Jedro

Po določbi 2. odstavka 389. člena CZ se v primeru, če se carina in druge uvozne davščine ne morejo izterjati od storilca prekrška, te lahko izterjajo od nepoštenega posestnika blaga. To pomeni, da je storilec prekrška prvi, ki pride v poštev od možnih carinskih zavezancev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 14.10.1993, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu carine, drugih uvoznih davščin in prometnega davka za 617 kartonov cigaret v vrednosti 345.520.- DEM, ki po carinski spremnici Carinske izpostave A z dne 29.11.1991 ni bilo predano Carinski izpostavi B. Na tožnikove pritožbene ugovore, da je organ prve stopnje nepopolno ugotovil dejansko stanje ter da so mu bile neopravičeno zaračunane uvozne dajatve po določilih 389. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje uvedel zoper tožnika in njenega odgovornega delavca postopek o carinskem prekršku, v katerem sta bila spoznana za odgovorna za prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ zaradi nepredaje blaga - 930 kartonov cigaret v vrednosti 520.800.- DEM po prej navedeni carinski spremnici. Odločba o carinskem prekršku z dne 2.12.1992 je postala pravnomočna 15.12.1992. Iz te odločbe je razvidno, da je bil del blaga - 313 kartonov cigaret odvzet v postopku o prekršku, 617 kartonov pa ni bilo mogoče odvzeti, ker so bili prodani na območju Republike Slovenije. Zato je organ prve stopnje na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ izdal prej navedeno odločbo o plačilu carine in drugih uvoznih davščin z dne 19.1.1993, ki je bila prvič v pritožbenem postopku odpravljena, v dopolnitvi postopka pa je bila izdana nova odločba z dne 14.10.1993. Izdana je bila na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ, po katerem carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če se z odločbo o prekršku iz 11. točke 370. člena CZ storilcu prekrška blago ne odvzame. Glede na pravnomočno odločbo o prekršku je tožnik carinski zavezanec za uvozne dajatve za blago, ki je bilo predmet carinskega prekrškovnega postopka. Ker je pravni temelj za izdajo odločbe 389. člen CZ, ki navaja, v katerih primerih lahko carinarnica uvede postopek po uradni dolžnosti, sta torej storilec prekrška in carinski zavezanec ista oseba, kar izhaja tudi iz 24. člena CZ.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke z dne 10.7.1994 in pri tem opozarja na napačno letnico v datumu odločbe, hkrati pa očitno pomotoma tudi sam navaja napačni datum izpodbijane odločbe 10.3.1994, namesto pravilnega 10.7.1994. Uveljavlja tožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega zakona. Očitanega carinskega prekrška, kot navaja izpodbijana odločba, ni storil in je 5.11.1993 vložil predlog za obnovo postopka iz 1., 2. in 4. točke 208. člena zakona o prekrških. Tožeča stranka ni kršila določbe 1. odstavka 202. člena CZ ter ni storila prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ. Ugovarja zoper odločbo o carinskem prekršku z dne 2.12.1992. Prevoz blaga je družba opravila po naročilu firme iz Hamburga. V postopku prijave blaga carinarnici, tranzita blaga prek Republike Slovenije in izročitve blaga prevzemniku, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z veljavno zakonodajo. Sprašuje, zakaj ni organ prve stopnje izterjal obveznosti od kršitelja - voznika. Carinarnica ni upravičena, da določa, kdo je zavezanec za plačilo dajatev. Mnenja je, da tožeča stranka ne more biti odgovorna za carinski prekršek ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 389. člena CZ uvede carinarnica po uradni dolžnosti postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če se z odločbo o prekršku iz 1. do 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ ne vzame blago. Po 2. odstavku 389. člena CZ pa se v primeru, če se carina in druge uvozne davščine ne morejo izterjati od storilca prekrška, te lahko izterjajo od nepoštenega posestnika blaga. Po navedeni določbi je torej storilec prekrška prvi, ki pride v poštev od možnih carinskih zavezancev, ki jih opredeljuje 24. člen CZ. To je namreč poleg osebe, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih določenih s CZ dolžan plačati carino, torej storilec prekrška v smislu 1. in 2. odstavka 389. člena CZ. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upravičena odločati, kdo je carinski zavezanec, saj je to po navedeni določbi v prvi vrsti storilec prekrška. V stvari ni spora, da je storilec prekrška tožeča stranka in da je odločba o prekršku pravnomočna. Tožena stranka je zato pravilno uporabila materialni zakon - 389. člen CZ. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločbo o prekršku, v tem upravnem sporu v zadevi plačila carine in drugih uvoznih dajatev niso upoštevni. Tožnik do odločitve v tem upravnem sporu tudi ni izkazal, da bi bila odločba o prekršku razveljavljena, kar sicer na odločitev v tem upravnem sporu ne bi vplivalo, saj sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje, utegnila pa bi biti razlog za obnovo upravnega postopka za odmero carine in drugih uvoznih dajatev.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.