Jedro

Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov.

Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 6.036,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2021 dalje.

2.Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Pritožba je bila v odgovor vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec tožeče stranke A. A., ki je bil zaposlen pri toženi stranki, dne 3. 4. 2019 utrpel poškodbe pri opravljanju dela. Tožeča stranka zahteva nadomestilo plač za čas bolniškega staleža nad 30 dni in stroške zdravljenja posledic nesreče.

6.Zavarovanec tožeče stranke je pri plakatiranju padel z lestve, si zlomil roko in se udaril v glavo. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil poškodovanec A. A. zaposlen pri toženi stranki, da je 3. 4. 2019 opravljal delo nameščanja oglasnega sporočila na reklamni pano v okolici Novega mesta, da je delal na ravnem terenu ob sončnem vremenu in da ni sporna višina škode.

7.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka kršila predpise varstva pri delu, saj je delavec delal na višini okrog 3,5 metrov in ni imel primerne delovne obutve, ni imel zaščitne čelade, ni bil nadziran oziroma sankcioniran zaradi neuporabe zaščitnih sredstev in ni imel varnostnega pasu. Sodišče prve stopnje je ob izvedbi dokaznega postopka na podlagi izpovedbe delavca ugotovilo, da je bil na terenu, kjer so bile njive, da je delo opravljal z raztegljivo lestvijo, ki do vrha sega nekaj čez štiri metre. Ob lepljenju plakata se na lestvi ne sme nagibati, ampak se nanjo uleže, ni pa mogel povedati razloga zdrsa z lestve. Povedal je, da je lestev zdrsnila na levo stran, medtem ko je lepil plakat. Poudaril je, da ni prejel delovnih čevljev, niti čelad niti varnostnih pasov. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke, ko mu ni zagotovila ustrezne varnostne opreme, zaradi česar je prišlo do škode.

8.Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev ter v ta namen izvajati vse potrebne ukrepe (45. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, prvi odstavek 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu, ZVZD-1). Poleg tega pa ima tudi delavec dolžnost, da spoštuje in izvaja predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravlja delo tako, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb ( 35. člen ZDR-1, 12. in 50. člen ZVZD-1). Na ena strani ima torej delodajalec dolžnost, da zagotavlja zdravje in varnost delavcev pri delu in izvaja varnostne ukrepe, na drugi strani pa ima tudi delavec obveznost, da pri delu in v zvezi z delom spoštuje varnostna pravila ter skrbi za svojo varnost in varnost drugih oseb. Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da je zaradi krepitve preventivne funkcija odškodninskega prava pomembno, da se tveganje za nastanek škode pravično razporedi med delodajalca in delavca, saj bosta le tako oba spodbujena k spoštovanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu in tudi doslednemu izvajanju varnostnih ukrepov. Pravila odškodninskega prava morajo vse potencialne udeležence škodnih dogodkov namreč spodbujati, da ravnajo tako, da zmanjšajo verjetnost nastanka škode. To pa je mogoče le, če se pri končni porazdelitvi bremen ustrezno upošteva tudi skrbnost ravnanja oškodovanca. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi, odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu.

9.Deljeno odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ). Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

10.Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je delodajalec regresno zavezan po 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju tožniku. To je, če je poškodba zavarovane osebe posledica neizvedenih ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov predpisanih in odrejenih za varnost ljudi. Torej treba je izkazati nedopustno ravnanje tožene stranke, nastalo škodo in njeno višino ter vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje pa ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov.

11.V primeru, ko delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo (so)odgovoren tudi oškodovanec (njegov delavec), mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti je namreč tožnikov zahtevek po (86. oziroma) 87. členu ZZVZZ omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Kot že navedeno, po 171. členu OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke (7. stran odgovora na tožbo) ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.

12.Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo trditev tožeče stranke na način, da bi izvedlo potrebne dokaze in ocenilo dokaze, ki jih je sama predložila. Delavec je namreč s podpisom na potrdilu z dne 29. 11. 2018 (priloga B6) potrdil, da je prejel vso delovno opremo, vključno s čelado in obutvijo. Sodišče pa je verjelo njegovi izpovedbi, da te opreme ni prejel in se ni opredelilo do trditev toženke, zakaj verjame priči, ne pa predloženemu potrdilu o tem, da je delavec lastnoročno podpsial, da je prejel vso opremo. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj poklanja večjo vero izpovedbi priče kot listinskim dokazom, pri tem da so vsi dokazi enakovredni.

13.Utemeljeno pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je kršilo njeno pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je sama predlagala, npr. izvedenca ustrezne stroke, ki bi preveril vzrok zdrsa lestve in nastanka nezgode. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Trditev, da je možne vzroke zdrsa lestve podala že sama tožena stranka in zaslišani delavec, pa pomenijo neustrezno prejudiciranje dokazov, ki ni dovoljeno. Enako velja za višino, na kateri naj bi delal delavec.

14.Prav ima pritožba tudi, da razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni zaslišalo prič B. B., C. C. in D. D. iz razloga, ker niso bili prisotni na kraju nesreče, ni utemeljena, saj je njihovo zaslišanje predlagala zaradi tega, da bi pojasnile, kako je bil delavec ustrezno usposobljen za svoje delo in da mu je bila izročena vsa potrebna oprema (2. točka odgovora na tožbo), kar je bilo očitno sporno glede na različno izpovedbo priče A. A. in predloženega potrdila o prejemu zaščitnih sredstev. Pritrditi je treba pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zaradi absolutno bistvenih postopkovnih napak (8. točka drugega odstavka 339. člen ZPP) tudi pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje.

15.Glede na zgornje razloge je pritožba tožene stranke utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu jo vrnilo v novo sojenje.

16.V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje trditve obeh pravdnih strank izvede potrebne dokaze v zvezi s posameznimi spornimi trditvami obeh strank. Najprej naj ugotovi mehanizem padca, višino, na kateri je delal, potem ali je prejel vso potrebno delovno opremo in če je ni ali gre za kršitev predpisov o varnosti pri delu in ali je ta povezana z nastalo škodo. Prav tako naj ugotavlja zatrjevani morebitni soprispevek delavca.

17.Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo. Ker sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o vseh predpostavkah morebitne odgovornosti toženke za nastalo škodo tožnice ter morebitnega soprispevka delavca, bi višje sodišče, če bi samo o tem prvič podajalo razloge in odločalo, pravdnima strankama prekomerno poseglo v pravico do pritožbe.

18.Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter kršitev postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki ima za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi regresno odgovornostjo toženke, je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po kontradiktornem razpravljanju o spornih trditvah obeh strank, z izvedbo predlaganih potrebnih dokazov glede temelja nastale škode in po obrazloženi opredelitvi o trditvah ter dokazih obeh strank ter njihovi dokazni oceni bo sodišče lahko ugotovilo celotno dejansko stanje in bo upoštevaje materialno pravo ugodilo ali pa zavrnilo tožbeni zahtevek.

19.Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Glej III Ips 4/2024.

2Glej II Ips 33/2021 in II Ips 313/2017.

3Glej VIII Ips 110/20216.

4Primerjaj tudi F. Ocepek, Deliktna odškodninska odgovornost med pogodbenima strankama: analiza teoretičnih in praktičnih problemov na primeru nesreče pri delu, Pravosodni bilten št. 4/2013 str. 41.

5Npr. I Cpg 84/2013, sklep III Ips 1/2014.

Zveza

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 50 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86, 87