Jedro

Oškodovanec je v danem primeru leasingodajalec kot lastnik vozila, na katerem je nastala škoda. Dejstvo, da je račun za popravilo avtomobila poravnala leasingojemalka, za razmerje nasproti tožencu ni bistveno, je v obravnavani prometni nezgodi bilo na vozilu, sicer last leasingodajalke poškodovanih več avtomobilskih delov, kar dejansko pomeni, da je šlo za poseg v premoženjskopravno sfero lastnika vozila in ne leasingojemalke kot uporabnice vozila, pa četudi je morebiti plačala račun za popravilo avtomobila, je tožnica odškodnino za škodo na vozilu izplačala upravičeni osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano ob škodnem dogodku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj izrek v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 2.203,46 (dva tisoč dvesto tri 46/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2008 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku ,58 (štiristo šestintrideset 58/100) EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 127,27 (sto sedemindvajset 27/100) EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.376,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2008. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je sicer toženec odgovoren za nastanek prometne nezgode, vendar je zaključilo, da tožnica, ki sedaj v regresnem zahtevku od toženca zahteva povračilo škode, odškodnine za popravilo avtomobila v višini 3.998,98 EUR ni izplačala upravičeni osebi, medtem ko škode zaradi izgubljenega dohodka (1.043,23 EUR), ki jo je izplačala oškodovanki, ni izkazala. Prav tako je ocenilo, da so bili stroški cenitve škode po sodnem izvedencu in cenilcu v znesku 129,36 EUR nepotrebni. Kot še izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je bil utemeljen le zahtevek za povrnitev stroškov likvidacije v znesku 204,48 EUR, ker pa je tožnica s strani toženčevega očeta iz tega naslova že dobila povrnjeno 2.000,00 EUR, je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo, saj je že dobila več, kot bi bila upravičena.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je tekom postopka dokazala, da je za prometno nesrečo dne 25. 7. 2006 odgovoren toženec. Iz priloženega mnenja cenilca M. O. o opisu poškodb in računa družbe A. p. d. o. o. z dne 23. 8. 2006 je razvidna tudi škoda na kombiniranem vozilu v znesku 4.798,77 EUR. Res je, da račun glasi na ime M. B. s. p. (leasingojemalka), vendar pa iz tega še ne izhaja, da ga je slednja tudi dejansko plačala. Zmotno je navajanje sodišča, da je M. B. z odškodninskim zahtevkom z dne 8. 11. 2006 zahtevala povračilo škode po tem računu, saj je s tem zahtevkom od Zavarovalnice... d. d. zahtevala povračilo materialne škode, nastale v škodnem dogodku dne 25. 7. 2006, pri tem pa je alternativno predlagala, da se sredstva kot prvotno nakažejo na G. l. d. o. o. (leasingodajalca), podredno pa na svoje podjetje. Splošno znano je in tudi zavarovalniška praksa temelji na tem, da v kolikor leasingodajalec leasingojemalcu ne da izrecnega pooblastila za prejem odškodnine, se le ta nakaže lastniku vozila, v tem primeru G. l. d. o. o.. Tožnica je dokazala plačilo odškodnine eni od upravičenih oseb. Kakšno je bilo razmerje med leasingodajalcem in leasingojemalcem pa ni relevantno za potrebe te pravde in se tožnica v dokazovanje teh dejstev niti ni spuščala. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi povračilo stroškov cenitve škode na poškodovanem vozilu. Oškodovanka ima pravico, da njeno škodo oceni nepristranski cenilec in v tem primeru je oškodovanka to izkoristila. Račun, ki ga je morala za cenitev poravnati cenilcu, predstavlja potreben strošek, ki je nastal v zvezi s škodnim dogodkom. Prav tako je bilo službeno vozilo M. B. poškodovano do te mere, da ni bilo več v voznem stanju. Zaradi nemožnosti uporabe in posledično posluževanja drugih storitev prevoza je utrpela izgubo na zaslužku. Čeprav je oškodovanka zahtevala bistveno višje zneske, pa je Zavarovalnica... d.d. kot likvidator škode, zneske kritično ocenila in glede na sklenjeno poravnavo izplačala bistveno nižji znesek. Dokaz za izgubo na zaslužku izkazuje bistveno višji zahtevek oškodovanke in računi. Tudi sicer pa je za presojo sodišča v tej pravdi dovolj podpisana poravnava in potrdilo za izplačilo. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi in odmeri tudi stroške pritožbenega postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede ne vsebino spora pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Med postopkom ni storilo nobene procesne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, medtem ko tožnica konkretizirano ne navaja, katera procesna kršitev bi naj bila podana. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede obveznosti plačila stroškov popravila avtomobila.

6. V predmetni zadevi gre za regresni zahtevek zavarovalnega združenja, ki je na podlagi 38. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ker je prometno nesrečo povzročil voznik nezavarovanega kolesa z motorjem, izplačala odškodnino lastniku poškodovanega vozila (leasingodajalcu) in njegovemu uporabniku oziroma leasingojemalcu. V takem primeru mora sodišče obravnavati dva samostojna sklopa vprašanj in sicer mora ugotoviti najprej, ali je oškodovalec odškodninsko odgovoren oziroma, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti nasproti oškodovancu. Drugi sklop vprašanj pa je vprašanje zavarovančeve kršitve pogodbene obveznosti oziroma v danem primeru vprašanje kršitve predpisov o obveznih zavarovanjih. Sodišče druge stopnje povzema prepričljive razloge sodišča prve stopnje, da je prometno nesrečo povzročil toženec, ker ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak po sredini ceste, zaradi česar je v nepreglednem ovinku prišlo do trčenja s kombiniranim vozilom, ki ga je upravljal AB. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi ugotovilo višino škode, ki je nastala na avtomobilu, vendar pa je ne glede na pravilno ugotovljeno odgovornost toženca in višino škode zahtevek napačno zavrnilo iz razloga, ker tožnica odškodnine naj ne bi plačala upravičeni osebi, saj leasingodajalki škoda ni nastala, ker je vozilo bilo popravljeno, tožnica pa ni izkazala, da je dejansko račun poravnala leasingodajalka.

7. V tem delu je pritrditi pritožbi, da v obravnavanem primeru razmerje med leasingojemalcem in leasingodajalcem ni pomembno. Oškodovanec je v danem primeru leasingodajalec kot lastnik vozila, na katerem je nastala škoda. Dejstvo, da je račun za popravilo avtomobila poravnala leasingojemalka, za razmerje nasproti tožencu ni bistveno, temveč gre za njuno notranje razmerje, v katerem se bodo poračunali tudi stroški popravila avtomobila, v kolikor jih je dejansko na račun lastnika vozila poravnala leasingojemalka. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je v obravnavani prometni nezgodi bilo na vozilu, sicer last leasingodajalke poškodovanih več avtomobilskih delov, kar dejansko pomeni, da je šlo za poseg v premoženjskopravno sfero lastnika vozila in ne leasingojemalke kot uporabnice vozila, pa četudi je morebiti plačala račun za popravilo avtomobila. Tožnica je tako pravilno premoženjsko škodo na avtomobilu v obliki denarne odškodnine (četrti odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) izplačala lastniku vozila. Pri tem gre za plačilo določenega denarnega zneska, ki je enak obsegu premoženjske škode, ki jo je odgovorna oseba dolžna povrniti tistemu, kateremu nastane, navsezadnje pa je leasingojemalka v svojem odškodninskem zahtevku tudi izrecno navedla, da se lahko plačilo odškodnine za popravilo vozila izvede na račun leasingodajalke. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je tožnica odškodnino za škodo na vozilu izplačala upravičeni osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano ob škodnem dogodku. Glede na ugotovljeno višino odškodnine za popravilo avtomobila v sodbi sodišča prve stopnje v znesku 3.998,98 EUR, je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno v tem delu pritožbi ugoditi.

8. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek glede povračila stroškov cenitve in v tej zvezi sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema razloge sodišča prve stopnje, saj strošek cenitve nikakor ni bil potreben strošek. Pri tem pa je dodati, da strošek izvedenskega mnenja ne predstavlja pravno priznane oblike škode po 132. členu OZ in za prisojo le teh ni zakonske podlage. Na toženca namreč ni mogoče prevaliti krivde za škodo, ki se odraža v zmanjšanju premoženja oškodovanca zaradi plačila stroškov, ki jih je ta namenil predpravdnemu uveljavljanju zahtevka. V določenih primerih sicer stroški izvedenskega mnenja lahko spadajo med stroške pravdnega postopka, ne morejo pa biti predmet samostojnega zahtevka. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da v mnenju sploh ni ugotovljena višina škode, izvedensko mnenje pa je bilo izdelano še preden je bil zahtevek za povračilo stroškov popravila vozila sploh naslovljen na zavarovalnico, ko torej višina škode sploh še ni mogla biti sporna.

9. Tožnica je od toženca zahtevala tudi povrnitev škode, ki jo je kot izgubljen dohodek /dobiček izplačala leasingojemalki, ker ni mogla uporabljati vozila za svojo dejavnost. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka v tem delu utemeljilo na ugotovitvi, da tožnica ni uspela dokazati obstoja škode kot predpostavke odškodninskega zahtevka. Izgubljeni dobiček kot pravno relevantna škoda je namreč dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, vendar pa ga zaradi ravnanje oškodovalca ali njegove opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Izgubljeni dobiček torej predstavlja razliko v premoženjskem položaju oškodovanca po škodnem dogodku v primerjavi z njegovim utemeljeno pričakovanim premoženjskim položajem, ki bi ga imel, v kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo. Da bi tožnica zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja škode, bi morala v tej smeri podati zadostno trditveno podlago, s katero bi utemeljila takšno razliko v premoženjskem položaju oškodovanke in zato ponuditi tudi ustrezne dokaze. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. Tožnica je sicer trdila, da je oškodovanki priznala izgubo na zaslužku za deset dni, to izgubo pa je izračunala na podlagi predložene dokumentacije, iz katere je izhajal obseg opravljenih storitev za nekaj dni, nato pa je upoštevala povprečen dohodek na dan, vendar pa te dokumentacije sodišču ni predložila. Tudi sicer je pritrditi sodišču prve stopnje, da je vprašljivo, ali je oškodovanki sploh nastala kakšna izguba na zaslužku glede na dejstvo, da se je posluževala plačljivih prevozov pošiljk. Čeprav bi naj znesek 1.043,23 EUR, ki ga je tožnica izplačala oškodovanki M. B., zajemal tudi kritje stroškov za te pošiljke, pa sodišče prve stopnje glede na predložene račune ni moglo ugotoviti, kateri od teh prevozov so bili dejansko najeti zaradi nezmožnosti uporabe poškodovanega vozila, saj je oškodovanka te storitve uporabljala tako pred samo nezgodo, kakor tudi kasneje, ko je vozilo že bilo popravljeno. Napačne so pritožbene trditve tožnice, da je za utemeljitev izplačane škode dovolj navedba, da je izplačani znesek rezultat pogajanj z oškodovanko, katera je zahtevala precej več oziroma, da je za to pravdo dovolj podpisana poravnava in potrdilo o izplačilu. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, je tudi v regresnem zahtevku potrebno ugotoviti vse predpostavke odškodninske obveznosti, med drugim tudi obstoj škode, ki jo povzroči oškodovalec in ne samo, koliko je bilo dejansko škode izplačane. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Glede na navedeno bi bila tožnica upravičena do povračila škode, ki jo je izplačala leasingodajalki iz naslova popravila avtomobila v višini 3.998,98 EUR in kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje stroškov likvidacije v znesku 204,48 EUR, skupaj torej 4.203,46 EUR. Ker pa je v imenu toženca dolg do tožnice deloma že poravnal njegov oče in sicer v skupnem znesku 2.000,00 EUR (dne 29.5.2007 in 19. 9. 2007), je sedaj toženec dolžan tožnici povrniti še 2.203,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2008, to je s potekom izpolnitvenega roka, ko je toženec prišel v zamudo, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Sodišče druge stopnje je tako delno ugodilo pritožbi in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

12. Sodišče druge stopnje je glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank, ker je tožnica deloma uspela, ponovno odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnici je kot potrebne bilo priznati stroške plačila sodne takse v znesku 210,00 EUR, kilometrino na relaciji Novo mesto – Maribor – Novo mesto za pristop na tri naroke, skupaj 1.200 km X 0,37 EUR (444,00 EUR) in administrativne stroške v znesku 15,00 EUR, kar skupaj znaša 669,00 EUR. Ker je tožnica v postopku glede na sporno vrednost 3.376,05 EUR uspela v višini 2.203,46 EUR oziroma v 65,26%, ji mora toženec povrniti pravdne stroške v višini 436,58 EUR, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na delni uspeh toženca v pravdi bi sicer bil upravičen do določenega deleža stroškov, vendar jih ni priglasil. 13. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji mora toženec v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti ustrezen del stroškov, in sicer je tožnica priglasila le stroške sodne takse za pritožbo, ki znaša po odmeri sodišča 195,00 EUR. Ker je tožnica uspela s pritožbo v 65,26% ji je toženec tako dolžan povrniti 127,27 EUR pritožbenih stroškov.