Jedro

Sosprispevek oškodovanca je podan le, v kolikor gre za kršitev dolžnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša za 263,00 EUR (na 4.880,00 EUR).

II. Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.617,00 EUR v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2011 dalje do plačila. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.022,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del. Izpodbija odločitev sodišča, s katero je prisodilo 10 % soprispevek tožeče stranke pri nastali škodi, ter glede prisojene višine odškodnine. Navaja, da je glede zneska v znesku 4.013,00 EUR s pripadki je sodišče tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.013,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2011 dalje ter tožeči stranki prisodi celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške ter stroške pritožbenega postopka. Glede temelja navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da je za poškodbo tožeča stranka deloma sama kriva. Iz ugotovitev sodišča jasno izhaja, da je tožnica delovno obleko in obutev morala obvezno nositi, tožnica v ničemer ni kršila svojih delovnih obveznosti, celo nasprotno, nošnja lastne obutve bi lahko pomenila kršitev delovnih obveznosti in tudi sodišče je samo ugotovilo, da se tožnica ni bila dolžna preobuti. Soprispevek oškodovanca je mogoč le, v kolikor gre za kršitev dolžnega ravnanja. Sodišče je v zvezi s soprispevkom tožeče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede višine odškodnine navaja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Povzema telesne bolečine, ki jih je prestajala tožeča stranka in navaja, da tožnica še danes doživlja stalne lažje do srednje telesne bolečine in občasne srednje do hude telesne bolečine, ki jih sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Prav tako sodišče ni dalo nobene teže dejstvu, da bo tožnica primorana prestajati telesne bolečine tudi v bodoče. V nadaljevanju povzema tudi prestane nevšečnosti ter navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da so se tožnici telesne bolečine v zvezi z degenerativnimi spremembami pojavile oziroma intenzivirale šele po samem škodnem dogodku, vendar pa tega dejstva sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti so vse škodne posledice v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom, tudi če so posledice večje zaradi prehodnega zdravstvenega stanja tožnice. Sodišče bi moralo tožnici prisoditi celotno zahtevano odškodnino v višini 4.000,00 EUR, pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso in sicer dve zadevi, objavljeni na spletnem portalu Vrhovnega sodišča RS, v katerih je sodišče prisodilo oškodovancu približno šest povprečnih neto plač. Glede strahu navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine dalo bistveno premalo teže dejstvu, da je tožnica trpela intenziven primarni strah ter relativno dolg strah v zvezi z izidom zdravljenja, sklicuje se na sodno prakso ter primer, v katerem je sodišče za podoben obseg primarnega in sekundarnega strahu prisodilo približno 1,5 povprečne neto plače. Po mnenju izvedenke občuti tožnica tudi trajne posledice in sodišče je pravilno ugotovilo, da so se tožnici posledice degenerativnih sprememb zaradi padca kot sprožilnega elementa pokazale prej oziroma v hujši obliki, kot bi se sicer. Svojih ugotovitev pa sodišče očitno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine, saj tožnici ni priznalo odškodnine v celoti, temveč le deloma. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo, da bi posledice degenerativnih sprememb pri toženi stranki nastale in se intenzivirale tudi brez padca, saj je izvedenka v svojem mnenju navedla, da je značilnost degenerativnih sprememb, da se simptomi, kot je npr. bolečina in okorelost, sčasoma intenzivirajo, v konkretnem primeru pa nedvomno tožnica simptomov pred nezgodo ni imela. Tako ni mogoče zaključiti kdaj, če sploh, bi se pri tožnici ti simptomi pojavili, če do poškodbe ne bi prišlo. Vse trajne posledice tožeče stranke so v vzročni zvezi s samo poškodbo, tudi če se upoštevajo tožničine trajne težave le deloma, je sodišče prisodilo bistveno prenizko odškodnino. Tožnica je bistveno omejena pri vsakodnevnih aktivnostih, težje opravlja svoje delo, med delom se mora večkrat usesti in spočiti, ne more več hoditi v hribe. Tako intenzivne težave s koleni vplivajo na prav vse tožničine vsakodnevne aktivnosti. Pritožnica se tudi tu sklicuje na sodno prakso, predvsem na zadevo VS001495, kjer je za podoben obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prisodilo približno 5,4 povprečne neto plače. Glede stroškov postopka navaja, da je s temeljem uspela tožeča stranka do 90 % in velik del postopka se je odvijal le v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odločitvi v zvezi s stroški. Ker je glede višine tožeča stranka uspela približno do ½, glede temelja pa do 90 %, bi sodišče moralo odločiti, da je uspela vsaj s 70 %.

3. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek tožeče stranke iz naslova plačila odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ustrezno zniža, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa zavrne in odškodnino zmanjša za znesek odbitne franšize v višini 250,00 EUR. Tudi tožena stranka povzema utrpele poškodbe tožnice in telesne bolečine, ki jih je ugotovila izvedenka, povzema tudi nevšečnosti tožnice. Izpostavlja, da so utrpele poškodbe kvalificirane kot lahki primeri in meni, da intenziteta in trajanje bolečin in nevšečnosti, ki jih je morala trpeti tožeča stranka, ne opravičujejo odškodnine v višini 3.500,00 EUR. Upoštevaje 100 % temelj bi pravična in primerna denarna odškodnina iz tega naslova znašala 2.000,00 EUR. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti povzema ugotovitve sodišča, nato pa navaja, da je sodišče z odmero odškodnine pravzaprav odmerilo odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki trajajo od nezgode do trenutka, ko bi takšno zmanjšanje nastopilo v vsakem primeru zaradi degenerativnih sprememb v tožničinih kolenih in zato ne gre za trajno zmanjšanje, ampak za začasno zmanjšanje. Sodišče je že pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in je torej prisodilo tožeči stranki odškodnino za neke vrste začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti dvakrat. Meni, da je zahtevek tožeče stranke za zmanjšanje življenjske aktivnosti neutemeljen in ga je potrebno v celoti zavrniti. Tožničina splošna življenjska aktivnost bo trajno zmanjšana zaradi degenerativnih sprememb in ne zaradi predmetnih poškodb. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, podane v odgovoru na tožbo, da je zavarovanje sklenjeno z odbitno franšizo v višini 250,00 EUR in ta znesek skladno z zavarovalno pogodbo ne gre v breme zavarovalnice. Napačno je stališče sodišča, da gre za notranje razmerje med delodajalcem tožeče stranke (zavarovancem) in toženo stranko, ki naj ne bi imelo vpliva nasproti tretjim osebam, katerim je škoda nastala. V zavarovalni pogodbi je namreč določena soudeležba zavarovanca pri vsakem škodnem dogodku v višini 250,00 EUR. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je sodišče napačno seštelo tudi priznane stroške tožeče stranke, ki v skupnem znesku znašajo 1.883,76 EUR, iz sodbe pa tudi ni razvidno, kako je sodišče izračunalo stroške kilometrine za pooblaščenca tožeče stranke in toženo stranko.

4. Glede na končni rezultat je pritožba tožeče stranke utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

5. Utemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je za poškodbo tožeča stranka deloma sama kriva in napačno ocenilo prispevek tožeče stranke k nastanku škode v deležu do 10 %. Pritožba namreč utemeljeno opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnica ni bila dolžna preobuti in na ugotovitev, da je bila službena obutev obvezna. Sosprispevek oškodovanca je podan le, v kolikor gre za kršitev dolžnega ravnanja, česa takšnega pa sodišče ni ugotovilo. Nasprotno, kot nesporno je ugotovilo, da je imela tožeča stranka, kar se tiče obutve za delo, na razpolago natikače, ki jih je morala obvezno nositi. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje tako ne utemeljujejo soprispevka tožeče stranke k nastanku škode.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

6. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka, pritožbi obeh sta glede tega dela neutemeljeni.

7. Obe pritožbi povzemata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer poškodbe, telesne bolečine in nevšečnosti tožnice izhajajo iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v točkah 29 in 30. Sodišče druge stopnje teh pravilnih ugotovitev ne ponavlja, ob njihovem upoštevanju pa se izkaže, kot že navedeno, da sta v tem delu obe pritožbi neutemeljeni. Tožeča stranka neutemeljeno opozarja, da naj sodišče neutemeljeno ne bi upoštevalo telesnih bolečin, ki jih tožnica doživlja še danes ter bodočih telesnih bolečin, o čemer je izpovedovala tožnica, vendar navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse tiste bolečine, ki so bile objektivno izkazane z izvedeniškim mnenjem. Nadalje tožeča stranka navaja, da je sodišče navedlo, da so se tožnici telesne bolečine v zvezi z degenerativnimi spremembami pojavile oz. intenzivirale šele po samem škodnem dogodku, tega dejstva pa naj sodišče ne bi upoštevalo pri odmeri odškodnine, tudi to ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč pri določitvi odškodnine pri trajanju bolečin upoštevalo tudi dalj časa trajajoče bolečine, ki so bile daljše zaradi že prej obstoječih degenerativnih sprememb v kolenih (glej točko 30 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in upoštevaje vse telesne bolečine ter nevšečnosti tožnice odškodnino pravilno odmerilo v višini 3.500,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi v skladu s sodno prakso in se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, da naj bi v izpostavljenih zadevah sodišče za podoben obseg zdravljenja in primerljiv obseg telesnih bolečin prisodilo višjo denarno odškodnino, saj ne gre za povsem primerljive primere (hudih bolečin npr. tožnica sploh ni trpela). Na drugi strani pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi sodišče ob upoštevanju subjektivnega in objektivnega kriterija tožnici prisodilo previsoko odškodnino in da naj bi pravična denarna odškodnina iz tega naslova znašala 2.000,00 EUR. Intenziteta in trajanje bolečin in nevšečnosti, ki jih je utrpela tožeča stranka utemeljujejo prisojo odškodnine v višini 3.500,00 EUR, medtem ko višja oziroma nižja odškodnina ne bi bila adekvatna velikosti tovrstne tožničine nepremoženjske škode (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

8. Glede odškodnine in naslova strahu se pritožuje le tožeča stranka, tudi v tem delu neutemeljeno. Ne drži, da naj bi izvedenka ugotovila, da je tožnica utrpela intenziven primarni strah. Ugotovila je namreč, da je primarni strah sicer nastal v trenutku, ko je tožnici spodrsnilo in je padla. Trajal je nekaj minut, ko se je padec zgodil, je minil. Utrpela je torej kratkotrajni zmeren primarni strah. Upoštevaje navedeno ter strah za izid zdravljenja (dva do tri dni), kar se je spremenilo v zaskrbljenost, ali se bo zdravljenje končalo brez posledic, je sodišče tudi odškodnino iz naslova strahu v višini 500,00 EUR ustrezno odmerilo. Kot že navedeno, ugotovitev, da naj bi tožnica utrpela intenziven primarni strah, ne drži, neutemeljena je zato tudi primerjava z zadevo VS001495 Vrhovnega sodišča RS.

9. Glede (višine) odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je neutemeljena tako pritožba tožeče kot pritožba tožene stranke. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da bi posledice degenerativnih sprememb pri toženi stranki nastale in se intenzivirale tudi brez padca, glede na to, da je izvedenka navedla, da je značilnost degenerativnih sprememb, da se simptomi, kot je npr. bolečina in okorelost, sčasoma intenzivirajo. Ker tožnica do dogodka ni imela simptomov, torej ne bi bilo mogoče zaključiti, kdaj, če sploh, bi se pri tožnici ti simptomi pojavili, če do poškodbe ne bi prišlo. Navedeno ne drži, saj je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka degenerativne spremembe imela že pred padcem in tudi ruptura oziroma pretrganje meniskusa je po mnenju izvedenke in ortopeda posledica degenerativnih sprememb, zato je sodišče pravilno zaključilo, da ne drži trditev tožnice, da so vse njene težave s koleni posledice padca. Pravilen je zaključek, da bi posledice degenerativnih sprememb pri tožnici nastale in se intenzivirale tudi brez padca, ker je to značilnost degenerativnih sprememb. Izvedenka je namreč navedla, da začetne degenerativne spremembe spremljajo občasne bolečine in okorelost, simptomi pa sčasoma postanejo intenzivnejši, zlasti pri večjih obremenitvah. Ni dvoma, da je tožnica degenerativne spremembe imela in po normalnem teku dogodkov bi prišlo do bolečin, ki bi se stopnjevale, sklep bi postal slabše gibljiv, prihajalo bi do oteklin in toplejšega sklepa. Ne drži, da ni mogoče zaključiti, da bi se pri tožnici ti simptomi sploh pojavili, v kolikor do poškodbe ne bi prišlo. Tožeča stranka se tu napačno sklicuje na teorijo o adekvatni vzročnosti, po kateri naj bi bile vse trajne posledice v vzročni zvezi s samo poškodbo. Iz sodbe II Ips 616/2008 namreč izhaja, da je zmotno stališče, da se v primeru vpliva osebnih lastnosti in stanja oškodovanca na nastanek oziroma večji obseg škode kategorično zahteva presoja po tako imenovani deljeni vzročnosti. Navedeno pa ne pomeni, da je mogoč zaključek, za kakršnega se zavzema tožeča stranka, da so vse trajne posledice v vzročni zvezi s samo poškodbo. Potrebno je namreč ovrednotiti vse okoliščine, povezane z nastankom škode in sprejeti odločitev, ki ustreza okoliščinam konkretnega primera. Tudi deljena vzročnost torej ni izključena. V konkretnem primeru je sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (in nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene), vendar pa ne v celotnem obsegu. Glede na navedno in upoštevaje ugotovljen obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti (počitek med delom, večkrat mora sesti, ne more več hoditi v hribe) pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo višino denarne odškodnine iz tega naslova v znesku 1.000,00 EUR. Duševne bolečine tožnice iz tega naslova je sodišče torej pravilno ocenilo in tožnici pravilno prisodilo navedeni znesek, ki ustreza kriterijem iz 179. in 182. člena OZ. Ne držijo torej navedbe tožene stranke, da naj bi šlo za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar bi do tega prišlo tudi brez nezgode. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti (pravilno pa je pri tem upoštevalo tudi degenerativne spremembe v tožničinih kolenih), zato tudi ne drži, da naj bi sodišče tožeči stranki prisodilo odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti dvakrat (že v postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in po postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), kot tudi ne drži, da bi bilo potrebno zahtevek za zmanjšanje življenjske aktivnosti v celoti zavrniti. Po drugi strani pa, upoštevaje že navedeno, zadeve ni mogoče primerjati z zadevo VS001495. Glede odbitne franšize:

10. Tožena stranka utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko odbitne franšize v znesku 250,00 EUR, določene v zavarovalni pogodbi ni upoštevalo in je napačno navedlo, da gre za notranje razmerje med delodajalcem tožeče stranke (zavarovancem) in toženo stranko. Ker iz zavarovalne police (B10) izhaja, da je zavarovanec pri vsakem škodnem dogodku soudeležen z odbitno franšizo 250,00 EUR, ima zavarovalnica prav, da glede tega zneska njena odgovornost ni podana.

11. V celoti torej pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 5.000,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še neizpodbijano odškodnino za premoženjsko škodo v višini 130,00 EUR in od skupnega zneska odbiti odbitno franšizo v znesku 250,00 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.880,00 EUR. S strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino je bilo zato potrebno zvišati za 263,00 EUR (358. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Glede stroškovne odločitve:

12. Stroškovna odločitev, kljub spremembi sodbe ostaja nespremenjena, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi bilo v konkretni zadevi potrebno upoštevati, da je s temeljem uspela do 90 %, saj v zvezi s temeljem niso nastali nobeni posebni stroški (tudi zaslišane priče stroškov niso priglasile, izvedeniško mnenje je bilo izdelano le glede višine odškodnine).

13. Tožena stranka pa utemeljeno navaja, da je sodišče napačno seštelo priznane stroške tožeče stranke, saj iz obrazložitve izhaja, da je sodišče tožeči stranki priznalo dve nagradi pooblaščenca za narok, namesto ene. Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje glede stroškov kilometrine za pooblaščenca tožeče stranke in tožečo stranko, saj je odločitev mogoče preizkusiti, z upoštevanjem razdalj med kraji. Ob upoštevanju zneska 1.883,76 EUR, ki ga tožena stranka ne izpodbija ter ob upoštevanju spremenjenega uspeha tožeče stranke (sedaj 56,50 %) in uspeha tožene stranke (43,50 %), znašajo stroški tožeče stranke, ki bi jih morala povrniti tožena stranka 1.064,32 EUR, stroški tožene, ki bi jih morala povrniti tožeča stranka pa 40,72 EUR, kar je po pobotanju praktično enako znesku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (razlika za 1,00 EUR), zato sodišče druge stopnje v to odločitev ni posegalo.

14. Kljub temu, da so bile delno utemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, pa je glede na končen rezultat s pritožbo uspela le tožeča stranka, vendar tudi ta le v minimalnem delu, torej le glede 6,5 % izpodbijanega zavrnilnega dela glede glavnega zahtevka in nič v stroškovnem delu, zato je, glede na dosežen uspeh v pritožbenem postopku, sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).