Jedro

Ob ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami EZ-1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.

Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.

Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik zadevnih objektov ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh tožeči stranki plačati 3.670,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 485,10 EUR od 31. 1. 2018 dalje do plačila, od zneska 98,86 EUR od 26. 1. 2018 dalje do plačila, od zneska 67,64 EUR od 26. 2. 2018 dale do plačila, od zneska 175,50 EUR od 3. 3. 2018 dalje do plačila, od zneska 55,62 EUR od 13. 3. 2018 dalje do plačila, od zneska 506,91 EUR od 31. 3. 2018 dalje do plačila, od zneska 280,17 EUR od 26. 3. 2018 dalje do plačila, od zneska 1.429,56 EUR od 1. 5. 2018 dalje do plačila, od zneska 285,89 EUR od 26. 4. 2018 dalje do plačila in od zenska 285,20 EUR od 26. 5. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v roku 8 dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki povrniti njene izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2018 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 560,80 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama glede dobave električne energije za zadevna objekta v industrijskem območju ... obstajal utečen način poslovanja, in sicer je tožeča stranka meseca decembra za prihajajoče leto toženi poslala ponudbo v obliki pogodb. Tako je tožena stranka v decembru 2016 prejela pogodbi o dobavi električne energije za leto 2017, ki ju je podpisala šele sredi leta 2017, kljub manjku podpisanih pogodb o dobavi električne energije za leto 2017 pa je tožeča stranka toženi dobavljala električno energijo tudi v obdobju od začetka leta 2017 do podpisa pogodb v sredini tega leta. Tožena stranka je v tem času električno energijo prevzemala in računov ni zavračala. Pravdni stranki torej podpisu pogodb nista pripisovali bistvenega pomena. Nadalje je ugotovilo, da v decembru 2017, ko je tožena stranka prejela pisni predlog pogodb o dobavi električne energije za zadevna objekta za leto 2018, kljub utečenemu poslovnemu sodelovanju oziroma stalni poslovni zvezi ni odreagirala in ponudbe ni zavrnila, prav tako pa v letu 2018 ni zavrnila nobenega od vtoževanih računov. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP), ter glede na določbe 3. odstavka 30. člena ter 15. člena v zvezi z 51. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ), se zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama za leto 2018 sklenjena ustna prodajna pogodba za dobavo električne energije za zadevna objekta in da je tožena stranka pristala na ceno kot je bila določena v poslanih pogodbah za leto 2018, izkaže kot pravilen.

7. Ob tako ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 17/14 s spremembami, EZ-1)1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.

8. Pritožbeni očitki o protispisnosti se ne nanašajo na napako tehnično-prenosne narave, pač pa na rezultat sodniškega sklepanja,2 prav tako pa ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nikakršnega nasprotja. Tožena stranka sodišču prve stopnje pravzaprav očita napačno dokazno oceno, kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva.3 Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno, to pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tudi storilo.

9. Sodišče prve stopnje kot prepoznih utemeljeno ni upoštevalo navedb tožene stranke iz njene prve pripravljalne vloge, da tožeča stranka v nasprotju z Delilnim načrtom poslovne stavbe ... (priloga B4 spisa) zaračunava priključno moč 6 kW. Tožena stranka je bila namreč že s prejemom dopolnitve tožbe s prilogami seznanjena z vsemi postavkami vtoževane terjatve4, zato bi morala omenjene navedbe podati že v odgovoru na dopolnitev tožbe (smiselno 451. člen ZPP).

10. Pavšalni pritožbeni očitki v smeri, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do toženkinih navedb v njeni prvi pripravljalni vlogi (red. št. 17 spisa) v zvezi z vtoževanimi storitvami zimske službe, ne držijo, saj se je sodišče prve stopnje do teh v zadostni meri opredelilo v točkah 21, 22, 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. V kolikor s temi pritožbenimi očitki tožena stranka izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, pa uveljavlja v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

11. Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik5 zadevnih objektov6 ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun (2. odstavek 214. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. 2. odstavek 37. člen EZ-1. 2 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 733/2008 z dne 20. 3. 2012. 3 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1270/2007 z dne 9. 1. 2008. 4 Iz računov priloženih k dopolnitvi tožbe jasno izhaja, kolikšno priključno moč je tožeča stranka zaračunavala za objekt ... (npr. priloge A4, A7, A9, A13, A17, A24 in A28 spisa). 5 Iz samega dejstva, da je tožena stranka upravnik, ne izhaja avtomatična posledica, da v pravnem prometu nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov (smiselno npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 63/2013 z dne 27. 11. 2013). 6 Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje se zadevna objekta nahajata v Industrijski coni S., zato se določbe Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami, SZ-1) v obravnavanem primeru ne uporabljajo.