Jedro

Ker je tožnik v spornem obdobju obračunal in prejel plačilo stroškov za 84.292,70 km službenih poti, čeprav je v resnici opravil 80.391,20 km, ni bil prikrajšan pri izplačilu kilometrine, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. S takšno presojo sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 68/2010 z dne 18. 9. 2013 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo kilometrine v znesku 6.880,05 EUR, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 7.136,48 EUR) pa je zavrnilo.

2. O pritožbah obeh pravdnih strank zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 1164/2013 z dne 15. 5. 2014, tako da je prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku prisodilo dodatni znesek iz naslova kilometrine, ne da bi obrazložilo, za katere dni je tožniku priznalo dodatne kilometre in za katere dni je priznanje dodatnih kilometrov zavrnilo. Zato je prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da podrobno obrazloži, za katere poti izmed 712 navedenih je tožniku priznalo dodatno kilometrino ter pri odločanju o tožbenem zahtevku upošteva morebiten višek obračunane in plačane kilometrine za relacije od A. do namembnega kraja ter nazaj do A. pri službenih poteh, za katere mu je tožena stranka izplačala iz naslova kilometrine manj, kot mu je pripadalo. Na koncu naj sodišče prve stopnje preveri še, ali je bilo tožniku zaradi teh viškov obračunanih in plačanih kilometrov skupno izplačano več, kot mu je dejansko pripadalo ter presodi utemeljenost ugovora zastaranja (glede na datum vložitve tožbe) in nato ponovno odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 14.016,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.319,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

4. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno poračunalo obračunane in plačane kilometre z dejansko opravljenimi kilometri. Tožena stranka se v tem sporu ni sklicevala na pobot terjatev in je v času izplačila kilometrine razpolagala z vsemi podatki iz tedenskih poročil, na podlagi katerih bi lahko vedela, da plačuje več, kot je bila dolžna. Ker je tožena stranka plačala več, čeprav je vedela, da ni dolžna, je privolila v prikrajšanje. Zato viška obračunane in izplačane kilometrine na relaciji B. - A. - B. sodišče ne bi smelo poračunati s tožnikovo terjatvijo iz naslova kilometrine za opravljenih in neplačanih 6.969,5 kilometrov terenskega dela na relaciji C. - A. - C. v znesku 13.176,49 EUR. Tožnik meni, da bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo navedenega zneska, zmanjšanega za zastarani del terjatve v višini 890,39 EUR. Ker je tožnik za opravljeno pot na relaciji B. - A. - B. zahteval le plačilo zneska 840,04 EUR, je sodišče v resnici prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo, da naj bi tožena stranka od 1. 6. 2006 dalje tožniku izplačala več kilometrine, kot mu je pripadalo. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v odrejenem roku ni sporočil naslova D.D., ni pravilna. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika, prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki v prvem odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Ugotovilo je, da je tožnik delo terenskega komercialista opravljal tako, da je na službeno pot odšel vedno iz kraja dejanskega bivališča, ki je bil v obdobju od 10. 7. 2001 do 31. 5. 2006 C., E., od 1. 6. 2006 dalje pa na naslovu B., čeprav je v tedenskih poročilih po zahtevi tožene stranke kot začetno točko službene poti vedno navedel A. Iz tega razloga je v spornem obdobju prihajalo do razlik v številu opravljenih kilometrov. Ker je sodišče prve stopnje verjelo tožnikovi izpovedi, da je v tedenskih poročilih na vseh službenih poteh po zahtevi tožene stranke kot začetno točko službene poti navedel A., je za dokazovanje tega dejstva utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D.D. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

9. V skladu z napotki pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju najprej pravilno presodilo, da je zastaral del terjatve za izplačilo razlike kilometrine v času od 23. 2. 2005 do 31. 3. 2005 v znesku 890,39 EUR. V nadaljevanju je sodišče podrobno pregledalo preračune opravljenih službenih poti in druge listinske dokaze, ki sta jih predložili stranki, upoštevaje na naroku dne 19. 3. 2013 med strankama nesporno (priznano) dejstvo, da razdalja za potrebe priprave izračuna med C. in A. namesto v obračunih tožnika upoštevanih 69 km znaša 60 km, razdalja med B. in A. pa 4,25 km. V prilogi 1 k prvostopenjski sodbi je sodišče preverilo izračune dejansko opravljenih kilometrov na posameznih službenih poteh od tožnikovega bivališča do namembnega kraja in nazaj do bivališča ter ugotovilo, da tožena stranka za službene poti na relaciji C. - A. - C. tožniku ni izplačala 6.969,5 km, po preselitvi v B. od 1. 6. 2006 dalje pa je obračunala 10.869,7 km več, kot jih je tožnik v resnici opravil. Tako je tožnik v času od 1. 4. 2005 do konca spornega obdobja obračunal in prejel plačilo za 84.292 km službenih poti, čeprav je v resnici opravil 80.391,20 km.

10. Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil prikrajšan pri izplačilu kilometrine. S takšno presojo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Mejo sodne presoje določi tožnik sam s svojim zahtevkom in trditvami. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo točno določenega denarnega zneska za prevožene kilometre v času od 23. 2. 2005 do 6. 4. 2008, sodišče pa je pri primerjavi in poračunu obračunanih in plačanih kilometrov s številom dejansko opravljenih kilometrov službenih poti ostalo znotraj tega časovnega okvira. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na nedopustnost pobota terjatev oziroma poračuna kilometrov in na to, da je tožena stranka plačala nekaj, čeprav je vedela, da ni bila dolžna, saj je tožniku kilometrino izplačala na podlagi podatkov o številu kilometrov in službenih poteh v tedenskih poročilih, ki jih je vnesel tožnik sam.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.