Jedro

Iz elaborata ureditve meje ni razvidno, katere podatke je geodetsko podjetje uporabilo za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra, zato v tej zadevi, ni mogoče preizkusiti, ali je geodet pravilno ugotovil, da se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra oziroma ali je ob pokazani meji pravilno določil še (z njegove strani) predlagano mejo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba in sklep Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-3903/2009-8 z dne 18. 8. 2010 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini A. kot urejen evidentira del meje parcele 441/17 s sosednjima parcelama 434 in 438; da se v navedeni katastrski občini v postopku evidentiranja parcelacije ugotovi, da se ukine parcela 441/17 ter da nastaneta novi parceli 441/26 in 441/27. Z izpodbijanim sklepom pa je odločeno, da se v zemljiškem katastru na parceli 441/27 za stavbo 827 v katastrski občini A. evidentira zemljišče pod stavbo s površino 67 m2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) 13. 11. 2009 pri geodetskem organu vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 441/17 s sosednjima parcelama 434 in 438, parcelacije parcele 441/17 in zemljišča pod stavbo na parceli 441/17, vse v k.o. A. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje B. d.o.o. Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku sodelovali: za parcelo 441/17 MOL, za parcelo 438 C.C., D.D., E.E. in F.F. ter za parcelo 434 G.G. in tožnica. Geodetski organ je opravil preizkus vloge po 35. in 51. členu ZEN in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma za zavrnitev. Mejna obravnava se je izvedla v dneh 16. 6. 2008 in 17. 7. 2008. Na tej so stranke podale izjave o strinjanju s potekom predlagane meje, razen G.G., ki se mejne obravnave ni udeležila, in tožnice, ki s predlagano mejo ni soglašala ter je pokazala svojo mejo (zastopana po pooblaščencu). Skladno s 37. členom ZEN je geodetski organ razpisal ustno obravnavo in nanjo vabil G.G., tožnico in MOL. Iz zapisnika ustne obravnave z dne 4. 5. 2010 je razvidno, da je del meje parcele 441/17 s sosednjo parcelo 434 tudi po izvedeni ustni obravnavi ostal sporen. Geodetski organ je solastnicama parcele 434 zato v skladu z 39. členom ZEN poslal pisni poziv, da pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni po prejemu poziva začneta sodni postopek ureditve meje in o tem obvestita geodetski organ ter hkrati predložita dokazilo o vložitvi popolne vloge za sodno ureditev meje. Pozvani solastnici sodnega postopka v postavljenem roku nista začeli, čeprav sta bili v pozivu opozorjeni na pravne posledice, kar je razvidno iz odgovora Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 8. 2010. Zaradi navedenega se v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZEN šteje, da se pozvani solastnici strinjata s potekom predlagane meje. Geodetski organ je preveril, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen. Odločba je bila izdana na podlagi 40. in 52. člena ZEN. Izpodbijani sklep pa je organ izdal na podlagi zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo in priloženega elaborata.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 14. 6. 2011 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijana odločbo in sklep.

Tožnica v tožbi uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se po 28. členu ZEN postopek evidentiranja meje lahko uvede zgolj na zahtevo lastnika parcele, predmetni postopek pa je bil začet po naročniku H.H., ki ni lastnica parcele 441/17. Glede na to bi geodetski organ moral zahtevo zavreči po 35. členu ZEN. V zapisniku mejne obravnave z dne 16. 6. 2008 je kot naročnik navedena H.H., zato je protispisna navedba v izpodbijani odločbi, da je zahtevo vložila MOL. Tožnica v postopku ni bila seznanjena, da bi obstajala zahteva po členu 28 ZEN s strani MOL in tožnica ne ve, kaj naj bi bila vsebina te zahteve in kdaj naj bi bila vložena. Če zahteva MOL obstaja, potem je podana kršitev po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj bi ji morala biti ta zahteva vročena, z njo bi morala biti ob začetku postopka seznanjena ter dana bi ji morala biti možnost, da na zahtevo odgovori. V tem primeru pa je tožnici z nezakonitim postopanjem bila odvzeta možnost učinkovitega sodelovanja v postopku. Podana je torej bistvena kršitev pravil postopka, saj tožnici ni bila dana možnost obravnavanja in ji ni bila zagotovljena možnost udeležbe. V obrazložitvi odločbe ni odgovorjeno na ugovore, ki jih je v upravnem postopku podala tožnica. Odločba je brez odločilnih razlogov in njen preizkus nemogoč. Tudi v tem primeru gre za bistveno kršitev pravil postopka. Tožnica dalje navaja, da priložena skica ni dovolj natančna in je netočna ter zavajujoča, saj ne upošteva postavljene ograje, ki je v celoti in na vseh štirih straneh parcele 434 na parceli tožnice. Ta visoka zidana ograja, s katero je ograjeno celotno zemljišče v solasti tožnice, je prav tako last tožnice, zgradil pa jo njen pravni prednik in to v celoti znotraj meja parcele 434. Ta ograja je del arhitekturnega spomenika državnega pomena, ki s hišo na naslovu ... tvori celoto in je narejena po načrtu istega arhitekta kot spomeniško zaščitena hiša, in to istočasno, to je v 30 letih prejšnjega stoletja. Tako ni dvoma, da je ograja na zemljišču tožnice in njena last, kar velja tudi za zemljišče pod ograjo. Tožnica dalje navaja, da je kršen 31. člen ZEN, ki določa, da v zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra. Prav to pa velja za mejo med parcelama 441/17 in 434. Geodetski organ bi moral zahtevo, če bi bila podana s strani upravičene osebe, zavrniti, ker podatki ne omogočajo evidentiranja predlagane meje v zemljiškem katastru (35. člen ZEN). Potek meje bi se smel v upravnem postopku ugotoviti zgolj in samo po podatkih zemljiškega katastra. Ne more biti kot urejena evidentirana meja, ki ni skladna s podatki zemljiškega katastra in se od njih razlikuje. Tožnica je na mejni obravnavi natančno pokazala in opisala potek katastrske meje v naravi. Meja je v naravi vidna, saj teče po zunanji (jugovzhodni) strani visokega opečnato - betonskega zidu, s katerim je nepremičnina tožnice obdana, ograjena z vseh štirih strani, in je ograja njena last in postavljena na njenem zemljišču. Provizorične garaže (ki niso zidane, ampak montažne in ne predstavljajo stavbe, kot zmotno izhaja iz izpodbijane odločbe) so bile samovoljno in oblastno zgrajene v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja tako, da so nezakonito podrli zgoraj omenjeni zid, širok cca 40 cm v celotni dolžini postavitve garaž, in postavili garaže na območje, na mesto, kjer je bil pred odstranitvijo zid. Tako so garaže najmanj 40 cm v zemljišču tožnice, kar je v naravi dobro vidno. Garaže so postavljene tam, kjer je bila pred njihovo postavitvijo zidana ograja na zemljišču tožnice. Odločba nima o tem nobenih razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Torej gre za bistveno kršitev pravil postopka. Na vse to je tožnica opozarjala na mejni in na ustni obravnavi in v pritožbi, vendar očitno zaman. V upravnem spisu geodetskega organa je tudi elektronsko sporočilo B. z dne 26. 3. 2010, ki je neprimerne in žaljive vsebine, ki mu ni mesta pri uradnem poslovanju ter kaže, da je geodetsko podjetje pristransko in je hudo prekoračilo svoje pristojnosti in pooblastilo s tam podanimi ocenami in komentarji. Kar pa je poudarjeno pomembno za odločbo, pa je trditev v elektronskem sporočilu B., da je po analizi podatkov ocena natančnosti v tem primeru 0,80 metra. Ker je natančnost podatkov le taka, območje podrtega zidu pa je 0,40 metra, je jasno, da se predlagana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra vsaj za 0,40 metra. Podatki tako ne omogočajo evidentiranja predlagane meje v zemljiškem katastru, saj ne gre za mejo po podatkih zemljiškega katastra in se zato predlagana meja ne more evidentirati kot urejena meja (četrti odstavek 39. člena ZEN) in ni fikcije soglasja s potekom predlagane meje. Podatkom zemljiškega katastra ustreza meja, ki jo je tožnica na mejni obravnavi opisala in pokazala. Po mnenju tožnice odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava. Tožnici je bilo nezakonito naročeno, naj začne sodni postopek ureditve meje, saj za takšen poziv geodetskega organa niso izpolnjeni zakonski pogoji, ker ne gre za mejo, ki bi se lahko evidentirala kot urejena meja, kajti se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra. Zato je napačna tudi odločba, saj uporaba četrtega odstavka 39. člena ZEN ne pride v poštev. Ni bilo zakonske podlage za poziv tožnici, da začne sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem, ker se predlagana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra vsaj za 40 cm. Ocena natančnosti analize podatkov, kot izhaja iz upravnega spisa, je v tem primeru 0,80 metra. To pa pomeni, da podatki ne omogočajo evidentiranja predlagane meje v zemljiškem katastru, ker se ta meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra. Izpodbijana odločba in sklep sta nezakonita in tožnici odvzemata del njenega zemljišča. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo in sklep odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, naj po odpravi izpodbijanih odločbe in sklepa zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločbi in sklepu iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve upravnih aktov ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi ostalim strankam upravnega postopka kot prizadetim strankam v tem upravnem sporu, vendar te odgovora na tožbo niso podale.

Tožba je utemeljena.

Tožnica sicer neutemeljeno ugovarja, da postopek evidentiranja urejene meje, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni bil uveden na zahtevo lastnika parcele, ker H.H. glede parcele 441/17 to ni. Iz dokumentacije upravnega spisa v zadevi namreč izhaja, da je zahtevo za uvedbo postopka (dne 13. 11. 2009) vložilo geodetsko podjetje B. d.o.o. na podlagi pooblastila MOL (kot lastnice parcele 441/17). Glede na določbo drugega odstavka 34. člena ZEN v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZEN je tako zahteva pravilno vložena. Da bi tudi naročnik elaborata (ureditve meje) moral biti lastnik parcele, pa zakon ne določa. Zato na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati okoliščina, da MOL ni bila naročnica elaborata.

Tožnica tudi zmotno meni, da bi ji zahteva za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje morala biti vročena in da bi ji morala biti dana možnost, da na zahtevo odgovori, ter da ji je zaradi takih opustitev s strani geodetskega organa bila odvzeta možnost učinkovitega sodelovanja v postopku. Iz določb ZEN (30. do 32. člen, 35. člen) izhaja, da mora biti lastnikom sosednjih parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi - in tožnici je bila, saj se je po podatkih elaborata udeležila mejne obravnave 17. 7. 2008, in tedaj tudi pokazala svojo mejo - in da morajo biti lastniki parcel, za katere je v elaboratu ureditve meje poleg predlagane prikazana pokazana meja, vabljeni na ustno obravnavo (37. člen) – in tožnica je to bila, saj iz zapisnika v spisu izhaja, da se je udeležila ustne obravnave, ki jo je geodetski organ opravil 4. 5. 2010, ter je tudi podala izjavo.

Po presoji sodišča pa so utemeljene tožbene navedbe, da v izpodbijani odločbi ni odgovorjeno na ugovore, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku, ter da je zaradi tega odločba brez odločilnih dejstev in ni mogoče preizkusiti njene materialne zakonitosti. Iz zapisnika mejne obravnave izhaja, da je tožnica že na mejni obravnavi (17. 7. 2008) podala izjavo, da se garaže, ki se po skici v elaboratu nahajajo na parceli 441/17 (oziroma po izvedeni parcelaciji na samostojni parceli 441/27), v naravi v delu nahajajo na parceli 434 v njeni solasti. Ob taki navedbi tožnice, in ob tem ko iz skice izhaja, da je poleg z njene strani pokazane meje tam prikazana še (s strani geodeta) predlagana meja, to kaže na to, da je šlo za situacijo iz tretjega odstavka 31. člena ZEN, ko je geodet ugotovil, da se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra in ko mora geodet strankam pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov. Vendar iz zapisnika mejne obravnave, ki mora po drugem odstavku 32. člena ZEN opisati njen potek, tako kot to podrobneje določa Pravilnik v 4. členu, ne izhaja, da bi geodet tako ravnal. Poleg tega pa tudi iz (preostalega dela) elaborata ureditve meje ni razvidno, tako kot to zahteva zakon (drugi odstavek 30. člena ZEN), da mora biti, katere podatke je geodetsko podjetje uporabilo za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra. Da mora te podatke navajati skica ali da morajo biti navedeni na posebnem listu v elaboratu, izhaja izrecno tudi iz 3. člena (peti odstavek) in 18. člena Pravilnika (peta alinea drugega odstavka). To pa pomeni, da zaradi odsotnosti navedenih podatkov v elaboratu niti ni mogoče preizkusiti, ali je geodet pravilno ugotovil, upoštevajoč stopnjo zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov, da se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra oziroma ali je ob pokazani meji pravilno določil še (z njegove strani) predlagano mejo (iz zapisnika pa tudi ne izhaja, da bi bila pokazana še kakšna meja). Take pomanjkljivosti elaborata ureditve meje v pogledu predpisanih sestavin bi moral geodetski organ ugotoviti že pri preizkusu zahteve v smislu drugega odstavka 35. člena ZEN (ter bi moral zahtevati dopolnitev elaborata), ali pa vsaj ob opravi ustne obravnave. Na ustni obravnavi, opravljeni 4. 5. 2010, organ namreč zaradi v navedenem pogledu pomanjkljivega elaborata ni mogel presoditi navedb tožnice, da predlagana meja ne ustreza katastrski meji oziroma da ne izpolnjuje pogoja skladnosti z mejo po podatkih zemljiškega katastra. Ob nepresojenem navedenem ugovoru (ugovor tudi v izpodbijani odločbi ni presojen, celo ni naveden kot podan), pa organ ni imel podlage za ugotavljanje nestrinjanja tožnice s predlagano mejo ter naknadno pozivanje tožnice k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje (prvi odstavek 39. člena ZEN), pa tudi ne za izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje na podlagi zakonske fikcije (četrti odstavek 39. člena ZEN), da tudi tožnica soglaša s predlagano mejo.

Ker je sodišče spoznalo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane določbe kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo. Odločbo je odpravilo v celoti, ne zgolj v delu, v katerem je odločeno o evidentiranju urejene meje, v zvezi s katerim je ugotovilo nepravilnosti, zaradi povezanosti z zadevo parcelacije (49. člen ZEN), in iz istega razloga tudi sklep o evidentiranju zemljišča pod stavbo na parceli 441/27, saj je nastanek te parcele evidentiran z odpravljeno izpodbijano odločbo. Sodišče je zadevo vrnilo organu, ki je odpravljena odločbo in sklep izdal, v ponovni postopek, na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. V tem postopku bo morala biti, potem ko bo pri ponovnem preizkusu zahteve v smislu 35. člena ZEN geodetski organ vlagatelju zahteve naložil dopolnitev elaborata, ponovno opravljena mejna obravnava. Pri tem je po mnenju sodišča zakonskim določbam 31. člena ZEN v popolnosti zadoščeno, kadar se mejna obravnava izvede za vse lastnike, ki se jim udeležba mora zagotoviti, hkrati. Če bo elaborat v določenem roku dopolnjen, bo geodetski organ o zahtevi za evidentiranje urejene meje, parcelacije in zemljišča pod stavbo moral odločiti ponovno, po določbah ZEN in Pravilnika ter upoštevajoč pravno mnenje te sodbe glede uporabe materialnega prava ter stališča sodišča glede postopka.

O stroškovnem zahtevku tožnice pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji v okviru v tem členu omenjenega pavšalnega zneska povračila stroškov, ki je za obravnavani primer določen v prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, priznalo zahtevani znesek 2 EUR. Prav tako zahtevano povračilo plačane sodne takse pa sodišče v primeru, kot je obravnavani (ko je izpodbijani akt odpravljen), izvede po uradni dolžnosti na podlagi Zakona o sodnih taksah, člena 37 ter Taksne tarife, op. 6.1.