Jedro

Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.

Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 6. 2015 in št. ... z dne 30. 3. 2015 ter da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 26. 9. 2014 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko na drugem delu z omejitvami: pretežno sedeče delo (vsaj dve tretjini delovnega časa), s hojo le na krajše razdalje po ravnem terenu, brez opravljanja komand z desnim stopalom in brez vožnje motornih vozil v službene namene, pri čemer je tožena stranka dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odločiti o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila. Nadalje je tudi odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče v celoti sledilo izvedenskemu mnenju sodne izvedenke, ki je zaključila, da pri tožniku ob celostnem zdravljenju s psihiatrične plati ni pričakovati invalidnosti, pa čeprav se mu psihično stanje poslabšuje. S takim zaključkom pa se tožnik ne more strinjati. Opozarja na absurd, do katerega je prišlo v zvezi z obravnavo tožnika, saj je tožena stranka na podlagi mnenja invalidske komisije 28. 8. 2012 odločila, da ima pravico do poklicne rehabilitacije, ki bi jo moral zaključiti do 1. 9. 2014. Sodna izvedenka pa je v predmetni zadevi podala mnenje, da tožnik, glede na njegovo zdravstveno stanje, ni bil zmožen dokončati poklicne rehabilitacije. S tem v zvezi je bil že podan predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 28. 8. 2012, vendar pa je bil predlog zaradi izteka triletnega roka od izdaje odločbe, zavržen. Tožnik je bil nezmožen za poklicno rehabilitacijo in je bila vsebinsko napačna tudi odločba tožene stranke z dne 22. 8. 2012. Na podlagi tega bi mu morala biti priznana druga pravica iz invalidskega zavarovanja, vendar pa sodišče ob togi uporabi zakona tožniku pravic, ki mu dejansko gredo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne priznava. Tako ravnanje pa je ustavno sporno. Tožnik opozarja na 2. in 14. člen Ustave RS in nadalje, da imajo na podlagi 50. člena Ustave RS državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Kot to izhaja iz mnenja sodne izvedenke, je tožnik zagotovo utrpel določene psihološke posledice po poškodbi in sicer v smislu posttravmatske stresne motnje z daljšim izzvenevanjem. Zaradi nepravilne odločitve v zvezi s poklicno rehabilitacijo je tožnik ponovno dekompenziral. Tega dejstva pa niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista upoštevala. Kot je to izpovedala zaslišana sodna izvedenka niti v obravnavanem obdobju (od 26. 9. 2014 dalje) niti v obdobju pred tem, zdravljenje s psihiatrične plati ni bilo zaključeno. V tem primeru pa bi moralo sodišče ponovno presoditi invalidnost tožnika in sicer glede na njegovo zdravstveno stanje in poklic. Tako bi moralo ugotoviti, ali je tožnik zmožen za delo voznika z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe z dne 28. 8. 2012 s polnim delovnim časom. Upoštevaje medicinsko dokumentacijo, tožnik za navedeno delo ni bil zmožen, zato bi bilo potrebno, upoštevaje določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1, tožniku od 26. 9. 2014 priznati pravice kot jih uveljavlja s tožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta odločbi z dne 28. 8. 2012 in z dne 4. 9. 2014 pravnomočni in kot taki veljata z vsemi pravnimi učinki ter zavezujeta tako stranki kot sodišče. Sodišče je povsem pravilno ugotavljalo, ali je v času po razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju. Le v tem primeru bi lahko pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja, saj na podlagi že predhodno ugotovljene invalidnosti tožnik nima nobenih pravic, glede na to, da ni izpolnil obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Ker je sodna izvedenka podala mnenje, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti, pač pa do zelo močnega poslabšanja njegovega duševnega funkcioniranja, ki potrebuje zdravljenje, tožnikova duševna motnja nima narave invalidnosti. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede predloga za obnovo postopka, pa tožena stranka navaja, da omenjeno ni predmet tega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 6. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 3. 2015. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 28. 8. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo pretežno sede (vsaj dve tretjini delovnega časa), s hojo le na krajše razdalje po ravnem terenu, brez upravljanja komand z desnim stopalom, brez vožnje motornih vozil v službene namene, po predhodni poklicni rehabilitaciji za poklic logistični tehnik, s polnim delovnim časom od 22. 8. 2012 dalje. Tožnik poklicne rehabilitacije ni opravil, zato je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 4. 9. 2014 odločila, da nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

8. Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic (tožnik je bil nazadnje zaposlen na delovnem mestu "voznik tovornega vozila II" in je tudi po izobrazbi voznik) opravljati brez vsakršnih razbremenitev. Bistveno je namreč, da pri tožniku poleg psihičnih težav obstajajo tudi kasne posledice po luksativnem zlomu in operativnem zdravljenju desnega gležnja, kar ugotavlja tudi invalidska komisija druge stopnje v mnenju z dne 4. 6. 2015. V tem primeru pa nikakor ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe št. ... z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.

9. Glede na tožnikove tožbene navedbe, da se mu zdravstveno stanje še dodatno poslabšuje in tudi glede na mnenje sodne izvedenke, da bi bilo eventuelno poslabšanje obstoječe invalidnosti potrebno presojati kvečjemu s somatskega vidika in sicer zaradi kronične bolečine ter da je glede psihičnih težav potrebno dodatno zdravljenje, je vprašanje morebitnega poslabšanja invalidnosti potrebno dodatno razčistiti tudi s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot je to pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim členom poudarilo že v več zadevah3, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.

10. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava s sodnim izvedencem medicine dela, prometa in športa razčistilo, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v zvezi z že ugotovljeno invalidnostjo, ter nato na podlagi že ugotovljene invalidnosti ali pa na podlagi nove invalidnosti odločilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej Psp 95/2017, Psp 588/2015, Psp 315/2015, Psp 12/2016, Psp 276/2016, itd.