Jedro

Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS.

Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določa, da mora biti obvezna obramba obdolžencu zagotovljena do pravnomočno končanega kazenskega postopka, bi moral imeti obsojenec zagovornika tudi na glavni obravnavi dne 5. 11. 2018.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega A. A. razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 31054/2015 z dne 5. 6. 2019 na osnovi sprejetega sporazuma o priznanju krivde obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen 1 leto zapora. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je obsojencu v plačilo naložilo znesek 284.400,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Obsojeno B. B. je spoznalo za krivo pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo 4 leta. Po drugem odstavku 45. člena in 47. členu KZ-1 ji je določilo stransko denarno kazen v višini 154 dnevnih zneskov po 33,00 EUR, skupaj 5.082,00 EUR. Obsojencema je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodne takse, oškodovanca pa je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 31054/2015, z dne 30. 1. 2020, zavrnilo pritožbo zagovornika A. A. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 450,00 EUR.

3. Zoper navedeno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 21., 22., 23., 27., 29. in 34. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložil obsojenčev zagovornik, s predlogom, da ji sodišče ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim predsednikom senata.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. Slednji je v izjavi vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Iz razlogov pravnomočne sodbe in spisovnih podatkov izhajajo naslednja procesno relevantna dejstva in okoliščine: - Specializirano državno tožilstvo je 21. 8. 2017 vložilo obtožnico zoper A. A., B. B., C. C. in pravno osebo A. d.o.o.1 - Na predobravnavnem naroku dne 6. 3. 2018 obsojena A. A. in B. B. krivde nista priznala in je sodišče razpisalo glavno obravnavo.

- Sodišče je 5. 11. 2018 opravilo glavno obravnavo, pri čemer je bilo že predhodno obveščeno, da sta obsojena A. A. in B. B. s tožilstvom sklenila sporazuma o priznanju krivde.2 Poleg A. A. sta njegov sporazum o priznanju krivde podpisali tudi obe odvetnici, ki sta ga v času sklenitve sporazuma zagovarjali na podlagi pooblastila.

- Na glavno obravnavo 5. 11. 2018 zagovornici obsojenega A. A. nista pristopili, obsojenec pa je sodišču pojasnil, da jima je 30. 10. 2018 preklical pooblastilo. V sodni spis je vložil tudi izjavo o preklicu. Ob ugotovitvi, da obramba glede na predpisano kazen zapora za očitano kaznivo dejanje ni obvezna, je sodišče glavno obravnavo opravilo. Obsojenec je sicer povedal, da bi se želel zagovarjati z odvetnikom, vendar mu je sodnica pojasnila, da lahko pravico do obrambe z zagovornikom uresniči kadarkoli, da pa se je sam odločil, da 30. 10. 2018 odpove zastopanje odvetniški pisarni, vedoč, da ima 5. 11. 2018 glavno obravnavo, in da je imel dovolj časa poskrbeti za svojo obrambo.

- Obsojenec je na glavni obravnavi povedal, da je na sporazumu o priznanju krivde njegov podpis, da sta bili pri sklenitvi prisotni obe zagovornici, ki sta tudi podpisali sporazum. Glede okoliščin sklenitve sporazuma je povedal, da tega sporazuma ne bi potrdil. Na vprašanje, zakaj ne oziroma kaj so razlogi, je odgovoril, da tega ne bo povedal. - Sodnica je v nadaljevanju presodila, da je obsojenec razumel naravo in posledice danega priznanja o krivdi ob podpisu sporazuma, da je bilo priznanje dano prostovoljno in da je jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Na podlagi tega je sprejela sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme ter obsojenca poučila, da zoper sklep o sprejemu sporazuma ni pritožbe. Obsojenec je nato zaprosil, da se narok za izrek kazenske sankcije opravi naknadno in je sodnica tej prošnji ugodila.

- Narok za izrek kazenske sankcije je bil opravljen 5. 3. 2019, v navzočnosti obsojenca in njegovega (novega) zagovornika, ki je nasprotoval sprejetju sporazuma. Istega dne je sodišče obsojencu, na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, izreklo obsodilno sodbo za očitano kaznivo dejanje, Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo.

7. Zaradi sprejema sporazuma o priznanju krivde kljub obsojenčevem nasprotovanju zagovornik uveljavlja kršitev obsojenčevih ustavnih pravic (22., 23., 27. in 29. člen URS) ter napačno razlago 2. točke drugega odstavka 450.č člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Poudarja, da obdolženec lahko krivdo veljavno prizna samo pred sodiščem in pred nobenim drugim organom, prav zato je v 450.č členu ZKP določeno, da o sporazumu o priznanju krivde odloča sodišče. To med drugim pomeni, da mora obstajati prostovoljno, informirano, jasno in popolno priznanje krivde, ne samo v trenutku sklenitve sporazuma, temveč predvsem v trenutku odločanja sodišča, na kar kaže dejstvo, da je člen napisan v sedanjiku in ne v pretekliku. Ob tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 ter obsežno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).3

8. Nižji sodišči sta ugotovili, da sodišče na podlagi 450.č člena ZKP pri odločanju o sprejemu sporazuma o priznanju krivde lahko sporazum v celoti sprejme ali ga v celoti zavrne. Sprejme ga, če presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 450.č člena ZKP, pri čemer ZKP za primer sporazuma o priznanju krivde ne predvideva „vmesne procesne faze, ki jo zagovornik vriva v procesno ureditev“, to je da bi moralo sodišče v fazi presoje skladnosti sporazuma z ZKP še enkrat vprašati obtoženca, ali potrjuje sporazum oziroma ali priznava krivdo. Sodišče pri odločanju o sprejemu sporazuma preverja zgolj izpolnjenost zakonskih pogojev, ki so v drugem odstavku 450.č člena taksativno našteti. Prav tako sta sodišči zavzeli stališče, da obsojenec krivdo po obtožbi prizna s podpisom sporazuma o priznanju krivde s tožilstvom in ne pred sodiščem, zato sodišče ta sporazum presoja izključno v smislu izpolnjenosti zakonskih pogojev.

9. Ustavno sodišče je v zadevi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 obravnavalo institut priznanja krivde in ugotovilo, da obtoženčevo priznanje krivde ne pomeni, da je sodišče nanj vezano, temveč zakon zavezuje predsednika senata, da mora presoditi, ali se priznanje krivde sme sprejeti ali ne. Poudarilo je, da za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen URS, mora biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. Nujnost sodnega preverjanja izpolnjenosti vseh formalnih in vsebinskih pogojev, ki se zahtevajo za sklenitev sporazuma in priznanja krivde, je bila večkrat poudarjena tudi v teoriji.4 Ob izrecnem sklicevanju 450.č člena ZKP na 285.c člen ZKP tako ni nobenega razloga, da bi za presojo sporazuma o priznanju krivde veljala drugačna merila, zato je sodišče dolžno preveriti izpolnjenost vseh formalnih in vsebinskih pogojev, ki se zahtevajo za sklenitev sporazuma. Med drugim, kar je v konkretnem primeru bistveno, mora presoditi, ali je priznanje krivde jasno in popolno (ter podprto z drugimi dokazi v spisu). Navedeno izhaja že iz zakonske dikcije prvega odstavka 285.c člena ZKP.

10. Pri sporazumu o priznanju krivde zakon res ne določa, da mora sodišče od obdolženca ponovno pridobiti izjavo, ali prizna krivdo oziroma ali potrjuje sporazum, prav tako tudi ne določa, kako bo sodišče presodilo, ali je priznanje krivde jasno in popolno, vendar navedeno sodišča ne odvezuje dolžnosti skrbne presoje jasnosti in popolnosti danega priznanja. Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom.5 S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS.

11. Poleg navedenega zagovornik uveljavlja tudi kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, storjeno s tem, ko na naroku 5. 11. 2018 ni bil prisoten obsojenčev zagovornik, čeprav je bila obramba v konkretnem primeru obvezna. Sodišči sta se ob tem nepravilno sklicevali na 70. člen ZKP, da zaradi višine predpisane kazni obramba po zagovorniku ni obvezna, pri čemer sta očitno spregledali drugi odstavek 450.a člena ZKP, po kateri mora imeti obdolženec v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde zagovornika ne samo ob pogajanjih in pri sklenitvi sporazuma, temveč do pravnomočno končanega kazenskega postopka. Poleg kršitve navedene določbe ZKP sta bili s tem kršeni ustavni pravici iz 2. alineje 29. člena in 22. člena Ustave RS.

12. Drugi odstavek 450.a člena določa, da če stranki soglašata z možnostjo, da se kazenski postopek konča na podlagi sporazuma o priznanju krivde, osumljenec oziroma obdolženec pa nima zagovornika, mu predsednik sodišča na predlog državnega tožilca za postopek pogajanj postavi zagovornika po uradni dolžnosti. V primeru sklenitve sporazuma opravlja postavljeni zagovornik to dolžnost do pravnomočno končanega kazenskega postopka, sicer pa se ga razreši, ko državni tožilec obvesti predsednika sodišča, da postopek pogajanj ni bil uspešen.

13. Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določa, da mora biti obvezna obramba obdolžencu zagotovljena do pravnomočno končanega kazenskega postopka, bi moral imeti obsojenec zagovornika tudi na glavni obravnavi dne 5. 11. 2018. Ker je bila ta opravljena brez zagovornika (iz zapisnika celo izhaja, da je obsojenec zagovornika zahteval in da je zaradi navzočnosti zagovornika bil preložen narok za izrek kazenske sankcije), sta podani tudi kršitvi 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in druge alineje 29. člen URS.

C.

14. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da sta podani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in 2. točki drugega odstavka 450. člena ZKP, ker je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde kljub obsojenčevem nasprotovanju in ker je bila glavna obravnava opravljena brez obvezne navzočnosti obsojenčevega zagovornika, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede obsojenega A. A. razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Obsojeni C. C. je že 21. 11. 2018 s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče sprejelo in mu izreklo obsodilno sodbo. Ta je postala pravnomočna 15. 3. 2018 in za predmetno zadevo ni relevantna. Pooblaščenec obdolžene pravne osebe ni priznal odgovornosti za kaznivo dejanje in je bil postopek zoper pravno osebo izločen ter nadaljevan posebej, zato tudi ta ni predmet odločanja. 2 B. B. je sklenjeni sporazum potrdila in na predobravnavnem naroku pri njem vztrajala, zoper izrečeno sodbo se ni pritožila in se tudi predmetna zahteva za varstvo zakonitosti nanjo ne nanaša. 3 Izpostavlja sodbe v zadevah Natvlishvili in Togonidze proti Gruziji, Navalnyy in Ofitserov proti Rusiji, Scoppola proti Italiji, Hermi proti Italiji, Poitrimol proti Franciji, Kwiatkowska proti Italiji. 4 Glej npr. A. Tratnik Pogajanja o priznanju krivde v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 113, K. Šugman Stubbs, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku, Pravna praksa, št. 3-4, 2015, str. 29 in drugi. 5 K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, GV založba, Ljubljana, 2020, str. 437.