Jedro

Pravilo o dokaznem bremenu določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. Kdaj se bo neko dejstvo štelo za dokazano, je odvisno tako od narave spornega življenjskega dogodka in iz njega izvirajočega dejanskega stanja, kakor od konkretnih okoliščin v posamezni pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 2855/2011 z dne 13. 1. 2011 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema odločbe plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 150,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Takšno odločitev zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava pravočasno izpodbija tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov, vključno s pritožbenimi stroški.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pravilo o dokaznem bremenu določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. Kdaj se bo neko dejstvo štelo za dokazano, je odvisno tako od narave spornega življenjskega dogodka in iz njega izvirajočega dejanskega stanja, kakor od konkretnih okoliščin v posamezni pravdi. Pravdni postopek je kontradiktoren postopek, v katerem obe pravdni stranki postavljata tako trditve o dejstvih, na katere opirata svoje zahtevke in svoje ugovore, kakor tudi trditve, s katerimi spodbijata trditveno in dokazno gradivo nasprotne stranke. Čim neko pravno relevantno dejstvo postane predmet kontradiktornega postopka, se dokazno breme glede okoliščin, na podlagi katerih sodišče nato šele sklepa o (ne)obstoju tega pravno relevantnega dejstva, lahko razprši med obe stranki.

7. V konkretnem primeru je bilo na tožeči stranki dokazno breme o tem, da je tožena stranka tudi po izteku pogodbe koristila njene usluge. Tožeča stranka je to dokazovala z izpiski „Dostopi X uporabnikov“. Z uspešnim dokazom (tako je navedeno listino v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP ocenilo sodišče prve stopnje)(1) je tožeča stranka (procesno) trditveno in dokazno breme prevalila na toženo stranko. Na toženi stranki je bilo torej v nadaljevanju trditveno in dokazno breme, da je predložena dokazna listina nepristna oziroma neresnična. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbi, da tožena stranka „negativnega dejstva“, to je neuporabe storitev ne more in ni dolžna dokazovati. Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo dokazni postopek v navedeni smeri in na koncu sprejelo obrazloženo dokazno oceno, da tožena stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. Pri tem je izhajalo iz stališča, da zgolj pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikov trditev ne zadošča. Grajanje sprejete dokazne ocene pa ne more biti predmet preizkusa v predmetnem pritožbenem postopku. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, kar pa v sporih majhnih vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Sodišče prve stopnje je po tako izvedenem dokaznem postopku in ob ugotovitvi, da je tožena stranka storitve tožeče stranke uporabljala tudi še po prenehanju pogodbenega razmerja, to je od 31. 3. 2010 do 31. 3. 2011 (gre za dejanski zaključek sodišča prve stopnje, ki ga v pritožbenem postopku ni več mogoče presojati), ob pravilni uporabi določb Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi sprejelo zaključek, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena v vrednosti letne naročnine. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da zakon določa, da je okoriščenčeva obveznost najprej naturalna restitucija (prejeto stvar je dolžan vrniti) in šele kadar to ni mogoče, torej subsidiarno, pride v poštev denarna restitucija (nadomestiti se mora vrednost dosežene koristi), vendar to v predmetni zadevi, ko je korist v brezplačnem koriščenju storitev tožeče stranke, niti ni pravno relevantno. Vtoževane višine neupravičene obogatitve tožene stranke ni prerekala. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne.

9. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da v postopku, ki teče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni mogoče spreminjati dejanske in pravne podlage zahtevka. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. Sodišče presoja utemeljenost sklepa o izvršbi v tistem delu, v katerem je dolžniku (sedaj toženi stranki) naloženo plačilo denarnega zneska in pri tem odloči, ali ostane plačilni nalog (oziroma sklep o izvršbi v naložitvenem delu) v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). V konkretnem primeru je torej sodišče toženi stranki z izpodbijano sodbo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi naložilo plačilo enakega zneska, kot ga je tožeča stranka prvotno utemeljevala na pravno poslovni podlagi. Četudi bi torej sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi računa št. 610103712, razveljavilo, navedeno ne bi spremenilo odločitve, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vtoževani znesek.

10. Pritožbene navedbe so tako neutemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2012 z dne 20. 2. 2014.