Jedro

Pri določanju presežnih delavcev je treba upoštevati temeljna merila določena v 13. členu SKPG. Argument, ki ga kot nov kriterij ponujata nižji sodišči - dislokacija delovnih mest oziroma lokacijska oddaljenost - ni kot merilo pri določitvi trajno presežnih delavcev predviden niti z zakonom niti s kolektivno pogodbo. Zato ga ni mogoče upoštevati pri določanju trajno presežnih delavcev, kot sta to storili nižji sodišči.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 21.8.1997 in 17.9.1997, s katerima je tožniku kot trajno presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku vzpostaviti delovno razmerje ter mu priznati uveljavljane pravice iz dela ter povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče s svojo odločitvijo kršilo določbe 459. člena zakona o gospodarskih družbah, ker sklep, ki je bil podlaga sporni odločitvi ni bil vpisan v knjigo sklepov in da je kršilo določbo 36. b člena zakona o delovnih razmerjih, ker pri odločitvi ni upoštevalo, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega brez upoštevanja kriterijev. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju:ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Po določbi 35. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) organ upravljanja (uprava - direktor) oziroma delodajalec sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi ukrepe za kar največjo omejitev prenehanja delovnih razmerij delavcev. Sprejem takega programa ni naštet v členu 439. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 do 6/99), prav tako pa to ni odločanje o delovnih razmerjih na drugi stopnji (statut tožene stranke - 15. člen). Zato tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstva, da niti družbena pogodba (sklep o ustanovitvi) nima določb v smislu 439. člena ZGD, ugotavlja, da v spornem primeru ne gre za take sklepe ustanovitelja, ki bi bili glede na določbo 459. člena ZGD brez pravnega učinka.

Je pa revizijsko sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava delovnopravih predpisov. Po določbah 36. h člena ZDR in določbah Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), kjer je v točki a. drugega odstavka 9. člena določba, da je dokazno breme, da obstaja resen (tehten) razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu, zato bi morala te okoliščine dokazati tožena stranka. V postopku tožena stranka ni dokazala, da je revidentovo delo postalo trajno nepotrebno in da zato obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja, saj postopka ni izvedla v skladu z veljavnimi predpisi.

Zaključek, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajnih presežkov delavcev izpeljala v skladu s predpisi, po mnenju revizijskega sodišča ni pravilen. V postopku niso bile upoštevane zahteve ZDR, saj je ostalo odprto vprašanje, ki ga sodišče druge stopnje ne bi smelo zanemariti, ali bi tožena stranka morala izvesti postopek, v katerem bi se glede na določbo 36. b člena ZDR ugotavljalo, kateri so tisti delavci, katerih delo je trajno nepotrebno. Iz listin in tudi iz navedb v odgovoru na tožbo in navedb tožnika na glavni obravnavi 17.3.1998 bi namreč lahko sklepali, da je tožena stranka zaposlovala več delavcev, ki so delali na takih delovnih mestih, da bi jih bilo možno medsebojno razporejati v skladu z zakonom (določba prvega odstavka 13. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SPKG - Uradni list RS, št. 39/93). To pomeni, da bi bilo pri določanju presežnih delavcev treba upoštevati temeljna merila določena v 13. členu SPKG. Argument, ki ga kot nov kriterij ponujata nižji sodšči - dislokacija delovnih mest oziroma lokacijska oddaljenost - ni kot merilo pri določitvi trajno presežnih delavcev predviden niti z zakonom niti s kolektivno pogodbo. Zato ga ni mogoče upoštevati pri določanju trajno presežnih delavcev, kot sta to storili nižji sodišči. To še posebej ne pri organizaciji, kjer so se praktično vse naloge odvijale zunaj poslovnih prostorov in zunaj sedeža organizacije (določbe drugega odstavka 25. člena ZDR) in kjer niti morebitna razporeditev delavca (v spornem primeru seveda še ne gre za razporeditev) ne bi bila v nasprotju z določbo tretjega odstavka 10. člena SKPG, saj lokacije (verjetno) niso medsebojno oddaljene več kot dve uri vožnje v eno smer (samo to dejstvo se lahko veže na lokacijsko oddaljenost), pa še v nasprotnem primeru je možno soglasje delavca za takšno razporeditev. Zato revizijsko sodišče ne soglaša z uporabo materialnega prava in zaključkom v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v postopku dokazala, da je bil postopek določanja trajno presežnih delavcev zakonit in da je revidentu delovno razmerje prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in obe sodbi razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).