Jedro

Pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje nekonkretizirano, povsem splošno s citiranjem teoretičnih izhodišč očita pomanjkljivo argumentacijo svoje odločitve in pomanjkljivost dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je po temeljito opravljenem dokaznem postopku opravilo podrobno dokazno oceno in iz nje izpeljalo pravno posledico.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo delni umik tožbe za znesek 876,12 EUR upoštevalo in postopek v tem delu ustavilo (I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki glavnico v znesku 10.530,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.151,34 EUR od 17. 3. 2022 dalje do plačila, od zneska 4.978,58 EUR od 30. 4. 2022 dalje do plačila in od zneska 2.400,96 EUR od 22. 5. 2022 dalje do plačila (II. Izreka). Naložilo še je, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 1.503,99 EUR v roku 15 dni (III. izreka).

2. Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, torej napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve bistvenih določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta pravdni stranki poslovali dalj časa. Toženec je pri tožeči stranki naročal preko telefona, ustno, preko sms sporočil, preko e pošte in na druge podobne načine dobavo različnega lesa, tožeča stranka je naročeni les pripravila in tožena stranka ga je s svojim kaminom s šoferjem ali preko svojih izvajalcev odpeljala na gradbišče ali objekte, kjer ga je potrebovala. Dobavnica se je vedno izdajala po zaključku del na posameznem objektu, to pa iz razloga, ker je med samim potekom del na posameznem gradbišču lahko prišlo še do dodatnih naročil, za vsak posamezen objekt pa je iz bila izdana le ena dobavnica. Za opravljene storitve je tožeča stranka izstavila račune, ki pa jih tožena stranka ni v celoti plačala. Neplačani so ostali računi 16/22 v znesku 3.151,34 EUR, račun 44/22 v znesku 4.978, 58 EUR in številka 59/22 v znesku 2.400, 96 EUR, ki jih zahteva tožeča stranka s to tožbo.

6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravno podlago podjemne pogodbe iz 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da bo za to plačal. 7. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni konkretno obrazložilo svojega stališča glede dobave in prevzema blaga po spornih računih, saj je sodišče v 7. točki obrazložitve podrobno pojasnilo, kako so potekali prevzemi. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kako je potekal prevzem lesa po posameznem računu, saj je tožeča stranka pojasnila, da je s tem, ko je tožena stranka delno plačala svoje obveznosti, zapirala obveznosti po najstarejšem zapadlem računu, kar vse je pojasnjeno v 12. točki obrazložitve sodišča prve stopnje. Poleg tega tožena stranka ni konkretno ugovarjala (tudi pritožbeno ne) višini posameznih računov, račun številka 44/22 pa je v celoti priznala.

8. Pritožnica navaja, da je bilo med pravdnima strankama sporno ali je tožeča stranka blago po računih 16/22 in 59/22 toženi stranki dobavila, saj v zvezi s tem ni podpisala nobene dobavnice. Ker gre za negativno dejstvo, ki ga je zatrjevala tožena stranka, je na tožeči, da to dokaže. Po mnenju sodišča prve stopnje, ki se mu pridruži pridružuje tudi pritožbeno sodišče, je tožeči stranki to uspelo. Izkazala je, da robe ni prevzemal sam toženec, A. A., saj ni imel vozniškega izpita za kamion, zato je le občasno robo prevzemal osebno. Le dvakrat je prišel naknadno podpisat dobavnico. Tudi dobavnica, ki je pripeta nespornem računu številka 44/22 (priloga A5), ni podpisana s strani prejemnika. Navedeno je potrdila tudi priča B. B., ki je zaposlen pri C., d.o.o. in sodeluje s toženo stranko. Tudi sam je kdaj prevzemal robo za toženo stranko in nikoli ni bil pri prevzemanju robe prisoten tudi toženec A. A. Izrecno je povedal, da je B. B. včasih dobavnice podpisal, včasih pa tudi ne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajala poslovna praksa med pravdnima strankama glede prevzema naročene robe in tega da ni bilo doslednega podpisovanja dobavnic. Navedenega ne more spremeniti pritožbena trditev, da naj bi priči D. D. in E. E. izpovedali, da je bila tožena stranka vedno prisotna ob prevzemu sendvič plošč in da je bila vselej prisotna, ko se je zanjo nalagal material pri tožeči stranki. Iz izpovedbe priče E. E. namreč izhaja, da je le nekajkrat sodeloval pri prevozu in da ne ve točno povedati, kako je bilo s podpisovanjem dobavnic, pač pa zgolj da je bil vedno zraven A. A. (l.št.78 in nasl.). Priča D. D. pa je povedala, da A. A. ni bil vedno prisoten. Prisoten je bil le dvakrat, ko so prišli po sendvič plošče. Sicer je poslal šoferja, da je odpeljal robo (l.št. 57 in nasl.).

9. Pritožbeni očitek, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ne pa izpovedbi toženca, pa izhaja iz same obrazložitve, saj so priče potrdile izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da toženec ni sam osebno vedno prevzemal robe, ne pa tudi trditev toženca, ki je izpovedal, da je bil prisoten pri vseh prevzemih robe in je vedno podpisal dobavnico (l.št. 53). Tudi to ne drži, glede na ugotovitev glede računa 44/22, katerega upravičenost je toženec izrecno priznal ob zaslišanju, pri tem pa iz listinskih dokazov izhaja, da tudi za ta račun ni bila podpisana dobavnica.

10. Pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje nekonkretizirano, povsem splošno s citiranjem teoretičnih izhodišč očita pomanjkljivo argumentacijo svoje odločitve in pomanjkljivost dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je po temeljito opravljenem dokaznem postopku opravilo podrobno dokazno oceno in iz nje izpeljalo pravno posledico. Pritožbene trditve, ki citirajo zahteve Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice glede zahtev po izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč prav tako niso konkretizirane. V tej zadevi namreč pravno vprašanje ni bilo bistveno, saj je nedvomno šlo za podjemno pogodbo, česar tožena stranka niti ne oporeka, pač pa je bilo bistveno vprašanje glede ugotovitve dejanskega stanja, katerega je sodišče prve stopnje glede na vse zgoraj navedeno pravilno in popolno ugotovilo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati tožeči stranki njene stroške in sicer: sestava odgovora na pritožbo v višini 500 točk (tarifna številka 22/1 OT), materialni stroški v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 373,32 EUR, ki ji jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.