Jedro

Pri zamudi zakonskega roka za vložitev tožbe se tožnik, ki ga zastopa odvetnik ali svetovalec za begunce, ne more uspešno sklicevati na pravni pouk, v katerem ni navedeno, da se sproži upravni spor s tožbo, je pa naveden rok, v katerem se upravni spor sproži in pri katerem sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 156/2002-11 z dne 21.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000, 113/2000, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.12.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in odločila, da mora tožnik v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, ker je ugotovila, da temelji tožnikova prošnja na namernem zavajanju oziroma zlorabi postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po 2. odstavku 38. člena ZAzil vloži tožba zoper odločbo, izdano na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, v roku treh dni od njene vročitve. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. V pravnem pouku odločbe tožene stranke je navedeno, da je zoper njo dovoljeno sprožiti upravni spor v roku treh dni po njenem prejemu. Iz povratnice izhaja, da je bila odločba tožene stranke vročena tožnikovi pooblaščenki - svetovalki za begunce dne 17.1.2002, iz sodnega spisa pa, da je tožba bila vložena pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani dne 28.1.2002. To pa je prepozno glede na tridnevni zakonski tožbeni rok zoper odločbo, izdano na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki je glede na podatke upravnih spisov začel teči 18.1.2002 in se je ob upoštevanju 4. odstavka 111. člena ZPP/99, v skladu s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), iztekel dne 21.1.2002, ker je bila dne 20.1.2002 nedelja.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka upravnega spora in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da tožbi ugodi. Zatrjuje, da iz pravnega pouka, ki se glasi: "Ta odločba je v upravnem postopku dokončna, zoper njo ni dovoljena pritožba, je pa dovoljen upravni spor, ki se lahko sproži v treh dneh po prejemu te odločbe pri Upravnem sodišču Repubike Slovenije, Tržaška cesta 68 a, Ljubljana," ni razvidno, da je potrebno pri upravnem sodišču vložiti tožbo. Izrek odločbe tožene stranke je pomanjkljiv, ker v njem ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere je odločeno. Pomanjkljiva pravni pouk in izrek odločbe tožene stranke pa onemogočata vložitev tožbe v zakonskem roku.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravočasnost tožbe je ena izmed procesnih predpostavk, ki morajo biti podane tudi za vsebinsko odločanje o tožbi zoper odločbo, s katero je odločeno o prošnji za azil. Rok za vložitev tožbe je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil, po katerem se tožba zoper odločbo, izdano na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil, vloži v petnajstih dneh od njene vročitve, tožba zoper odločbo, izdano na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, pa v treh dneh od njene vročitve. Iz odločbe tožene stranke in podatkov upravnih spisov izhaja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za odločbo, izdano na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena, ki je bila tožnikovi pooblaščenki - svetovalki za begunce vročena dne 17.1.2002. Po podatkih sodnega spisa, na katere se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje, je bila tožba vložena 28.1.2002, kar je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, prepozno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil. Pravni pouk odločbe tožene stranke res ne vsebuje navedbe, da se upravni spor sproži s tožbo, vendar pa zaradi tega ni bila onemogočena vložitev tožbe v zakonskem roku, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje pravni pouk jasno navedbo, da je zakonski rok za sprožitev upravnega spora tri dni od prejema odločbe tožene stranke. Glede na tožbo, ki je po podatkih sodnega spisa vložena pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, pa pritožbeno sodišče tudi meni, da pravni pouk odločbe tožene stranke tožnikovi pooblaščenki, svetovalki za begunce, ki glede na določbe 16. člena ZAzil nudi prosilcem za azil tudi pravno pomoč, ni mogel vzbuditi nejasnosti glede načina sprožitve upravnega spora.

Pritožbeni ugovor, da naj bi izrek odločbe tožene stranke onemogočal vložitev tožbe v zakonskem roku, je neutemeljen. Iz tožbe izhaja, da je tožnik že v njej izrecno navedel, da je tožena stranka odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi sicer ZAzil ne določa, da bi izrek odločbe, s katero je odločeno o prošnji za azil, moral vsebovati tudi navedbo pravne podlage. Takšne določbe tudi ne vsebuje Zakon o splošnem upravnem postopku, ki se po določbi 23. člena ZAzil uporablja glede tistih vprašanj postopka, ki jih ZAzil ne ureja. Po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, 80/99 in 70/2000), ki je veljal v času izdaje odločbe tožene stranke, je navedba pravne podlage obvezni sestavni del obrazložitve upravne odločbe.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.