Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila 3 delovnih dni od prejema vabila na zagovor do zagovora za pripravo obrambe (tožnik se je tudi opravičil, da zaradi zdravstvenih težav ne more priti na zagovor), pa tudi ker je tožnik tudi po prejemu odpovedi ostal na delu do izteka odpovednega roka, kar dokazuje, da niso bile podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2010 (1. točka izreka). Odločilo je, da tožniku pri toženi stranki preneha pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje dne 2. 3. 2011 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 16. 7. 2010 do 2. 3. 2011, mu za navedeno obdobje izplača nadomestilo plače kot če bi delal, za delovno mesto pomočnik vzgojitelja v mesečnem bruto znesku 1.032,07 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek, razen za obdobje, ko ga je tožena stranka prijavila v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu izplačevala nadomestilo plače po sklepu o začasni odredbi z dne 25. 10. 2010 (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo da tožniku plača odškodnino v znesku 5.160,35 EUR v roku 15 dni po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz naslova odškodnine v višini 13.416,91 EUR pa je zavrnilo (4. in 5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.540,32 EUR v roku 15 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka). Sodišče je tudi sklenilo, da se postopek ustavi v delu, ko je tožnik umaknil zahtevek za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bila tožena stranka sama žrtev kršitve, kar dokazuje z vpogledom v kazenski spis Okrajnega sodišča v ... in z izpovedjo direktorice tožene stranke, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati glede dolžnosti tožene stranke, da tožniku omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje pa o argumentih tožene stranke o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje kot delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor ni izjasnilo, zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, materialnopravno ni utemeljena. Sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo spisovni podatek, da je bil tožnik dne 7. 6. 2010 medicinsko diagnosticiran kot bolnik posttravmatske stresne motnje, F 43.1. medicinske klasifikacije, po izvidu specialistke psihiatrinje dr. med. V.W.S., kar je tudi temelj za tožnikovo bolniško stanje in tega podatka ni primerjalo z navedbami v članku, iz katerega izhaja, da je upnik (pravilno tožnik) tri dni pred diagnozo normalno sodeloval v igrokazu kot igralec, predstavljajoč kmeta v pravljici, kot je to sam izpovedal na zaslišanju kot stranka. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik bolniški stalež nastopil z evidentno zlorabo medicinske stroke. Ocena sodišča prve stopnje, da je bila odločitev tožnika, da se zagovora pri toženi stranki ne udeleži povsem pravilna, saj bi si, v takšnem psihičnem stanju, lahko več škodil kot koristil, vsaj glede na vse izvedene dokaze, ni korektna in je pravno neutemeljena. Tožena stranka graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o kršitvi prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je tožniku prenehalo delovno razmerje šele 28 dan po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklicujoč se na določbe Vrhovnega sodišča RS in navaja, da formalne kršitve, ki so v korist zaposlenega, ne morejo ustvarjati negativnih učinkov delodajalcu. Pravna situacija je narekovala, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno upoštevati vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ter ugotoviti, da nadaljevanje delovnega razmerja več ni mogoče, ter odločiti o ustrezni denarni odškodnini, saj je tožnik sam postavil ta zahtevek. Ustrezna denarna odškodnina – pet povprečnih plač v zadnjih treh mesecih, kot je konkretno dosodilo sodišče prve stopnje, ni korektno argumentirano. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo navedbe vseh zaposlenih v njihovi vlogi, namenjeni strokovni javnosti, ki jo je zbrala predstavnica sindikata. Po mnenju pritožbe je tožnik uspel v sporu s približno eno tretjino zahtevka, zato bi bilo temu primerno potrebno znižati stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožnik, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj zakon dopušča možnost priznanja denarne odškodnine v višini do 18 mesečnih plač. Naslovno sodišče je sicer prebralo pisno mnenje sindikata s potrdili vseh zaposlenih pri toženi stranki, pa kljub temu ni ugotovilo, da tožena stranka dejansko deluje zoper tožnika šikanozno, saj je zlorabila sindikat, katerega naloga je da ščiti delavca, ne pa da nastopa zoper njega. Očitno se zaposleni bojijo za svoje službe, da so šli podpisovat svoje strinjanje z navedenim mnenjem, ki delavcu, ki mu je bila nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, hudo nasprotuje. Očitno je, da bo toženka z neformalnimi informacijami potencialnim novim delodajalcem storila vse, da tožniku ne bo mogoče pridobiti nove zaposlitve, kar bo v povezavi s sedanjo vso težjo situacijo za iskalce zaposlitve privedlo do tega, da tožnik ne bo mogel dobiti nove službe prej kot v 18 mesecih. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi in dejansko opravljenemu delu, je sodišče bilo dolžno v celoti ugoditi specificiranemu stroškovniku.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika prerekala trditve tožnika v pritožbi, da tožena stranka dejansko deluje zoper tožnika šikanozno in da bo toženka z neformalnimi informacijami potencialnim novim delodajalcem storila vse, da bi tožniku onemogočila nadaljnje zaposlitve, kar bi naj privedlo, da tožnik ne bi mogel dobiti nove službe prej kot v 18 mesecih.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in glede na pritožbene navedbe še dodaja: K pritožbi tožene stranke: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnik naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je otroka M.Ž. pred drugimi otroki grobo prijel za majico v zgornjem predelu prsi, ga z majico dvignil v zrak in ga grobo postavil na tla. Dejanje je bilo tako silovito, da je pri tem nastala na otrokovem vratu odrgnina, kar je potrdil tudi zdravnik. Tožena stranka je v izredni odpovedi zapisala, da je na podlagi drugega odstavka 83. člena ZDR tožniku dne 14. 6. 2010, pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, omogočila zagovor v skladu s prvim in drugim odstavkom 177. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, ker je med vročitvijo vabila na zagovor in dnevom, ko bi naj potekal zagovor bil le en delovni dan. Tožena stranka je namreč tožniku vročila vabilo na zagovor dne 10. 6. 2010 (v četrtek), zagovor pa naj bi opravili dne 14. 6. 2010 (v ponedeljek). Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 45/2008) v drugem odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primeru, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Tožnik je izpovedal, da je bil v bolniškem staležu in zato je v petek dne 11. 6. 2010 dopoldan poklical po telefonu ravnateljico in ji povedal, da je v bolniškem staležu, zato na zagovor ne more priti in da se ne počuti sposobnega priti na zagovor. Navedeno kaže na to, da se je tožnik opravičil, da na zagovor ne more priti in pomeni, da se tožnik ni neopravičeno odzval povabilu na zagovor. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila omogočena priprava na zagovor, ki bi trajala vsaj tri delovne dni in prav tako je tožnik svoj izostanek opravičil. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila prvi odstavek 111. člena ZDR, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 28 dni po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka napačno tolmači, da je kasnejše prenehanje delovnega razmerja in sicer 28 dni po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v korist tožnika in zato ta kršitev ne more imeti negativnih učinkov za delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, če je bila pogodba sklenjena za določen čas. Ta pogoj ni podan, če je delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja, saj s tem kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, obstoji možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je v nasprotju z institutom izredne odpovedi (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v odločbah opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 227/2007 z dne 20. 10. 2008 in VIII Ips 324/2007 z dne 6. 4. 2009 ter VIII Ips 340/2007 z dne 12. 1. 2009). Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je podaljšanje delovnega razmerja bilo v koristi tožnika in zato ne more biti v škodo toženi stranki.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo, da po drugem odstavku 83. člena ZDR tožena stranka ni bila dolžna tožniku zagotoviti zagovor, ker bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, saj je bila sama žrtev kršitve. Tožena stranka je namreč tožniku vročila vabilo na zagovor in mu tudi določila datum in kraj kjer bi naj tožnik podal zagovor in glede na to, da je kršila določbo drugega odstavka 83. člena ZDR v zvezi z rokom, ki ga zakon predvideva (ne sme biti krajši od treh delovnih dni) se sedaj ne more utemeljeno sklicevati, da so obstajale okoliščine zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Prav tako zakon ne predvideva, da bi se lahko pravna oseba sklicevala, da je žrtev kršitve in iz tega razloga delavcu ne bi bila dolžna zagotoviti zagovor.

Prav tako pa je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni konkretno argumentiralo prisojene denarne odškodnine v višini petih povprečnih plač, v zadnjih treh mesecih in da je pri tem sodišče prezrlo navedbe vseh zaposlenih v vlogi, namenjeni strokovni javnosti, ki jo je zbrala predstavnica sindikata. Navedbe zaposlenih namenjene strokovni javnosti, ki jih je zbrala predstavnica sindikata nikakor ne predstavljajo pravne podlage za odločitev o primerni odškodnini na podlagi 118. člena ZDR.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo stroške postopka v skladu s 154. in 155. členom ZPP in je pri tem pravilno upoštevalo veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT), zato je v zvezi z odmero stroškov postopka pritožba prav tako neutemeljena.

K pritožbi tožnika: Tožnik pa se pritožuje glede odločitve sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 5.160,35 EUR v presežku (za znesek 13.416,91 EUR) pa je zahtevek iz naslova odškodnine zavrnilo. Tožnik je modificiral tožbeni zahtevek in namesto reintegracije zahteval odškodnino v višini 18 mesečnih povprečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih, v znesku 18.577,26 EUR. Sodišče je ocenilo, da je primerna višina denarne odškodnine 5 povprečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih. Pri odločanju o denarni odškodnini namesto vrnitve na delo je sodišče upoštevalo, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil 1. 9. 2007, torej je bil zaposlen pri toženi stranki skoraj tri leta. Tožnik je po poklicu dipl. plesalec in koreograf in v času obstoja gospodarske krize ter posledično splošnega upada zaposlitvenih možnosti je sodišče ugotovilo, da so njegove možnosti za zaposlitev majhne in nove zaposlitve ne bo mogel pridobiti pred potekom petih mesecev. Sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik prispeva k preživljanju svoje mlad. hčerke in starost tožnika 37 let v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter odločilo, da je za tožnika primerna odškodnina v višini 5 mesečnih plač oziroma v višini 5.160,35 EUR, v presežku za zahtevanih 13.416,91 EUR pa je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o odškodnini v skladu s 118. členom ZDR, glede na to, da je tožnik namesto reintegracije predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je primerno obrazložilo zakaj je tožniku priznalo odškodnino v višini 5 mesečnih povprečnih plač tožnika (v višini 5.160,35 EUR), zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zakon dopušča možnost priznanja denarne odškodnine v višini do 18 mesečnih plač. Razlogi zaradi katerih tožnik meni, da bi mu sodišče moralo dosoditi odškodnino v višini 18 povprečnih mesečnih plač in sicer, da tožena stranka deluje zoper tožnika šikanozno in v ta namen zlorablja sindikat ter, da bo toženka vplivala na potencialne nove delodajalce z neformalnimi informacijami o tožniku in mu bo s tem preprečila novo zaposlitev, ne predstavljajo utemeljenih razlogov za odmero odškodnine po 118. členu ZDR. Lahko pa bo tožnik, v kolikor bo razpolagal z ustreznimi dokazi, zoper toženko uveljavljal odškodnino iz drugega naslova.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijan del sodbe in prav tako tožena stranka ne navaja nobenih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).