Jedro

Če škoda nastane v trenutku premika viličarja, ta pa se premakne zaradi delovanja motorja (med obratovanjem), viličar predstavlja nevarno stvar. Imetnik se lahko oprosti objektivne odškodninske odgovornosti, če dokaže enega od izključitvenih razlogov iz 153. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.478,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 86,59 EUR.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku dne 26.12.2004 in da je tožnik upravičen do plačila odškodnine. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi pojasnjuje, da je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka. Njegove trditve in izpoved so v bistvenih elementih o poteku dogodka, da je bil v trenutku, ko se je viličar premaknil in je pokrov padel zraven, enake. To sta potrdili tudi priči P. in R.. Ob skrbni presoji dokazov bi moralo sodišče zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot je opisal tožnik v tožbi in na prvem naroku. Sodišče je sprejelo pričevanje priče R. o tem, kako je prišlo do nezgode. On pa je izpovedal enako kot tožnik. Zato je še bolj zgrešen zaključek, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka. Napačen je tudi zaključek o tem, da zatiča na pokrovu motorja ni bilo, saj je to potrdil R.. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, ki bi lahko ugotovil, ali je zatič bil oziroma ali bi zatič lahko preprečil padec pokrova. Tožena stranka tudi ni ugovarjala, da je zatič bil, zato bi moralo sodišče šteti, kot da ni bil. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditve, da pokrov motorja, ki nenadzorovano pade iz vertikalnega v horizontalni položaj, predstavlja nevarno stvar. Tudi če bi izvedenec ugotovil, da je zatič bil, pa bi pokrov vseeno zaradi trka v steber padel, bi bila podana objektivna odgovornost. Po presoji tožnika je dokazana tudi krivdna odškodninska odgovornost. Protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke je v tem, da ni poskrbel za namestitev zatiča, zato je pokrov padel. Med opustitvijo in nastankom škode obstaja vzročna zveza. Ker tožena stranka ni ugovarjala, da je zatič bil, niti tega, da zatič ne bi preprečil padca, bi moralo sodišče ugoditi zahtevku po temelju tudi iz tega naslova. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost, ker je viličar nevarna stvar, saj se je zaradi delovanja premaknil. Tožnik je oškodovanec, saj viličarja ni uporabljal, bil pa je poškodovan. Po njegovi presoji tudi ni razlogov za ekskulpacijo po 153. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri tožniku je šlo za spontano ravnanje, poškodba pa je posledica delovanja nevarne stvari. Vzrok škode je nevarno delovanje, brez katerega škode ne bi bilo. Podana je objektivna odškodninska odgovornost imetnika nevarne stvari, ki je zavarovanec tožene stranke. Napačen je tudi zaključek, da tožena stranka ne odgovarja za dejanje R., saj on ni tretja oseba. Sodi k obratovalcu nevarne stvari. Imel je pooblastilo za uporabo viličarja kot delavec, ni pa nanj prešla odgovornost imetnika nevarne stvari, pač pa on odgovarja za ravnanje R. in za škodo, ki je nastala tožniku. Ob opisu dogodka, kot ga je opisal R., kar sodišče prve stopnje sprejema, gre za premik viličarja, torej delovanje, zato je podana objektivna odgovornost. Gre za obratovanje, kot ga pojmuje sodna praksa. Po mnenju pritožnika pa je podana tudi odgovornost po polici avtomobilskega zavarovanja in je drugačen zaključek sodišča napačen. Glede vseh okoliščin sploh ni bilo ugovorov tožene stranke, zato je sodišče odločilo, da ni podana odškodninska odgovornost na tej podlagi mimo ugovorov. R. je imel pooblastilo za uporabo. Škoda je nastala ob premiku, R. je bil voznik, saj je hotel viličar vžgati. Ker mu to ni uspelo, je izstopil in pustil vozilo v prestavi. Dvignil je pokrov motorja, nato pa je viličar vžgal in se začel gibati. Tožnik je bil prisoten kot pešec, zato je upravičen do odškodnine po načelu objektivne odgovornosti. Drugačen zaključek prvostopnega sodišča je napačen.

Tožnik v dopolnitvi pritožbe pojasnjuje, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik kakorkoli prilagajal svoje navedbe za potrebe pravdnega postopka. Sodišče se je lahko samo prepričalo o tem, da je tožnik preprost človek, ki že v svojem materinem jeziku težko razume, kaj je pomembno in kaj ne, zato bi moralo sodišče verjeti, da je imela tožnikova pooblaščenka težave s sporazumevanjem s tožnikom, saj tožnik slovenščine dejansko ne razume. Tožnik je svoje navedbe in predlog podal pravočasno do konca prve obravnave. Nerazumevanje slovenskega jezika ne more iti v škodo tožniku. Takoj ko je bilo ugotovljeno, da tožnik slovenščine ne razume, je tožnikova pooblaščenka sodišče zaprosila za sodnega tolmača. Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot najbolj verjeten in logičen potek nezgode, v kateri je tožnik utrpel škodo, sprejelo opis dogodka, ki izhaja iz pričevanja priče M. R.. On je povedal, da je dvignil havbo viličarja, ki ni hotel vžgati, saj je hotel videti, kaj je. Ko je popravljal viličar oziroma ko je premikal žice ob akumulatorju, je viličar vžgal in se premaknil tako, da je udaril v kovinski steber, ki je bil od viličarja oddaljen meter in pol do dva metra. Pokrov motorja, ki ni imel nobene varovalke, da bi držala pokrov v dvignjenem položaju, je padel zaradi inercije oziroma zaradi udarca viličarja v kovinski steber. V trenutku, ko je motor viličarja vžgal, je tožnik šel mimo. Ko se je viličar začel premikati proti kovinskemu stebru, sta on in tožnik avtomatično poskušala ustaviti viličar, nakar jima je na roke padla havba in ju oba poškodovala, pri čemer so bile tožnikove poškodbe bistveno hujše. Tožnik je o samem dogodku res nekoliko spreminjal trditve in izjave, vendar pa iz vseh izhaja nesporno dejstvo, da je njegova poškodba nastala v zvezi z viličarjem, ko mu je na roko padel pokrov motorja, saj tej okoliščini niti tožena stranka ne ugovarja. Pravilno je sicer stališče prvostopnega sodišča, da mirujoč viličar sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari. V sodni praksi pa ni dvoma, da ima viličar lastnosti nevarne stvari, ko je v gibanju. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v obravnavanem primeru viličar ni deloval, zato ni podana odškodninska odgovornost imetnika viličarja v smislu določb 149. in 150. člena OZ. S takšno presojo pritožbeno sodišče ne soglaša. Dejstvo je namreč, da do škode ni prišlo tedaj, ko je viličar miroval, pač pa tedaj in zato, ker se je premaknil, pa čeprav le za dva metra, dokler ga ni zaustavil železni steber. Prav zaradi premika je tožnik posegel v območje viličarja na način, ki ga sprejema tudi prvostopno sodišče, ko sta oba z R. instinktivno poskušala zadržati premikajoči se viličar, ki se je začel premikati brez nadzora voznika. Motor viličarja je deloval, zato se je vozilo tudi začelo premikati. To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je v opisanih okoliščinah viličar predstavljal nevarno stvar, zato se ob upoštevanju določbe 149. člena OZ šteje, da škoda, ki je nastala v zvezi z njim, izvira iz te stvari, saj tožena stranka ni niti zatrjevala, da viličar ni bil vzrok za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ker ni dvoma o tem, da je imel imetnik viličarja zavarovano odgovornost za škodo, ki je nastala ob uporabi viličarja, pri toženi stranki, je podana njena odškodninska odgovornost. Iz dosedanjih ugotovitev in ugovorov tožene stranke namreč ni mogoče uporabiti določbe 151. ali 152. člena OZ, saj so tožnik in njegovi sodelavci uporabljali viličar z dovoljenjem lastnika.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da mu je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost imetnika nevarne stvari. Imetnik se lahko oprosti odgovornosti iz razlogov, navedenih v 153. členu OZ. Po navedeni določbi je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek). Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti, ali jih odstraniti (2. odstavek). Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (3. odstavek).

Sodišče prve stopnje meni, da je podan ekskulpacijski razlog iz 2. odstavka 153. člena OZ, saj je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega, to je M. R., ki je nepooblaščeno popravljal viličar, pa tudi ravnanja tožnika, ki je prav tako nepooblaščeno posegel v viličar na način, kot je bil že opisan. Navedeno stališče prvostopnega sodišča je po presoji prvostopnega sodišča materialno pravno zmotno. R. je bil pooblaščen uporabljati viličarje, ki so se nahajali na gradbišču. Uporabil jih je že večkrat, tudi tega dne, ko je prišlo do nezgode, saj je neposredni vodja J. L. prav tega dne naročil delavcem, da morajo na določeno višino namestiti konzole in da naj se znajdejo, kakor vedo, saj avto dvigalo ni bilo na razpolago. Zato R. ni bil tretji v smislu določbe 2. odstavka 153. člena OZ, saj se ob upoštevanju določbe 5. odstavka istega člena oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari ne šteje za tretjega. Pa tudi, če bi se štel za tretjega, bi bila oprostitev odgovornosti izkazana le v primeru, če imetnik stvari dejanja tretjega ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Isto velja za dejanje tožnika kot oškodovanca. O tem sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče ima pomisleke glede presoje, da sta tožnik in R. nepooblaščeno posegla v viličar in da takšnega posega imetnik stvari ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali odstraniti. Kot je bilo že navedeno, je R. opravil prevoze z istim viličarjem že istega dne. Tedaj je viličar vžgal. Ko ga je nameraval ponovno vžgati, mu to ni uspelo, zato je odprl pokrov motorja in premaknil žice okrog akumulatorja. Tedaj pa je motor vžgal, viličar pa se je začel premikati, ker je bil v prestavi. Takšen poskus usposobitve viličarja pa po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nepooblaščeno popravilo, katerega bi lahko opravil le pooblaščeni serviser in tudi ne dejanja, ki bi bilo za imetnika nepričakovano, saj je celo varnostni inženir G. dopustil možnost, da viličarist sam poskuša ugotoviti napako, če viličar ne vžge. Zahteva oziroma pričakovanje, da viličarist prijavi napako pooblaščeni servisni delavnici že v primeru, ko viličar ob prvem poskusu ne vžge, je po presoji pritožbenega sodišča preveliko, zlasti pa je ob presoji pomena takšnega ravnanja potrebno upoštevati vse ostale okoliščine, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. Tožnik in njegovi sodelavci so namreč delo opravljali na praznik 26. 12., ko na delovišču razen njih ni bilo nikogar. Močno je deževalo, delo so po zahtevi nadrejenega morali opraviti kljub dejstvu, da niso imeli na razpolago ustreznih delovnih priprav. Vse navedene okoliščine so po presoji pritožbenega sodišča pomembne pri odločitvi, ali je podan kateri od ekskulpacijskih razlogov iz 153. člena OZ, med katere sodi tudi dejanje oškodovanca oziroma ali je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Zaradi zmotne materialne presoje, da v ugotovljenih okoliščinah viličar ni predstavljal nevarne stvari, se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ukvarjalo z vprašanjem, ali in v čem obstajajo ekskulpacijski razlogi, zaradi katerih bi bil imetnik lahko v celoti ali deloma prost odgovornosti, če bi bil njihov obstoj dokazan. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP že iz teh razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče ima pomisleke tudi glede presoje prvostopnega sodišča, da ni podana niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ker ni ugovora tožene stranke, da se tožnik ni poškodoval z viličarjem, je zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka, nepravilen. Dejstvo je, da tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je do poškodbe prišlo na način, kot ga je opisal R. Skupna nit vseh trditev tožnika je bila, da je do poškodbe prišlo, ko je roko držal na ohišju motorja, pokrov motorja pa je tedaj padel in ga poškodoval. Ali je viličar z roko prijel zato, da bi ga R. pomagal ustaviti, ali zato, ker naj bi slučajno prijel za ohišje, ko je šel mimo, po presoji pritožbenega sodišča na odločitev o tem, da je njegovo poškodbo povzročil padec pokrova motorja, ne vpliva. Pritožnik nadalje utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni ugovarjala trditvi tožnika, ki jo je potrdil R., da pokrov motorja ni imel ustreznega varovala, ki bi pokrov zadržalo v vertikalnem položaju. Neprerekanih zatrjevanih pomembnih dejstev ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP), zato je očitek prvostopnega sodišča, da tožnik ni dokazal, da zatiča ni bilo, neutemeljen. Vsaj preuranjen pa je tudi nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, da ta okoliščina niti ni pomembna, ker naj bi pokrov motorja padel tudi, če bi zatič bil, zaradi trčenja v steber. Za odgovor na vprašanje, ali bi se to res zgodilo v vsakem primeru, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik je predlagal, da to vprašanje razjasni sodni izvedenec s področja varstva pri delu, vendar pa sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo. Zato je vsaj preuranjen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja ali opustitve.

Ker je bila potrebna razveljavitev sodbe že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče meni, da izjasnitev na ostale pritožbene trditve ni potrebna, zato nanje ne odgovarja.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v smeri zgoraj navedenih izhodišč ponovi dokazni postopek, ga po potrebi dopolni in o zahtevku znova odloči. Zaradi razveljavitve sodbe o glavnem zahtevku je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O teh stroških bo moralo sodišče prve stopnje odločiti znova s končno odločbo in med njimi upoštevati tudi pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.