Jedro

Namen pisnega opozorila iz 85. člena ZDR-1 je v tem, da delodajalec delavca pisno seznani, katere konkretne delovne obveznosti je kršil oziroma katera predpisana ravnanja je opustil, vse s ciljem, da delavec teh kršitev oziroma ravnanj ne ponavlja več (tudi zaradi kasnejše morebitne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga). Ker se utemeljenost pisnega opozorila presoja v sodnem postopku v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (zoper pisno opozorilo ni dopustno posebno sodno varstvo), je odločilnega pomena dejstvo, da delavec ve, kaj mu je bilo v tem pisnem opozorilu očitano. Šele v takšnem primeru ima možnost v sodnem postopku uspešno uveljavljati, da kršitve, ki mu jo je delodajalec očital v pisnem opozorilu, ni storil (seveda ob upoštevanju dejstva, da je dokazno breme za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

Tožena stranka je tožniku podala tri pisna opozorila, ki so datirana z dnem 13. 10. 2016 (to tožniku ni bilo vročeno), 18. 10. 2016 in 6. 9. 2016. Glede na to, da pisno opozorilo z dne 13. 10. 2016 tožniku sploh ni bilo vročeno, se sodišče prve stopnje do njegove obrazložitve in do njegove vsebinske utemeljenosti pravilno ni opredeljevalo. Ker pisni opozorili z dne 18. 10. 2016 in 6. 9. 2016 nista zadostili standardu obrazloženosti (ki bi omogočal tožniku ustrezno varstvo svojih pravic v sodnem postopku) je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I./1 točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 12. 2016 in jo razveljavilo. V I./2 točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 1. 2017, temveč mu je trajalo do razveze pogodbe o zaposlitvi, to je do odločitve sodišča 16. 3. 2018. V I./3 točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 16. 3. 2018 prijaviti v obvezna zavarovanja, mu obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014, od njih poravnati vse prispevke in davke ter mu izplačati pripadajoče neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi v višini devetih tožnikovih mesečnih plač (izplačanih v mesecih od septembra 2016 do vključno novembra 2016), v roku 8 dni. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnika za poziv nazaj na delo, za prijavo v obvezna zavarovanja od razveze pogodbe o zaposlitvi dalje, za obračun bruto plač, ki bi mu pripadale, če bi delal za obdobje od razveze dalje, za odvod predpisanih dajatev od teh plač in za izplačilo pripadajočih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka (pravilno v IV. točki izreka) je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške v višini 7,20 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da znesek denarnega nadomestila ustrezno zniža na znesek dvakratnika tožnikove plače, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. V pritožbi navaja, da je odločitev v izpodbijani sodbi vsebinsko povsem zgrešena, v nasprotju z veljavnimi predpisi in v nasprotju z izvedenimi dokazi, zato jo je treba kot nezakonito vsaj razveljaviti. Iz pisnega opozorila z dne 18. 10. 2016 (ki je bilo identično pisnemu opozorilu z dne 13. 10. 2016) je jasno razbrati očitek, da tožnik tudi 12. 10. 2016 ob 11:32 uri (ko je bila narejena fotografija, ki je bila priložena opozorilu), ko je bil dejansko na delovnem mestu, ni upošteval ustnih navodil glede ravnanja z arhivskim gradivom. Vsebina dejanskega opisa kršitve je dovolj konkretizirana, saj vsebuje vse relevantne podatke o tem, kdaj, kje in kako je tožnik kršil večkrat predhodno dano navodilo v zvezi z ravnanjem z arhivskim gradivom. Tožnik je 12. 10. 2016 nenadzorovano pustil večjo količino arhivskega gradiva, zapustil svoje delovno mesto in odšel neznano kam. To arhivsko gradivo bi lahko pospravil v omaro za čas, ko se ni nahajal na svojem delovnem mestu, vendar pa tega ni storil. S tem svojim ravnanjem je (kljub poprejšnjim večkratnim opozorilom), hudo kršil svoje delovne obveznosti, tega pa tožena stranka ni mogla več tolerirati. Glede na vsebino pisnega opozorila z dne 18. 10. 2016 in glede na priloženo fotografijo vsebina opisa kršitve ne omogoča različne interpretacije dejansko očitane kršitve, kot je to zmotno in preveč formalistično ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni bistveno, da tožena stranka na tožnikov ugovor zoper pisno opozorilo ni odgovorila (saj je štela, da je ta neutemeljen), zato so kakršnikoli očitki sodišča prve stopnje toženi stranki v zvezi s tem neutemeljeni in tudi nekorektni. V pritožbi tožena stranka nadalje navaja, da ji ni mogoče očitati, da je kršila tožnikovo pravico do zagovora. Tožnik je pisno obdolžitev z vabilom na zagovor prejel na ustrezen način in pravočasno, pa se tega zagovora na dan 22. 11. 2016 kljub temu ni udeležil. Tega dne je želel preko e-maila (ob 7:11) doseči le, da se zagovor zaradi njegovih zdravstvenih težav (ki jih ni ustrezno izkazal) preloži na kasnejši termin. Tožnik ob posredovanju tega e-maila tožene stranke ni obvestil niti o tem, da bo podal tudi pisni zagovor (ki ga je toženi stranki kasneje sicer posredoval). To pa pomeni, da ni ravnal dovolj skrbno in je sam povzročil zaplet pri podaji pisnega zagovora. Toženi stranki tako ni mogoče ničesar očitati v zvezi s tožnikovo pravico do zagovora. Ob tem še dodaja, da bi na zagovor tožnik kljub (neizkazanim) zdravstvenim težavam lahko prišel, oziroma da bi na ta zagovor pristopil njegov pooblaščenec in predložil pisni zagovor. Vsega tega pa tožnik ni storil. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z vsebino pisne obdolžitve. Pisna obdolžitev je dovolj obrazložena, bistvena je vsebina listin, ki so služile kot podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa ni pomembno, na kakšen način so pooblaščene osebe ugotovile, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. V pritožbi podredno izpodbija tudi višino prisojenega denarnega povračila, saj meni, da je to prisojeno v previsokem znesku. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le tri leta in pol, da je tudi v tem času le nekaj mesecev opravljal delo (zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tudi pod sodno presojo), da ima tožnik priznano omejitev pri opravljanju dela le zaradi sluha (ne pa tudi zaradi drugih zdravstvenih težav, ki jih je v postopku zatrjeval), je denarno povračilo prisojeno v previsokem znesku. Ob tem pa je treba upoštevati tudi, da ima tožnik zelo odklonilen odnos do dela, da ne upošteva navodil nadrejenih in da ima neprimeren odnos do sodelavcev. Vse to je pripeljalo do porušenega zaupanja med tožnikom in toženo stranko. Tožnik zaradi "naglušnosti" tudi ni težje zaposljiv, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih ne konkretizira. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega očitka niti ne more opredeliti. Glede na to je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe le glede tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Kot je bilo že ugotovljeno, sodišče prve stopnje teh bistvenih kršitev določb postopka ni storilo.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je dne 23. 12. 2016 podala tožena stranka zaradi kršitve delovne obveznosti, ki naj bi jo tožnik storil 9. 11. 2016. Posledično je uveljavljal tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek. V zvezi s predlogom tožene stranke, da naj sodišče prve stopnje v primeru ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga postopa po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), je tožnik podredno predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila v protivrednosti 12 njegovih plač.

7. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 12. 9. 2014 za nedoločen čas in za polni delovni čas. Tožnik se je zaposlil na zaščitenem delovnem mestu za opravljanje del delovnega mesta "administrator - prodajni referent". Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku že dne 9. 1. 2015 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zoper to redno odpoved je tožnik uspešno uveljavljal sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, zato ga je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe reintegrirala in mu priznala pripadajoče pravice iz delovnega razmerja. Tožniku je nato delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 27. 1. 2017, ko mu je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 12. 2016, ki je predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu.

8. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je zakonita, če je bil delavec v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala tri pisna opozorila, ki so datirana z dnem 13. 10. 2016 (to tožniku ni bilo vročeno), 18. 10. 2016 in 6. 9. 2016. Glede na to, da pisno opozorilo z dne 13. 10. 2016 tožniku sploh ni bilo vročeno, se sodišče prve stopnje do njegove obrazložitve in do njegove vsebinske utemeljenosti pravilno ni opredeljevalo, v postopku pa je najprej presojalo konkretiziranost obeh preostalih pisnih opozoril (z dne 18. 10. 2016 in 9. 6. 2016 - B15, B2). Ugotovilo je, da sta ti pisni opozorili premalo konkretizirani, saj iz njih ni jasno razvidno, katere obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik kršil oziroma katera potrebna ravnanja naj bi opustil, kdaj naj bi to storil in na kakšen način. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da iz pisnega opozorila z dne 18. 10. 2018 ni jasno razvidno, na kakšen način naj bi tožnik kršil svojo pogodbene obveznosti. Tako na podlagi vsebine pisnega opozorila z dne 18. 10. 2016 in na podlagi fotografije z dne 12. 10. 2016 ni jasno razvidno, ali je bilo tožniku v tem pisnem opozorilu očitano, da ni poskrbel, da so dokumenti, ki vsebujejo osebne podatke, v kontroliranem prostoru, ali da ni poskrbel, da bi bil do njih onemogočen direkten dostop tretjim osebam ali pa da tožnik teh dokumentov pred odhodom domov ni prepeljal v zgornje nadstropje. Namen pisnega opozorila iz 85. člena ZDR-1 je v tem, da delodajalec delavca pisno seznani, katere konkretne delovne obveznosti je kršil oziroma katera predpisana ravnanja je opustil, vse s ciljem, da delavec teh kršitev oziroma ravnanj ne ponavlja več (tudi zaradi kasnejše morebitne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga). Ker se utemeljenost pisnega opozorila presoja v sodnem postopku v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (zoper pisno opozorilo ni dopustno posebno sodno varstvo), je odločilnega pomena dejstvo, da delavec ve, kaj mu je bilo v tem pisnem opozorilu očitano. Šele v takšnem primeru ima možnost v sodnem postopku uspešno uveljavljati, da kršitve, ki mu jo je delodajalec očital v pisnem opozorilu, ni storil (seveda ob upoštevanju dejstva, da je dokazno breme za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

9. Po zaključku pritožbenega sodišča je nadalje pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi pisno opozorilo z dne 6. 9. 2016 (B2) premalo konkretizirano v smislu zgoraj navedenega (tem ugotovitvam sodišča prve stopnje sicer tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje). Z ozirom na to se pritožbeno sodišče na pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje glede pomanjkljive konkretizacije pisnega opozorila z dne 6. 9. 2016, v zvezi s katerim je obrazložitev podana v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, le sklicuje. Ker torej pisni opozorili z dne 18. 10. 2016 in 6. 9. 2016 nista zadostili standardu obrazloženosti (ki bi omogočal tožniku ustrezno varstvo svojih pravic v sodnem postopku) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga nezakonita.

10. Tožena stranka sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati dejstvo, da na tožnikove pisne ugovore zoper pisna opozorila ni odreagirala in ni podala odgovora. Zoper pisno opozorilo ni določeno niti samostojno varstvo pravic pri delodajalcu niti samostojno sodno varstvo, zato opustitev odločitve o utemeljenosti ugovora delavca zoper takšno pisno opozorilo nima odločilnega vpliva niti na to pisno opozorilo niti na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavcu kasneje poda delodajalec iz krivdnega razloga. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi morala tožena stranka odgovoriti na pisni ugovor tožnika zoper pisni opozorili z dne 18. 10. 2016 in 6. 9. 2016, pa ni relevantno za njegovo presojo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi premajhne konkretiziranosti teh pisnih opozoril. 11. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevati pisni zagovor, ki ga je toženi stranki še pred pričetkom razpisanega zagovora poslal tožnikov pooblaščenec. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil zagovor tožnika določen za dan 22. 12. 2016 ob 9:30, da je tožnik predlagal preložitev tega zagovora zaradi hudega zobobola (e-mail tožnika z dne 22. 12. 2016 ob 7:11) in da je bil tožnikov pisni zagovor predložen toženi stranki po e-mailu ob 9:16 (A4, A5), torej pravočasno (pred pričetkom ure, določene za zagovor). Glede na to bi morala tožena stranka tudi po zaključku pritožbenega sodišča upoštevati tožnikov pisni zagovor (podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 133/2013 z dne 24. 2. 2014). Ker tega zagovora ni upoštevala in ker je zmotno ugotovila, da se je tožnik pravici do zagovora odpovedal, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala šele 23. 12. 2016, to je naslednji dan po prejemu pisnega zagovora) tudi iz tega razloga nezakonita. Glede na to, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tožniku šele dan po tem, ko je od tožnika prejela pisni zagovor (ki je bil pravočasen), je pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela možnost upoštevati ta tožnikov pisni zagovor.

12. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tega, ker pisni opozorili nista bili dovolj konkretizirani in ker tožena stranka ni upoštevala pravočasnega pisnega zagovora tožnika, se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov tožene stranke v zvezi z zaključki, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje glede pisne obdolžitve, ne opredeljuje. Te pritožbene navedbe namreč za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

13. Glede na ugotovljeno nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje v skladu s 118. členom ZDR-1 tožnikovo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, mu priznalo vse pripadajoče pravice iz delovnega razmerja od dneva nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze, tožniku pa prisodilo tudi denarno povračilo po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 v protivrednosti njegovih devetih plač. Pri določitvi višine denarnega povračila je upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tri leta in pol, da v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni prejemal nadomestila na zavodu za zaposlovanje in da je tožnik težje zaposljiv (zaradi izgube sluha 62,9 % po Fowlerju - A9). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je predvsem zaradi zmanjšanih možnosti tožnika za zaposlitev (zmanjšanje sluha) primerna višina denarnega povračila v prisojeni višini, še posebej ob dejstvu, da je po pogodbi o zaposlitvi tožnikova plača v bruto višini dosegla le znesek minimalne plače v bruto višini, oziroma, da je po lastni navedbi pred prenehanjem delovnega razmerja tožnikova bruto plača znašala približno 808,00 EUR. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku denarno povračilo namesto reintegracije po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 ni prisojeno v previsokem znesku.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.