Jedro

Toženka odpadkov v zvezi z objektom S. ne povzroča, zato odvoz odpadkov ni potreben. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni dokazala temelja zanj, je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129220/2010 z dne 17. 9. 2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe prava. Odločitev sodišča je v nasprotju z določbo 4. točke 3. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Litija, po katerem se v primeru, ko ni mogoče ugotoviti ali določiti povzročitelja odpadkov oziroma uporabnika po nobeni alineji iz 3. točke za povzročitelja šteje lastnik zemljišča ali nepremičnine. S tem, ko ni prerekala navedbe toženke, da ne prebiva v nepremičnini, ni moč šteti kot nesporno tudi to, da odpadkov ter posledično storitev sploh ni. V civilizirani in urbani družbi plačujejo take storitve vsi, zato občinski odlok tudi vsebuje določbo 4. točke 3. člena. Lastništva pa tožena stranka ne zanika. Zaključek sodišča, da toženka ni dolžna plačevati storitev, češ da odpadkov, ker tam ne stanuje, tudi ne povzroča, je preuranjen. Iz Odloka ne izhaja, da bi se morali odpadki proizvajati trajno ali vsaj permanentno v krajših časovnih obdobjih, dolžnost plačila nastane že zaradi občasnega povzročanja odpadkov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Poudarja, da na območju občine Litija ne stalno, ne občasno, ne začasno ne povzroča odpadkov. Je lastnica nedograjene hiše, ki ni v vseljivem stanju, tožnikovi delavci do nje nikoli niso dostopali in niso ravnali z odpadki, ki jih itak ni bilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v ugovoru in pripravljalni vlogi, ki jo je vložila tekom tega postopka, ni zatrjevala le, da v nepremičnini, katere lastnica je, nihče ne živi. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je dolžna po tretjem odstavku 10. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Ur.l. RS, št. 123/2004, v nadaljevanju uredba), plačati okoljsko dajatev, je zatrdila, da v objektu ne prebiva in tudi ne opravlja nobene dejavnosti, zato se na podlagi petega odstavka 9. člena Odredbe okoljska dajatev ne obračunava. Dejanskim trditvam, da v objektu nihče ne prebiva in se tam tudi ne opravlja nobena dejavnost, tožeča stranka ni oporekala, zato jih je prvostopenjsko sodišče pravilno na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo za priznana. Ob takem dejanskem stanju pa je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da v zvezi z objektom v lasti toženke ni komunalne odpadne vode, zato ni podlage za zaračunavanje okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode. Tudi navedb toženke, s katerimi je utemeljevala svojo trditev, da v zvezi z nepremičnino, katere lastnica je, ne nastajajo prav nobeni komunalni odpadki, to je navedb, da v hiši nikoli nihče ne živi in se v njej ne zadržuje, da se v nedograjeni hiši ali njeni okolici ne opravlja prav nobena dejavnost, tožeča stranka ni prerekala. Zato je pravilen tudi sklep sodišča, da toženka odpadkov v zvezi z objektom S. ne povzroča, zato odvoz odpadkov ni potreben. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni dokazala temelja zanj, je zato pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi nobenih procesnih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ne v postopku na prvi stopnji ne v izpodbijani sodbi ni. Zato je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, o priglašenih stroških postopka na prvi stopnji pa bo moralo ob upoštevanju določb 163. člena ZPP odločiti prvostopenjsko sodišče.