Jedro

Sodišče je predvsem ob upoštevanju okoliščin, da tožnik še ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni državi, da je tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi, povedal, da bo na odločitev v odprtem oddelku počakal, da želje po ciljni državi Italiji ne izraža kot edine alternative ter ob dejstvu, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito, ter zato ni mogoče trditi, da pri vsakem obstaja znatna nevarnost pobega, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1409/2016/3 (1313-10) z dne 29. 11. 2016 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1993 v kraju Swat, državljana Pakistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 27. 11. 2016 od 9:20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 27. 7. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo iz dokumentacije razvidno, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 24. 11. 2016 obravnavala policijska postaja Žalec. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil tožnik dne 23. 11. 2016 od 10:35 do 15:30 ure prijet v večji skupini ljudi v gozdu na območju ob avtocesti A1 izven kraja Šmatevž in Podvrh pred cestninsko postajo Vransko v smeri Ljubljane. Na policijski postaji naj bi tožnik izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je ogrožen s strani talibanov in nasprotnikov v matični državi. Povedal naj bi tudi, da je njegova ciljna država Italija. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik skupaj z ostalimi prebežniki potoval iz svoje države preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih nato v spremstvu prepeljal preko državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo izven mejnega prehoda, na zeleni meji domnevno nekje na območju PU Maribor v jutranjem času 23. 11. 2016 (vozili so se po hribovju med vinogradi). Z vožnjo so nadaljevali do avtoceste A1 in tudi naprej po A1 v smeri Ljubljane. V Tepanju so napolnili tovorno vozilo z gorivom in s potjo nadaljevali proti cestninski postaji Vransko. Pred cestninsko postajo Vransko naj bi se jim kombinirano vozilo pokvarilo, zaradi česar so se ustavili. Prebežnike so izpustili iz vozila, ti pa so preplezali ograjo ob avtocesti in pobegnili v gozd. V nadaljevanju so bili prijeti s strani policistov in takrat so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

4. Tožnik je dne 27. 11. 2016 ob prisotnosti pooblaščenca PIC podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, s strani uradne osebe pa je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je tožnik izjavil, da ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je zdrav. Glede osebnih dokumentov je povedal, da jih je izgubil v Iranu, imel pa je osebno izkaznico. Ima šolsko izkaznico, ki jo bo dostavil naknadno, da dokaže svojo identiteto. Na vprašanje uradne osebe preko katerih držav je potoval, je izjavil, da ne ve, ker so bili zaprti v kombiju.

5. Tožena stranka navaja, da je na podlagi policijske depeše ugotovila, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Ob sklicevanju na določila Uredbe Dublin III nadalje navaja, da bo pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter zaprosila za nujni odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena ter pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za odločanje po prostem preudarku. Meje prostega preudarka po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru nikakor niso bile prekoračene, saj je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v upanju, da bi prišel v Italijo oziroma Nemčijo, ki je bila njegova ciljna država, kot je to sam navedel. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ilegalno v Italijo, kar je bil njegov prvotni namen. Na podlagi navedenega je tožena stranka utemeljeno prepričana, da je tožnik izrazito begosumen, kar je razvidno iz njegovih preteklih ravnanj. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, mu je za nadaljevanje postopka zato po presoji tožene stranke potrebno omejiti gibanje, pri čemer bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do predaje odgovorni državi članici EU.

6. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožena stranka glede na navedeno v izpodbijanem sklepu presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

7. Tožena stranka najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 25. 10. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 64,18% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS (zadevi I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014 in I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, nato pa tudi na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je ujela policija, in nato zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s čimer bi bila onemogočena predaja po Uredbi Dublin III. Očitno je, da je tožnik nameraval iti proti Italiji, kot je to povedal pri podaji prošnje, Republika Slovenija pa ni bila njegova ciljna država, v kateri bi želel zaprositi za mednarodno zaščito.

9. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da ne obstaja znatna nevarnost, da bo zapustil Republiko Slovenijo, ter navaja, da odgovori na vprašanja zakaj je prehajal meje na nedovoljen način, zakaj ob vstopu v Republiko Slovenijo ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito in zakaj je potoval po več državah ne narekujejo sprejete odločitve. Pojasnjuje, da se ne more vrniti v izvorno državo, saj obstaja resna nevarnost, da bi ga Talibani ubili. Tožnik ni navedel ciljne države, ampak da prosi za zaščito, ker je slišal, da sprejemajo ljudi, ki so želijo miru. Potoval je v organizirani skupini, ki so jo tihotapci s kombijem vozili iz Srbije v Slovenijo. V izpodbijanem sklepu je zapisano, da je bila njegova ciljna država Italija in da jih je prevzel prevoznik ter jih peljal ilegalno čez mejo v Slovenijo, o čemer tožnik v prošnji za mednarodno zaščito ni ničesar izjavil. Prav tako ni bil vprašan, ali je že v kateri drugi državi zaprosil za mednarodno zaščito. Iz teh dejstev na begosumnost po mnenju tožnika ni mogoče sklepati. Po prepričanju tožnika ukrep pridržanja tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov in navaja, da bi lahko do odločitve počakal v Azilnem domu. Obenem poudarja še, da izpodbijan sklep dejansko pomeni neupravičen poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode, odvzem prostosti pa po ZMZ-1 ni dopusten. Glede na vse navedeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

10. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

11. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

14. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

16. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2) Vrhovno sodišče je v omenjenih odločbah sprejelo jasno stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico “upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“, zaradi česar so tožbeni ugovori tožnika o tem, da tak ukrep ni dopusten, neutemeljeni. Vendar, čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),(3) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

17. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

18. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).(4) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016(5) navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

19. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(6) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

20. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in zato ne bo mogoče opraviti postopka predaje državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način in za mednarodno zaščito zaprosil, ko je bil prijet s strani policije, njegova ciljna država pa je Italija.

21. Sodišče na podlagi navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje in na zaslišanju na glavni obravnavi, zaključku tožene stranke o obstoju znatne nevarnosti pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce, iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, ne more pritrditi.

22. Toženka navaja, da na znatno nevarnost pobega kažejo okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, pri čemer niti ne razloži katere so po njenem mnenju te okoliščine, kar že samo po sebi kaže na nezanesljivost njenega zaključka glede obstoja znatne nevarnosti tožnikovega pobega. Kolikor pa s tem meni, da okoliščina, da tožnik takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele ob prejetju s strani policije, pa ji sodišče, da je s tem utemeljen zaključek, da bi bil tožnik begosumen, ne more slediti. Če pa sodišče ne sledi toženki, da okoliščine v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito izkazujejo begosumnost, ji toliko manj lahko sledi, da te iste okoliščine izkazujejo „znatno nevarnost pobega“, kot je zahtevano v drugem odstavku 28. člena Dublinske uredbe. Namreč okoliščine v katerih je tožnik potoval, v skupini, zaprt v vozilu, mu niso omogočale, da bi lahko izrazil svojo drugačno voljo kot skupina. Da pa tožnik ni podal prošnje takoj, ko je bilo to mogoče in mu je bilo tudi pojasnjeno kaj podaja prošnje pomeni, pa toženka tudi ni navedla.

23. Na znatno begosumnost tožnika v konkretnem primeru ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, ne kaže niti dejstvo, da je tožnik meje prečkal na nedovoljen način, saj je splošno znano, da tujci, ki v države članice EU prihajajo z namero zaprositi za azil, vstopajo večinoma nezakonito, nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakršen drug zakonit vstop na ozemlje EU. Uporaba kriterija nedovoljenega vstopa za zapolnitev standarda znatne nevarnosti, ki je pogoj za izrek ukrepa pridržanja, bi uporabo približala dejanskemu stanju, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Dublinske uredbe in prvim odstavku 26. člena Procesne direktive II (Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. julija 2013 v skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), ki pa je po tej določbi prepovedano. Po 1. alinei drugega odstavka 68. člena Ztuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejše oblike okoliščine, ki kaže na begosumnost. Iz izjav tožnika izhaja, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za mednarodno zaščito, zgolj dejstvo, da je prehajal meje držav na nedovoljen način, pa samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost in da bi ga bilo potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

24. Toženka nadalje navaja, da je prosilec izrazito begosumen, kar je razvidno iz preteklih dejanj. Katero dejansko podlago v zvezi s preteklimi dejanji je imela toženka v mislih je v izpodbijanem sklepu izpustila. Kolikor je s tem menila, da je v primeru tožnika podana objektivna okoliščina „nesodelovanje v postopku“, ki lahko ob smiselni uporabi 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost, je že iz upravnega spisa razvidno, da podati Eurodac ne kažejo, da bi tožnik že zaprosil za azil v katerikoli drugi državi, niti tega ni izpovedal tožnik v postopku pri toženki. Da ni bil udeležen v postopku mednarodne zaščite v kateri drugi državi je potrdil tudi zaslišan na glavni obravnavi. Tudi same prosilčeve navedbe, tako pri organu kot v izpovedbi na glavni obravnavi, ne kažejo na to, da prosilec v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ne bo sodeloval. Zaslišan na sodišču je povedal, da bo počakal na odločitev tudi v primeru milejšega ukrepa pridržanja. Na sodelovanje tožnika v postopku in s tem na nepodanost objektivne okoliščine „nesodelovanje v postopku“, kaže tudi pripomba, ki izhaja iz policijske depeše na strani 9, kjer je zapisano, da je tožnik ena izmed oseb, ki je policiji največ povedala. Tožnik je torej že v trenutku prijetja sodeloval s slovenskimi organi, do odločitve z izpodbijanim sklepom pa po oceni sodišča nobena okoliščina ne kaže, da ne bi moglo biti enako tudi v nadaljevanju postopka. Zgolj dejstvo, da je izpovedal (na glavni obravnavi zaslišan pri sodišču, saj ga sama toženka niti ni vprašala katera je njegova ciljna država, pač pa je na njegovo ciljno državo sklepala iz želje skupine), da je bila njegova ciljna država Italija, pa samo po sebi ne kaže, da bo s potjo nadaljeval pred dokončanjem postopka. V Italiji nima sorodnikov, v Sloveniji pa se kot je izpovedal dobro počuti. Nenazadnje pa zgolj želja po ciljni državi, v primeru državljanov tretjih držav, kolikor v ciljni državi nimajo sorodnikov oziroma drugih interesov, ne pomeni nekega končnega cilja, ki bi ga želeli nujno uresničiti, tako da je tožnik sodišče s svojo izjavo, da je v Sloveniji zadovoljen, prepričal, da pred dokončanjem postopka svoje želje po ciljni državi ne bo skušal uresničiti in pobegniti.

25. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da tožnik še ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni državi, da je tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi, povedal, da bo na odločitev v odprtem oddelku počakal, da želje po ciljni državi Italiji ne izraža kot edine alternative ter ob dejstvu, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito, ter zato ni mogoče trditi, da pri vsakem obstaja znatna nevarnost pobega, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. Kolikor bi sodišče ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz tožnikovega primera, obdržalo odločitev v veljavi, bi odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek določen po tej Uredbi, kar pa je prepovedano.

26. Tožena stranka je glede na dejansko stanje navedeno v izpodbijanem sklepu napačno uporabila določbe materialnega prava. Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovni postopek odločanja toženi stranki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K II. točki izreka:

27. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo nima pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče na glavni obravnavi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovil že sam organ (ugotovilo je napačno uporabo materialnega prava) ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima pravnega interesa.

28. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

29. Glede na določbo drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),(7) v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, je treba v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v določbe ZMZ-1, zaradi česar je potrebno citirano določbo v obravnavanem primeru uporabiti neposredno. Tožena stranka mora tako nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja, pri čemer je prenehanje izvajanje ukrepa vsebovano že v izreku o odpravi izpodbijanega sklepa. Sodba sodišča je namreč postala pravnomočna že z njeno izdajo (71. člen ZMZ-1 v zvezi s 73. členom ZUS-1), sklep o pridržanju pa je bil z njo odpravljen in pravne podlage za izvajanje pridržanja za namene predaje torej ni več.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.

opomba (4) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (5) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (6) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

opomba (7) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).