Jedro

V postopkih mednarodne zaščite je prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način. Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ (sedaj tožena stranka) v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), in sicer se ga pridrži od od ustne naznanitve pridržanja dne 9. 4. 2018 od 10.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 9. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz razlogov sklepa, v katerih je povzeta vsebina izjav, ki jih je tožnik dal ob prijetju s strani policije dne 1. 4. 2018, izhaja, da osebnih dokumentov nima, ker jih je izgubil, njegova ciljna država pa je Francija; iz njegovih navedb ob podaji prošnje nadalje izhaja, da vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, saj je izgubil potni list v morju na poti iz Turčije v Grčijo, osebno izkaznico pa ima doma v Alžiriji; na vprašanje, ali bo priskrbel dokument za ugotavljanje identitet je odgovoril, da ne more, ker bi to predolgo trajalo. Na podlagi podatkov, zbranih uradoma in od tožnika, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik še pred prihodom v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji, kjer je navedel druge osebne podatke in na odločitev ni počakal. Pač pa je pot ilegalno nadaljeval najprej v Albanijo, od tam v Črno Goro, nato v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BIH) in zatem v Republiko Hrvaško. V nobeni izmed navedenih držav, niti v Republiki Hrvaški brez posebnega razloga ni zaprosil za mednarodno zaščito, zato mu je po presoji tožene stranke treba omejiti gibanje na podlagi 1. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in mu na ta način kot osebi, katere istovetnost ni izkazana, preprečiti nadaljnje prehajanje mej držav članic EU. Še zlasti je pri tem pomembno ne le to, da tožnik ni predložil dokumenta s sliko, ampak predvsem to, da je v Grčiji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito z drugačnimi osebnimi podatki in da na odločitev ni počakal, za kar ni podal nobenega pojasnila in da tudi na Hrvaškem brez posebnega razloga ni zaprosil za mednarodno zaščito, predvsem pa zato, ker je glede svojih osebnih dokumentov izpovedal, da jih ne more predložiti, ker bi to predolgo trajalo.

Nadalje iz razlogov sklepa izhaja, da bo tožena stranka glede na tožnikovo prehajanje mej in glede na že vloženo prošnjo za mednarodno zaščito pristojnim tujim organom v skladu s citiranimi določbami Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter jih zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. V tej zvezi tožena stranka ocenjuje, ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici pobegnil in s tem obstoj pogojev za tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Pri tem ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah članicah EU (Grčija, Hrvaška), pa tudi v ostalih evropskih državah (Albanija, Črna Gora, BIH) ter da je v Grčiji že zaprosil za mednarodno zaščito vendar na odločitev ni počakal, pri tem pa je podal lažne osebne podatke z namenom, da ne bi bil vrnjen v Alžirijo, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in s tem objektivnemu kriteriju za opredelitev pojma nevarnosti pobega tudi po Uredbi. Ugotavlja se še, da je meje prehajal nezakonito in da v Sloveniji nima možnosti bivanja, s čimer sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. V Sloveniji je po lastnih navedbah po prijetju s strani policije zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, da bi prišel v Azilni dom v Ljubljani. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, po oceni tožene stranke obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in s tem onemogočil predajo. Za nadaljevanje postopka je na mestu, da se ga pridrži na podlagi Uredbe, pa tudi, da se mu v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanje omeji na Center za tujce, saj milejši ukrep, pridržanje na območje Azilnega doma, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tožene stranke in statistike ni učinkovit, kar pomeni, da z uporabo tega milejšega ukrepa, namestitve tožnika v Azilni dom, ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Uredbo. Poleg tega je strožji ukrep pridržanja na Center za tujce skladen ne le z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sodbe št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, pač pa tudi z določili Recepcijske direktive, ki z določilom 10. člena dopušča pod določenimi pogoji nastanitev prosilca v zaporu, zaradi česar tožena stranka meni, da okoliščine pridržanja tožnika na Center za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

V zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 poudarja, da za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, temveč mora biti izkazan tudi dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Dejstvo, da prosilec ne predloži dokumenta o istovetnosti, torej ni dovolj in ne more obstajati iz tega razloga že dvom sam po sebi. Dodatno se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, kot izhaja iz sodbe v zadevi I U 2374/2017 z dne 27. 10. 2017, češ da tudi dejstvo, da je v Grčiji tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito in na odločitev ni počakal samo po sebi ne more biti zadosten razlog za izrek ukrepa pridržanja. Zgolj dejstvo, da je tožnik v Grčiji dal drugačne osebne podatke in in na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito tudi ne zadostuje za obrazložitev obstoja očitnega dvoma o istovetnosti tožnika, češ da je tožnik pojasnil, zakaj je dal v Grčiji drugačne osebne podatke. Tožnik poudarja, da v RS osebnih podatkov ni spreminjal. Toženi stranki še očita, da ni navedla razlogov, ki zanesljivo kažejo na to, da obstaja utemeljena nevarnost pobega, saj bi bila, kolikor bi njeno stališče vzdržalo, velika večina prosilcev za mednarodno zaščito že zaradi nezakonitega prehoda državne meje in nemožnosti bivanja, begosumna in bi bila obenem podana znatna nevarnost pobega.

V zvezi z razlogi za omejitev gibanja na podlagi 2. odstavka 84. člena ZMZ-1 na Center za tujce tožnik očita toženi stranki neprimerno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014, češ da je bilo tedaj v času migrantskega vala število prosilcev neprimerno višje od sedanjega, vsi prostori pa prezasedeni in če Azilni dom nima ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda to ne more iti v škodo tožnika.. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce bi se smel uporabiti le, če bi tožena stranka predhodno ugotovila subjektivne okoliščine na strani tožnika, iz katerih utemeljeno izhaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, kar po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni podano. Zato toženi stranki očita nezakonitost izdane odločitve. v tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlaga, naj predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da preneha izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj je tožniku z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica do osebne svobode, kar predstavlja nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, češ da brez izdane začasne odredbe tožnik ne bi imel možnosti učinkovitega sodnega varstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri tožbi in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 5. alinei prvega odstavka istega člena) v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

Z izpodbijanim sklepom je gibanje tožniku omejeno iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna, prav tako pa je sporen tudi način omejitve gibanja na Center za tujce.

Sodišče po pregledu listin predloženega upravnega spisa in po tem, ko je slišalo tožnika, kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotavljanje istovetnosti tožnika. V Slovenijo je namreč tožnik nedvomno prišel brez dokumentov in ni ne takrat in tudi ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje tožena stranka, se namreč istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Vendar tožena stranka ni v identiteto tožnika podvomila samo iz tega razloga, ker ni predložil nobenega osebnega dokumenta, pač pa tudi iz drugih razlogov, in sicer predvsem zato, ker je tožnik različno navajal svoje osebne podatke pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji in Sloveniji. Predvsem pa zato, ker ni želel niti poskusiti pridobiti osebnih dokumentov preko svojcev v izvorni državi, kjer naj bi imel še osebno izkaznico in vozniško dovoljenje ter s tem dokazati svojo istovetnost. To, da ni poskušal pridobiti osebnih dokumentov, je tožnik potrdil tudi na zaslišanju pred sodiščem, potrjuje utemeljenost zaključkov tožene stranke. Sodišče v tej zvezi poudarja, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilce pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje (enako stališče je izrazilo že večkrat v primerljivih zadevah, na primer v sodbi in sklepu št. I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018 ter I U 699/2018 z dne 6. 4. 2018).

Prav tako so po presoji sodišča utemeljeni tudi zaključki, ki jih je naredila tožena stranka glede izpolnjevanje pogojev za omejitev gibanja na podlagi določb 5. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (na primer v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Sodišče se z razlogi tožene stranke, ki so navedeni na strani 3, 4 in 5 izpodbijanega sklepa, strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, saj tožbeni ugovori v tej zvezi ne prepričajo o nasprotnem. Ilegalno prehajanje državnih mej, ki naj bi po navedbah v tožbi ne izpričevala tožnikove begosumnosti, nedvomno ni okoliščina, ki bi bila v prid tožniku, predvsem pa je to le ena od okoliščin, na katerih sloni odločitev. Poleg tega se namreč neprerekano ugotavlja še, da je tožnik predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na odločitev ni počakal, na Hrvaškem pa sploh ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav gre, tudi po vedenju tožnika, za državo članico Evropske unije, kar nasprotuje navedbi tožnika glede njegove ciljne države, ki naj bi bila katerakoli evropska država, ki bi mu dala azil. Da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga prijeli policisti, utrjuje sodišče v prepričanju, da bi tožnik, če bi to možnost imel, zapustil Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici po določilih Dublinske uredbe Pravilno in dovolj obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu, tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je v okoliščinah konkretnega primera namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način tožena stranka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja legitimen in v konkretnem primeru, z vidika opisanih razmer v Azilnem domu tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot ga podrobno in neprerekano opisuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil po določbah ZMZ-1 v konkretnem primeru edini možni milejši ukrep, ni mogoča. Pri namestitvi v Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden ne iz tožbenih navedb in tudi ne iz izpovedbe tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem, kjer sam opiše razmere v Centru za tujce in pri tem ne izpostavi nobenih posebnih problemov. Četudi si želi več svobode in pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, pa to še ne predstavlja okoliščine, ki bi pretehtala že navedene razloge za pridržanje in s tem, po presoji sodišča v zadostni meri izkazano nevarnost pobega.

Glede na povedano je sodišče sledilo razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s 4. odstavkom 71. člena ZMZ-1. K točki 2: Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, na katerem (smiselno) temelji tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

Skladno z določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, kar pomeni, da že z izdajo sodbe nastopijo učinki pravnomočnosti sprejete sodne odločitve v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa obenem pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje (več) pravnega interesa. Zato je po povedanem treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.