Jedro

Med odškodninskim in reparacijskim zahtevkom je glede škode določena podobnost, saj hoče pri obeh podlagah tožnik vzpostaviti prizadeto pravno sfero v tisto stanje, v katerem je bila pred dejanjem toženca. Le da mora pri odškodninski podlagi dokazati, da je do posega prišlo zaradi protipravnega ravnanja in krivde toženca, pri reparacijskem zahtevku pa gre za izravnavo med prikrajšanjem tožnika in toženčevim okoriščenjem brez podlage.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.594.083,00 SIT s pp in mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki 196.620,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15 dneh. Ugotovilo je, da je pravni prednik tožencev tožniku sicer preprečil vstop v hišo, ki jo je ta podedoval. Hiša pa je bila v tako slabem stanju, da ni bila primerna za bivanje in ker je tožnikov zahtevek obravnavalo po določbah neupravičene obogatitve, je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati prikrajšanja.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 ZPP. Za odločitev v tem sporu je bistvena ugotovitev, da mu je pravni prednik tožencev onemogočil uporabo hiše B.. Ni pomembno, ali je tožnik imel ključe oz. ali bi lahko prišel skozi okno v nadstropju, ki je tri metre od tal in to z lestvijo. Dejstvo je, da je tožniku s fizičnim nasiljem bil preprečen vstop v to stanovanjsko hišo. Tožnik pa je kot dedič imel pravico uporabe te hiše in to že od smrti zapustnice, to je od 26.8.1995 in ne šele od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj preide zapuščina na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti. Ugotovitve sodbe o stanju stanovanjske hiše in primernosti hiše za bivanje v času smrti zapustnice A. S. so zmotne. Zapustnica je v tej hiši bivala skoraj do smrti. Tudi drugi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče, ne utemeljujejo sklepanja o neuporabnosti hiše. Priča Z. M. je povedala, da je imela zapustnica v pritličju lepo in veliko kuhinjo. Tožnik je pridobil od znancev tri fotografije, na katerih se vidi stanje v stanovanjskih prostorih v letu 1992. Že ti dokazi kažejo, da je bila hiša uporabna in primerna za bivanje. Po prevzemu hiše je tožnik v letu 2005 in 2006 izvršil njeno adaptacijo, ni zgradil novega objekta ter starega porušil kot napačno in brez dokazne podlage ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. Tožnikovi izpovedi, da si je zapustnica v pritličju uredila novo kuhinjo in napeljala in uredila centralno ogrevanje, niso oporekali niti toženci, niti zaslišane priče. Tožnik se sploh ne spominja, da bi bil v zadevi P zaslišan. Če je bil, je to, kar navaja sodišče lahko le zapis o stanju hiše v nadstropju, v konkretni zadevi pa je tožnik opisoval prostore v pritličju in že zato ni možna tako poenostavljena primerjava obeh izpovedi. Tudi ko je ocenjevalo druge dokaze, kot so izpoved tožnikove mame D. T. in izvedeniško mnenje izvedenca D. Č., sodišče ni upoštevalo določbe 8. čl. ZPP, ki postavlja kriterije, kdaj so določena dejstva dokazana in kdaj ne. V konkretni zadevi sodišče dokazne ocene ni sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Nekritično so povzete nedokazane in neresnične trditve tožene stranke. Pravna podlaga pa je sploh zgrešena. Po določili 3. odst. 180. čl. ZPP mora sodišče tožbeni zahtevek obravnavati po vseh možnih pravnih podlagah, zato bi moralo upoštevati, da je tožnik postavil odškodninski zahtevek, o katerem pa sploh ni odločalo. Vprašljivo je tudi, kakšna je pravna podlaga preostalega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja izgubo koristi, ki bi jo lahko dokazal s sodnim izvedencem, ki ga je predlagal, pa sodišče ta njegov predlog ni upoštevalo. Ker je sodba v celoti zgrešena predlaga njeno razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo zoper odločbo o stroških postopka, v kateri opozarja, da je sodišče priznalo stroške za dve vlogi, čeprav je tožena stranka vložila tri. Zmotno pa je stališče, da tožena stranka ni upravičena do stroškov za prihod na sodišče 16.8.2005. Obravnava je bila tega dne res preklicana, vendar je pooblaščenec tožene stranke dobil obvestilo o preklicu šele dan kasneje, to je 17.8.2005. Zato je na narok pristopil, priglašeni so bili separatni stroški in sodišče bi mu moralo te stroške priznati. Obvestilo o preklicu, če je bilo poslano 11.7.2005, je bilo verjetno vrnjeno sodišču zaradi dopustov. Sodišču je bilo znano, da stranke tega obvestila niso prejele in bi vsaj zjutraj lahko po telefaksu stranke obvestilo o preklicu. Zato gre za pravdne stroške, ki so stranki v zvezi s to pravdo nastali in jih toženci upravičeno uveljavljajo. Predlagajo spremembo stroškovne odločbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Tožnik utemeljeno uveljavlja vse pritožbene razloge. Iz tožbe, ki jo je vložil, je razvidno, da je postavil dva denarna zahtevka. Prvega je utemeljeval z dejstvi, da je kot dedič po pok. A. S. podedoval stanovanjsko hišo B., da mu je bil vstop v to hišo preprečen s strani pravnega prednika tožencev, ki je zaklenil vrata hiše z verigo in ključavnico obešanko in da je v tem času, ko v hišo ni mogel vstopiti, to je v obdobju od 1.9.1995 do 27.1.2003, prišlo v objektu do večjih poškodb in v posledici tega do bistveno zmanjšane gradbene vrednosti nepremičnine ter iz tega naslova terjal 927.704,00 SIT. Gre za odškodninski zahtevek, ki ga sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo, kot utemeljeno navaja pritožba. Glede tega zahtevka, ki je z izrekom zavrnjen, sodba nima nobene obrazložitve, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odst. 339. čl. ZPP.

V drugem zahtevku je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti uporabe objekta. Pritožba ima prav, da tudi pravna razlaga tega zahtevka v sodbi ni izčrpana. Sodišče mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V sodbi se je postavilo na stališče, da je podlaga tožbenemu zahtevku v 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in povzelo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za to pravno podlago. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je tožnik v navedbah tudi za ta zahtevek uveljavljal odškodninsko pravno podlago. Trditvena podlaga v tožbi te pravne podlage res ne zajema. Tožnik je ves čas tega postopka navajal, da mu je nastala škoda zaradi ravnanja pravnega prednika tožene stranke, ki ga je opisal kot protipravnega. Višino škode pa je utemeljeval z višino neprofitne najemnine, kar je očitno sodišče napeljalo na pravno podlago, na katero se je oprlo v sodbi. Vendar višina škode sama po sebi ne definira vsebine pravnega razmerja, ki ga zatrjuje tožnik. Med odškodninskim in reparacijskim zahtevkom je prav glede škode določena podobnost, saj hoče pri obeh podlagah tožnik vzpostaviti prizadeto pravno sfero v tisto stanje, v katerem je bila pred dejanjem toženca. Le da mora pri odškodninski podlagi dokazati, da je do posega prišlo zaradi protipravnega ravnanja in krivde toženca, pri reparacijskem zahtevku pa gre za izravnavo med prikrajšanjem tožnika in toženčevim okoriščenjem brez podlage. Sicer so tudi zahtevki iz neupravičene obogatitve povračilni zahtevki, enako kot odškodninski. Pogoj, da je podana podlaga, ki jo je ugotavljalo sodišče prve stopnje, je torej, da je prišlo do prehoda premoženja iz sfere tožnika v sfero toženca, ta prehod premoženja brez podlage pa mora imeti za posledico "neupravičeno pridobitev" na strani tožene stranke. Dejansko stanje, kot ga je opisal tožnik, ni bilo takšno, zato razlogov sodbe v tem delu ni mogoče sprejeti. Ker sodišče prve stopnje okoliščin pomembnih za presojo odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo, izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti in je že zato tudi v preostalem delu bilo treba to sodbo razveljaviti po 1. odst. 354. člena ZPP in vrniti zadevo v novo sojenje.

Sicer pa pritožba utemeljeno izpodbija tudi dokazno oceno in posledično v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zaključki sodbe o pomembnih dejstvih tega spora so neživljenjski, nelogični in nimajo podlage v dokaznem gradivu. Ni sporno, da je tožnik imel pravico uporabljati hišo v B., saj jo je podedoval po pok. A. S.. Že dejstvo, od kdaj je bil tožnik upravičen imeti v posesti to hišo, pa v razlogih sodbe ni jasno obrazloženo, saj sodišče enkrat pove, da preide zapuščina na dediča že s smrtjo zapustnika in da je bil tožnik dedič od zapustničine smrti dalje, to je od 26.8.1995, hkrati pa tudi zapiše, da do izdaje sklepa o dedovanju ni bilo gotovo, ali bo tožnik kot dedič lahko obdržal zapuščino in pri tem še navede, da bi za tak primer bilo potrebno postaviti skladno s 131. členom ZD začasnega skrbnika zapuščine. Razlogovanje o začasnem zastopniku je brez vsakega pomena za ta spor. Ker se sodišče v zvezi s pojasnilom, da je bil tekom zapuščinskega postopka spor o veljavnosti oporoke, sklicuje na pravnomočen sklep o dedovanju v letu 2002, iz te obrazložitve ni jasno, ali je zato štelo, da je šele od pravnomočnosti sklepa o dedovanju bil upravičen imeti v posesti podedovano hišo, kot razume te razloge pritožba. Vsekakor če je takšno stališče sodišča prve stopnje, je to zmotno. Tudi na oporočnega dediča preide zapuščina že v trenutku smrti in ne šele s sklepom o dedovanju, ki je v vsakem primeru samo deklaratorna odločba.

Pritožba ima prav tudi v delu, kjer izpodbija zaključek sodbe, da hiša ni bila primerna za bivanje in je zato tožnik ne bi mogel v nobenem primeru uporabljati. Logična so tožnikova opozorila, da je zapustnica v tej hiši živela skoraj do svoje smrti in je že zato življenjsko neprepričljiv zaključek, da pa tožnik te hiše v nobenem primeru ne bi mogel uporabljati. Sicer pa tudi, če bi bila hiša v slabem stanju, dejstvo, da mu pravni prednik vse do leta 2003, to je več kot sedem let od smrti zapustnice, ni dovolil vstopa, ne izključuje tožnikovih navedb o škodi, ki jo je zaradi takšnega ravnanja utrpel. Škoda se lahko kaže tudi v tem, da bi objekt lahko saniral prej, če bi mu bil omogočen vstop vanj. Zato zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo iz teh ugotovitev, ni prepričljiv in ga pritožba utemeljeno izpodbija. Stališče, da tožnik ni dokazal prikrajšanja, pa bi tudi vzdržal le, če bi sodišče izvedlo vse dokaze, ki jih je tožnik predlagal, med njimi postavilo tudi izvedenca, ki bi ugotovil stanje te nepremičnine in strokovno obrazložil okoliščine, ki so pomembne za odločitev o tem tožnikovem zahtevku.

V ponovljenem sojenju naj se navedene napake v postopku odstranijo. Sodišče sme, kot je pojasnjeno, zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, torej tudi po pravilih odškodninskega prava, ki jih nakazujejo doslej ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z dejanskim stanjem pa mora ugotoviti vsa pomembna sporna dejstva in v ta namen tudi izvesti vse dokaze, s katerimi stranke dokazujejo svoje trditve, torej tudi dokaz z izvedencem, če je za višino škode, ki jo zatrjuje potreben tudi ta dokaz. Ostali napotki pa so tudi razvidni že iz gornje obrazložitve.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče je odločbo o stroških postopka moralo razveljaviti že zato, ker je ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo odločbo o glavni stvari (člen 165 ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o glavni stvari, naj zavzame stališče tudi to teh pritožbenih navedb tožene stranke, ki niso brez pomena za odločitev, bodo pa aktualne šele po končanem novem sojenju.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na čl. 165. ZPP.