po stališču pritožbenega sodišča je delovno razmerje (obstoj in trajanje) oziroma vrnitev na delo k delodajalcu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vezana na obstoj delodajalca. Iz tega razloga pritožbeno sodišče, navkljub dejstvu, da toženec (zasebni delodajalec), ki je začel postopek za prenehanje dejavnosti, tožniku ni pisno odpovedal delovnega razmerja v skladu s 1. alineo 125. člena ZDR, ker je do prenehanja dejavnosti prišlo v času trajanja sodnega postopka, ne more slediti pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da iz tega razloga tožniku delovno razmerje pri tožencu še traja in, da ga mora ta pozvati nazaj na delo. V takem primeru delavcu preneha delovno razmerje z dnem prenehanja opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika in le do tega dne je delavcu mogoče priznati obstoj delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače. Upoštevajoč navedeno, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 370. člena ZPP/77 s sklepom razveljavilo drugi odstavek izpodbijane sodbe, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preveri vse okoliščine v zvezi s prenehanjem dejavnosti tožene stranke kot samostojnega podjetnika in v ta namen zlasti pridobi potrebno dokumentacijo, po potrebi pa izvede še druge dokaze in nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Glede preostalega dela izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje, po njenem preizkusu v mejah pritožbenih razlogov in razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in s sodbo potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZTPDR je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1-6/91-I), določbe ZPP/77 pa na podlagi 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99).